Pravzaprav je Viewegh v 20 letih pisateljske kariere (pred tem je delal tudi na založbi, še prej pa je bil učitelj) napisal 21 knjig, 22. pa se že "rojeva". In kot pogosto navajajo v javnosti, je pisatelj dokaz, da je v postkomunistični Češki mogoče preživeti tudi kot pisatelj; kar v Vieweghovem primeru pomeni, da z vsakim romanom zasluži precej več kot povprečen Čeh. Kaj pa je tisto, kar njegovo literaturo dela tako zelo priljubljeno, da celo natakarice v Sloveniji - kot je povedala Manca Košir - s tresočimi nogami prepoznajo pisatelja?

Kako je komercialni volk sit in intelektualna koza cela?
Tudi o tem so govorili na literarnem večeru v Klubu Cankarjevega doma, ki se je, znova pod okriljem festivalov Fabula in Ljubljana - svetovna prestolnica kulture (LSPK), napolnil skoraj do zadnjega kotička. Pogovor z Vieweghom je vodila Manca Košir, poleg njiju pa je sedel še Andrej Blatnik, ki prav tako kot njegov češki kolega poučuje kreativno pisanje. Delavnica kreativnega pisanja pa je bila nekako tudi osrednja tematika večera, predvsem zato, ker je bil v središču pozornosti Vieweghov roman Učna ura ustvarjalnega pisanja, ki je v sklopu LSPK-ja izšla v zbirki Knjigi za vsak žep.

Eden izmed znakov uspešnega pisanja - če sledimo nasvetom omenjenega romana, ki ga lahko razumemo tudi kot nekakšen učbenik pisateljevanja - je tudi, da »ostane komercialni volk sit in intelektualna koza cela«. Sicer se zdi, da tovrstno združenje pogosto ni mogoče - kar dopušča tudi Blatnik, ki pravi, da so včasih volkovi siti, drugič pa koze cele -, a vseeno naj bi to veljalo za Veiweghov roman Čudoviti pasji časi, ki vse do danes velja za njegovo najboljše delo. Zanj je prejel tudi ugledno češko literarno nagrado Jiřija Ortena.

Coelho - "instant globina"
Beseda je seveda nanesla tudi na ustvarjanje in način dela Viewegha ter na pisatelje, ki jih sam občuduje. Po njegovem mnenju je za uspešno pisanje treba veliko brati. Med tistimi, ki so si prislužili njegovo občudovanje, sta tudi ameriški pisatelj Philip Roth in Anglež Julian Barnes, medtem ko se mu pisateljska zvezda svetovnega kova Paolo Coelho zdi literarni goljuf, ki mu ne verjame niti besede: »Manipulira z bralcem. Išče globino tam, kjer je ni. Ne verjamem mu niti besede!« Coelhov preplet ideologij, ki jih ponuja v svojih delih (najbolj očiten v tem smislu je Alkimist), se češkemu pisatelju zdi zgolj instant globina.

Viewegh sam pa ne želi bralcu vsiljevati lastnih ideologij. Poleg tega se je v trenutku, ko se je odločil za pisanje, odločil tudi, da bo pisal tako, da bo njegove romane razumela njegova babica krznarka, ki ni bila zelo izobražena. Poleg tega je njegov namen zadovoljiti bralca, ne kritika. Zaradi tega so Vieweghovi romani načeloma precej lahkotno branje, v središču katerega so navadno ženske. Ob tem je pisatelju verjetno res treba priznati, da se v nasprotni spol zna vživeti, kar tudi pomeni, da večino njegove bralske publike predstavljajo prav ženske.

"Treba se je vživeti v sočloveka"
Večina Viewghovih del je deloma avtobiografske narave, kar pomeni, da je v veliki meri zajemal iz svojega življenja ter svojih občutij in čustev, kar pa ne pomeni, da je vsak njegov roman mogoče brati kot dosledno literarno priredbo pisateljevega življenja. Predvsem gre pri njegovem pisanju pogosto za to, da so okoliščine in romaneskni dogodki izmišljeni, medtem ko so ob tem opisana občutja resnična čustva pisatelja. Predvsem pa se tu marsikomu postavlja vprašanje, kako pravzaprav moški pisatelj iz dežele, kjer je patriarhat še vedno precej zakoreninjen, lahko tako uspešno opisuje ženske, njihova čustva, predvsem pa žensko-moške odnose.

Viewegh odgovarja, da piše le resnico o življenju, ki ga pozna. V tem življenju pa je kar nekaj žensk: nekdanja in sedanja žena, tri hčerke, pa tudi delavnice kreativnega pisanja obiskujejo predvsem študentke. Ob tem pa mora biti pisatelj zelo občutljiv, znati mora prisluhniti in se vživeti v sočloveka. »Ne trdim, da sem odkril vse skrivnosti ženskega sveta, vendar imam prijateljice, ki mi zaupajo, pogovarjamo se o življenju, ločitvah. Rad jim prisluhnem.«

Tri ure na dan dajo en roman
Sicer pa Vieweghovo pisanje poteka, vsaj glede na povedano in čeprav sam trdi, da je len človek, po precej ustaljenem redu. Vsak dan se za pisalno mizo usede vsaj za tri ure in v tem času napiše od dve do tri strani novega romana, kar pomeni, da v enem mesecu ustvarjanja nastane približno 84 strani, v štirih mesecih - toliko časa si namreč po navadi odmeri za pisanje romana - pa je napisanih približno 270 strani. Vse to se dogaja brez prekinitve, pisatelj v tem času ne bere za seboj, ker bi sicer svoj tekst znal že na pamet, kar pa onemogoči potrebno distanco do lastnega ustvarjanja. Vsaj tri mesece mora miniti, odkar je napisal prvo stran, da se loti branja napisnega, nato pa vse skupaj pošlje uredniku in dalje v tisk.

Odločilnost prvih strani v boju z bralcem
Za bralca pa so, kot beremo tudi v Učni uri ustvarjalnega pisanja, odločilne prve strani romana. Pravzaprav je odločilen že kar prvi, uvodni stavek (idealen je, na primer, prvi stavek Márquezovega romana Patriarhova jesen), a le malokateremu pisatelju uspe takšna mojstrovina, kot je uspela Márquezu v omenjenem delu, je povedal češki gost in dodal, da so ob tem pomembne tudi strani, ki temu stavku sledijo. Viewegh 'boju z bralcem' oziroma vzbujanju njegove pozornosti namenja prvih 40 strani, kar pa velja le za roman, medtem ko kratka zgodba štiridesetih strani sploh nima. A, kot kaže, Viewgh vsako leto znova dobi 'boj z bralci' - ne glede na to, kaj menijo kritiki.