Maylis de Kerangal je francoska pisateljica, avtorica številnih romanov. Nekateri so bili nagrajeni s prestižnimi nagradami. Ena takih knjig je roman z naslovom Rojstvo mostu, ki smo ga pravkar dobili v slovenskem prevodu in je izšel pri Beletrini ob festivalu Fabula 2018. Prav o tem romanu se je za oddajo Razgledi in razmisleki z Maylis de Kerangal pogovarjala Tadeja Krečič.

Gospa Maylis de Kerangal, v slovenščini imamo zdaj že štiri vaše knjige: Bežiščnica na vzhod, Pokrpajmo žive in najnovejša romana Na tej točki noči in Rojstvo mostu. Rojstvo mostu je knjiga, za katero ste prejeli več nagrad, na primer nagrado médicis, nominirana je bila tudi za Goncourtovo nagrado in zdaj imamo ta roman tudi v slovenskem prevodu Janine Kos. Ali lahko Rojstvo mostu predstavite slovenskim bralcem, prosim?
Rojstvo mostu je roman, ki pripoveduje zgodbo o gradnji mostu v nekem izmišljenem mestu z imenom Coca. Mesto leži na področju, ki bi lahko bilo podobno kakemu področju v Kaliforniji, lahko pa tudi v Južni Ameriki. Recimo, da je kalifornijsko mesto, čeprav ni mogoče natančno določiti, kje leži. Kakor koli, gre za knjigo, v kateri prevladujeta fikcija in domišljija. Mesto ima župana, ki je podjeten in megalomanski, po svoje tudi hiperaktiven in si želi, da bi njegovo mesto zasijalo, zato se mu zdi, da bi bilo treba zato zgraditi most izjemnih razsežnosti. Hkrati pa bo most ogrozil gozd, v katerem že od nekdaj živijo Indijanci. In čeprav so staroselci z mestom povezani, je zelo mogoče, da bodo zaradi mosta uničeni. Most je tako lahko nekaj, kar pripomore k razvoju, hkrati pa ogroža okolje in ljudi. Skozi vso knjigo smo torej na gradbišču, zgodba se odvija ob gradnji mostu, delo vodi pomembna osebnost, to je Georges Diderot. On je vodja gradbišča in je Francoz, inženir, ki je zapustil svojo domovino. Ob njem sem lahko pokazala usodo ljudi, ki gredo delat na drugi konec sveta za določen čas. Diderota obkroža skupina različnih ljudi: dekle, ki skrbi za betonsko centralo, moški, ki upravlja žerjav, vsi ti se znajdejo na gradbišču in iz tega nastane nekakšna sodobna epopeja. S tem sem želela uresničiti idejo o skupini gradbenih delavcev, ki se trudijo, skupaj gradijo, hkrati pa se sprašujem, kako so vpeti v sedanjo globalizacijo. Želela sem napisati nekakšen tehnični in epski vestern, v katerem je videti, kako ljudje združujejo energije, vendar pa je navzoča tudi negotovost, ki jo prinaša globalizacija. O vsem tem govori knjiga.

Čeprav nikjer ne napišete naravnost, pa skozi besedilo posredujete nasprotje med gradnjo mostu, med sedanjostjo in preteklostjo, tradicijo staroselcev, Indijancev, ki živijo v gozdu.
Če se človek zanima za nekaj takega, kot je gradnja mostu, se takoj pokaže dvojnost: ne gre namreč za gradnjo recimo kakega stolpa, ki poudarja veličino in moč s tem, da se dviga proti nebu, pač pa gre za nekakšno dialektiko med dvema področjema, ki ju ločuje reka, hkrati pa za nekakšno kontinuiteto, povezavo obojega. Na eni strani imamo mesto, ki je v velikem ekonomskem, demografskem vzponu, razvija se v tako imenovano »the brand new city«, ki ga je vsekakor treba obiskati in je mesto obljub; v svoji domišljiji sem si zamišljala, da bi bilo to mesto kot na področju zlate mrzlice in se gradi in širi kot gobe po dežju, saj privlači energijo, ljudi, njihove zamisli. Vsi derejo tja, da bi našli sami sebe, da bi delali, da bi postali kaj drugega, kot so, da bi dobili drugo ime, gre torej za mesto, ki postane nekakšna velika centrifuga. Mesto je malo stisnjeno na področju, na kakršnem je, in ko se bo razširilo na drugo stran reke, si bo pridobilo življenjski prostor na ozemlju tako imenovanega Edge front, kjer prebivalci Coce že živijo, tik za njim pa se razteza velik gozd. Na ogled sem hotela postaviti namreč dva načina dojemanja časa. To je divji, razsekani čas, ki ga pogojuje ekonomija, je električen čas v smislu, da ni več dneva in noči. Elektrika je raztegnila čas svetlobe tako, da je mogoče tudi ponoči gledati. In tako se podaljšuje čas nenehnega delovanja, vročičnosti. Na drugi strani pa je veliko temnejše področje, umaknjeno, lepo. Želela sem si, da bi ga predstavila skoraj kot raj, kot nekaj mehkega, področje, na katerem čas pravzaprav ne obstaja, saj nima enake povezave z zgodovino, z zahodnim dojemanjem časa. Človek živi tam tako, kot je živel že od nekdaj. Po drugi strani pa ti ljudje niso prilagojeni svetu, so v nekakšni celici, enklavi, ki je zelo povezana z naravo, zato gre v knjigi po svoje tudi za ekološki pogled in vprašanje, kako vse to uskladiti. Zato ta knjiga postavlja tudi politična vprašanja našega življenja: kaj pomeni globalizacija za življenjski prostor, za pokrajino, kaj povzroči v življenju ljudi. Zato mi je bilo veliko do tega, da povem zgodbo o mostu, da bi pokažem dva zelo različna prostora: mesto in staroselce, ki niso nujno starinski ljudje iz preteklosti in ki jih ni treba povezovati s primitivno družbo. To so ljudje, ki živijo brez enakih parametrov kot ljudje z drugega obrežja reke. Imajo torej mehko, naravno življenje, med mestom in njimi poteka izmenjava dobrin, ohranili pa so navade, kakršne imajo že od nekdaj.

Pa vendar je mogoče most razumeti kot simbol napredka, nečesa boljšega, nečesa, kar je za družbo kot nekakšen imperativ. Pred desetletji na primer, po drugi svetovni vojni, je bil napredek nekaj pozitivnega, nekaj, o čemer si ne zastavljamo vprašanj. V današnjem času pa ni več tako. Zavedamo se, da ima vse, kar je novo in se zdi lepo, dobro, pozitivno, tudi drugo plat, predvsem pa, da vodi ljudi, ki se lotijo novih projektov. Poudarjanje napredka je zanje pretveza za svojo zasebne koristi, za kopičenje nepoštenega denarja, za napuh, družbeno dobro pa jih ne zanima.
Seveda. Gre za precej neposredno grožnjo temu, kar obstaja. Recimo župan, na primer, je … gre pač za drugačne odnose do časa... župan Coce: John Johnson je histeričen človek, pa zelo podjeten. Nikakor ne prenese stvari, kot so spomin, zgodovina …, zato reče: "Preveč Evrope, preveč Evrope, preveč Evrope!" Kot bi Združene države ogrožale stari kontinent, pa naj gre za kulturo ali kaj drugega. Pojavi se vprašanje moči, ki potrebuje nove prostore, na katerih bo delovala. V ozadju gradnje mostu je županova megalomanija, to je dejstvo. Pravzaprav me je presenetilo, da se je knjiga rodila iz tega, da sem slišala nekatere stvari, ki so mi jih ljudje pripovedovali in sicer da je v mostu videti neko dvojnost, da obstajata dve različni plati zgodbe. Ko sem pisala knjigo, sem se pogovarjala s človekom, ki je delal na nekem humanitarnem programu Unesca in pripovedoval mi je, da ko je delal v Amazoniji, so bili on in kolegi včasih postavljeni pred odločitev: ali naj naredijo jez, zaradi katerega bo poplavljena vsa dolina, kjer živi 2000 ljudi različnih plemen, se pravi, da bi jih popolnoma uničili, z njimi pa tudi njihove grobove, jezik, spomin, hkrati pa bi tako omilili revščino deset tisoč drugih; ti bi se potem lahko razvijali, predvsem pa preživeli s svojo dediščino, kulturo itn. Hkrati pa: kako o tem razmišljati, kako oboje uskladiti? Na svetu je vse prepleteno, vse povezano, tako da je zelo težko odgovoriti na vprašanje, če smemo nekaj uničiti zato, da nastane nekaj drugega novega. Seveda vsi upamo, da obstaja še tretja pot, se pravi, da se lahko nekateri razvijajo in drugi preživijo. Zgodba, ki mi jo je ta človek pripovedoval, je bila res zgodba o preživetju, o pomanjkanju vode, hkrati pa o tem, da del doline popolnoma uničijo, saj bi bil poplavljen. Spomnim se, da sem se spraševala, kako o tem govoriti. Kako se odločati o tako zapletenih stvareh? Pa tudi o napredku, ki je bil v preteklosti nekakšen drveči konj, motor, ki je narekoval, da se moramo razvijati za vsako ceno, zdaj pa smo prišli do točke, ko postavljamo napredek pod vprašaj. Vsekakor pa je ta izraz dobil veliko bolj izdelane konotacije, morda manj pozitivne. Podobno je kot s stranskimi učinki zdravil. Zdravila lahko celo škodijo, imajo neobvladljive učinke ali pa so neučinkovita. Vsa ta vprašanja sem si postavljala, ko sem pisala knjigo …

Kako pišete? Kako se lotevate vseh teh neštetih področij, o katerih pišete in za katera se zdi, da jih poznate do obisti, pa naj gre za gradbeništvo, medicino, etnologijo, ornitologijo, zgodovino itn.?
Predvsem raziskujem.

Berete knjige?
Ja. Po Mostu sem napisala knjigo Pokrpajmo žive, v slovenščino je bila prevedena že prej in govori o presaditvi srca.

In še prej je bila prevedena knjiga Bežiščnica na Vzhod.
Bežiščnica na Vzhod je drugačna, ker sem zaradi te knjige šla na potovanje. Besedilo sem napisala po vrnitvi s potovanja, se pravi, da ga je spodbudila resnična izkušnja. Kar pa ne velja za Rojstvo mostu in Pokrpajmo žive. Je povsem drugačna izkušnja, vsekakor ne avtobiografska.

Dokumentiranje stvari je v povezavi z literaturo. Ko sem začela brati splošno književnost, recimo Balzaca, Zolaja itn., sem bila res pretresena, kar je bilo odločilno. Zavedla sem se, da knjiga odpira vrata in nudi možnost za dostop do različnih znanj. Gre za razsežnosti znanja, ki ga najdemo v knjigi. To je res pomembno. Mislim, da sem začela že zgodaj brati zato, da bi spoznala svet in svetove, ki jih nisem mogla spoznati iz svojega položaja, saj sem bila pač dijakinja in študentka s podeželja, vendar pa nisem imela stika z nekaterimi resničnostmi. Verjetno ima veliko ljudi enako izkušnjo: človek bere, da spoznava svet. Še posebej, ko se otroštvo konča in se začne odraščanje. Vemo, da so stvari, ki nam jih ne povejo, vemo, da je to svet odraslih, nedosegljiv punčki desetih, dvanajstih let, s knjigami pa je ta svet dosegljiv. Predvsem z romani, napisanimi v drugi polovici 19. stoletja v Franciji. To so seveda precej realistični romani, ki opisujejo svet na historičen način, se posvečajo detajlom, vključujejo pa tudi sociologijo, mehanizem vladanja, potem pa tudi strasti. Vedenje o stvareh se seveda ne omejuje z znanjem, ki ga pridobimo samo z zbiranjem podatkov. Pomembno je poznavanje duše, treba je ugotoviti, kako leposlovje prikaže človeka v vsej celovitosti, z njegovimi skrivnostmi in vsem, kar deluje v njegovi notranjosti. Ko sem se naučila brati, je bilo to zame nekaj izjemno močnega in tako se mi zdi, da v knjigah, kot je Rojstvo mostu, skušam najti sledove tega in se vrniti k čustvom, ki se porajajo ob branju knjig mojega odraščanja. Bogastvo sveta sem namreč odkrivala v knjigah. Ne rečem, da samo v knjigah, v veliki meri pa prav v knjigah. Poleg tega pa je branje izostrilo tudi mojo radovednost o psihologiji, sociali, politiki, zgodovini itn. Pri Rojstvu mostu sem si želela, da bi na koncu knjige most stal, da bi ga zgradila s sredstvi, ki niso sredstva gradbenega inženirja, sem si pa prizadevala, da bi bila zgradba tudi s tehničnega vidika možna. Da ne bi napisala nekaj fantazijskega, kar bi bilo kar nekaj tja v tri dni. Za to sem torej potrebovala znanje, poznavanje snovi, ki se v besedilu pokaže, in to sem uresničila v različnih delih knjige različno. Hkrati pa je v knjigi tudi veliko domišljijskega. Gre namreč tudi za ljubezen, romanco, veliko je fikcije in tudi nenavadnosti. Toda to, kar delajo ljudje, kako poteka politika, kako se tehnično začne delo na gradbišču, kakšni so odnosi, pa je odraz tega, kakšna bralka sem bila in sem še. Prevzetost nad književnostjo pač.

Ko sem brala tisti del romana, v katerem opisujete stavko delavcev, sem se nemudoma spomnila na Zolajev Germinal.
Ja, Zola je eden tistih avtorjev, ki me je očaral. Očaral prav v obdobju odraščanja. In prav ob vprašanjih, ki so me zanimala. Čeprav se srečaš z opisom sveta delavcev in industrijsko revolucijo na severu Francije v 80-ih letih, je bilo to zame izjemno doživetje. In bila sem zelo dovzetna. Zola je avtor, ki ga marsikdo nima za velikega literata, bolj za novinarja, sociologa. Po mojem je to narobe. On je pač opisoval dejansko resničnost z namenom, da bi različna socialna okolja pokazal in s tem kaj spremenil. V tem je nekaj militantnega. Bil je namreč zelo politično angažiran in pisanje je bilo v službi angažmaja. Oziroma - oboje se prepleta. Nasprotno pa jaz ne pišem zato, da bi razkrila, kaj se godi, ampak skušam pisati s pozicije sodobnosti, kar je nekoliko drugače.

Če se na koncu vprašamo, kdo je glavna oseba v romanu, ugotovimo, da je most.
Ja, res je.

In potem imamo zasebne zgodbe, ki so nekako prilepljene nanj in, kar je zanimivo, so odprti konci zgodb teh ljudi. Tudi za Georgesa Diderota, osrednjo osebnost v romanu, ne vemo, v katero smer se bo razvila njegova ljubezenska zgodba …
Ja, ker je pomeni most hkrati povezovanje in razdvajanje. Most postavlja vprašanje, kako si v današnjem svetu utreti pot za ljubezen, kako si začrtati možnosti za ljubezen. To se mi je zdelo zanimivo. Odprti konci so nastali tudi zato, ker sem imela težavo s tem, kako končati knjigo. V nekem trenutku se zgodba pač konča, jaz pa imam pogosto problem s koncem. V romanu pridemo pač do odprtja mostu, pravzaprav do večera pred odprtjem, ko se zaljubljenca odločita, da se bosta okopala v reki, Most je zanju v tem trenutku zelo daleč in je zelo majhen. Zgrajen je, vendar je v daljavi. Na lestvici pomembnosti sta na vrhu onadva, onadva sta v prvem planu, onadva sta velika, gledamo ju in pravzaprav nadomeščata most. In ko se kopata v tej reki, ne da bi res plavala, bolj lebdita, sem s to podobo lahko nekako strnila zgodbo in knjigo končala.

To bi lahko razumeli tudi kot metaforo za to, da je osebna zgodba vedno pomembnejša kot velika zgodba neke zgradbe ali česar koli že.
To je veliko vprašanje. Mislim, da so čustva močna gonilna sila našega življenja. Obvladujejo človeka. In sem sodijo tudi ljubezenska čustva. Tu imamo tega moškega in žensko, ki sta se spoznala na gradbišču, knjiga ju najde sredi gradbišča, tam se njuna zgodba zaplete, nato se od gradbišča tudi oddaljita in se na koncu skupaj kopata v reki, ki teče. Gre torej za možnost ljubezni, ki je nad vsem: nad tem velikanskim strojem, ki jima je pomagal, da sta se našla, hkrati pa se znajdeta sredi nekakšne prepustnosti in neobvladljivosti. To pomeni, da je svet nekako dokončen, pa hkrati nestalen. Meni se zdi, da je svet čustev svet trajanja. Ne vem, če je mogoče neko čustvo kar končati, ustaviti. Mislim, da čustva dolgo trajajo. Na primer: zaljubiti se, je nekaj trenutnega. Toda konec ljubezni ali pa jeze ali ljubosumja ali nelagodja … vse, kar nas v življenju žene, je zelo težko ustaviti. Stvari se prepletajo, nadgrajujejo, se ustavijo, znova poženejo. Vedno me presenetijo ljudje, ki jim uspe končati neko čustvo, ki znajo odrezati, prekiniti, medtem ko jaz čutim to kot nekaj, kar se dogaja neprekinjeno.

Dobili ste veliko nagrad, še posebej za Rojstvo mostu. Pa je tudi vam ta knjiga najljubša ali vam je kaka druga bolj pri srcu?
Rekla bi, da je najljubša knjiga tista, ki šele prihaja. Ki je še nisem napisala.

Pa jo pišete?
Ja, ja. Toda mislim, da prinaša Rojstvo mostu nekaj baročnega, aktivnega in da je v tej knjigi nekakšen nemir, ki pove veliko o tem, kakšna sem sama. Zgodba o mostu, ki ga gradijo na nekem drugem koncu sveta, je kot moj portret.

Ko gledate svoje knjige pred sabo na mizi, je morda malo podoben občutek, kot ko gledate svoje otroke … človek ima vse rad, pa vendar ima z vsakim drugačen odnos.
So knjige, ki so ti zelo blizu. Kar je pri knjigah, ki si jih napisal, pomembno, je čas nastanka. Človek se zelo spremeni, se razvija od ene do druge knjige. Rojstvo mostu je zame kot avtorico zelo pomembna knjiga, saj sem se z njo uveljavila. To je moja prva knjiga, ki jo je bralo veliko ljudi, prevedena je v deset jezikov in zame bil to pomemben premik. Od tod naprej so se stvari spremenile. Moje prejšnje knjige so pripadale času, ko sem jih pisala enako zavzeto, niso pa bile enako sprejete. In v tem so podobne starševstvu. Nisi enaka mama, ko imaš petindvajset let ali pa, ko jih imaš štirideset. Vmes se je zgodilo življenje. Mislim, da nas življenje preoblikuje. Imamo sicer neko trdnost, nekakšno jedro v sebi, toda izkušnje, čas, delo, še posebej literarno delo, zaradi katerega človek bere, se vrača k besedilom, ki jih napiše, vpraša se, če bi danes spet tako pisal. Človek ima mejnike in v tem smislu so tudi knjige nekakšni mejniki. V nekem času človek piše tako, v nekem drugem drugače. Tako se izrisuje življenje s postavljanjem konkretnih točk v obliki knjig. In tako mislim, da sem od knjige do knjige postajala pisateljica, moje delo se je razvijalo, upam, da se še vedno razvija in opažam, da se ne spreminja le pisava, ampak tudi to, kaj se mi zdi pomembno, kaj je tisto, kar res šteje in tako naprej …