V osnovi delo spomina na roman Rdeče Uweja Timma, saj se zgodba ukvarja z analizo doživetega pred smrtjo. Vendar gre v danem primeru za daljše obdobje takega stanja in pretres, skoraj biografijo junakovega življenja. Bralstvo je ves čas na preži, kaj vse še lahko izvemo o njegovem življenju, ob tem pa živo navijamo, da bi bil odhod domov srečen in kolikor toliko zdrav.
Umerjeno pripovedovanje se ujema s stanjem protagonista Jurija, ki niza svoje doživljaje od najzgodnejših let do pozne starosti. Pisateljica ga umešča v različna obdobja, najbolj prepričljivo pa oriše sociološko sliko slovenskega podeželja v času druge vojne in po njej, pa tudi navad in preživetja v glavnem mestu. Prav tako ne gre prezreti socialnega statusa nastopajočega, ki uspe na intelektualnem področju. Izriše se nam celotna slika družine srednjega razreda z bivanjskimi razmerami, kar je ena od uspelih potez obravnavanega romana. Izrisi območij, kot so Ljubljana, Celje, Kozjansko, so natančni. Prav doslednost je tista, ki ji Kobal nenehno sledi, ne nazadnje je bil po poklicu akademik, zgodovinar, kabinetni človek, kot se sam opiše. Pri tem celo izrazi obžalovanje, da je premalokrat dopuščal in spuščal življenje s tokom.
Postopno prehajanje v spomine med protagonistovim nekoč aktivnim življenjem in okrevanjem v fazi nepokretnosti ne zdrsne v pomilovanje, prej v zavedanje ugašanja in minljivosti. Pronicljivo pogledovanje v preteklost in čutno, natančno opazovanje oziroma bolj zaznavanje okolice na začetku romana je premišljeno zastavljeno. V takem procesu namreč šteje vsak šum, podton in dregljaj. Glavni junak, ki je to res v pravem pomenu besede, je še kako živ, njegov um je hiter, telesnost in slo si še vedno priznava in se ji celo roga.
Pomembna je tudi umeščenost prostora, v katerem se je znašel. Bolnišnica je kraj okrevanja in pisateljica posveča veliko pozornost negovalkam, sestram, skratka tistim, ki so v celotnem sistemu premalo vidni. Jurij jih oživi, empatično posluša njihove življenjske zgodbe, prav tako tudi sopacientove, poudarjen pa je občutek obžalovanja in odgovornosti.
Zdi se, kot da je Jurij Kobal gre jutri domov roman o seštevkih in minusih življenja. V njem je najti predvsem lepe doživljaje pri delu in seveda z družino in prijatelji, bravurozni so povedi o lepoti doživetega, o občutju določenega dne, o razmislekih o "prehojeni" poti. Prehodi med dejstvi in skorajda onstranstvom ali sanjami so v zadnjih poglavjih zabrisani, enako tudi, verjetno na ideološki ravni, doživljanje Jurijevega odhoda. Je kot dokončna sprava in ponovna združitev s pokojnimi.
Manka Kremenšek Križman je z romanesknim delom Jurij Kobal gre jutri domov predstavila pomembno tematiko bolezni. Pri tem ni spregledala, kako pomembni so odnosi med bližnjimi, pa tudi soočenje s pacientovimi telesnimi omejitvami. Pri tem bi rada poudarila tudi modrosti o življenju, ki ga je treba živeti v vsej polnosti. Zavedanje odgovornosti pred drugimi in njihovimi odločitvami – bližnjimi, Bogom, zdravnikom – daje romanu v obdobju slavljenja individualizma in narcisizma še dodatno težo. Delo je mogoče brati tudi kot drobno hvalnico življenju.
Iz oddaje S knjižnega trga.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje