Pisateljica, dramaturginja in kritičarka Mojca Kumerdej je dobila nagrado Prešernovega sklada za zgodovinski roman Kronosova žetev, za roman – kot v utemeljitvi nagrade ugotavlja Matej Bogataj – o vrtincih časa in pogubnih posledicah za posameznika. Toda Kronosova žetev ni pisateljičin prvi veliki met, nasprotno. Že s prvim romanom Krst nad Triglavom (2001) je pritegnila bralke in bralce, s pripovednima zbirkama Fragma (2003) in Temna snov (2011) pa je dokazala, da je umetnica po duši, da si upa in da izziv izpelje brezkompromisno in virtuozno. Kdaj je postala pisateljica, sicer ne ve, spominja pa se, da je bila ta želja v njej, še preden je zares znala pisati.

Več o sebi in svojem ustvarjanju je Mojca Kumerdej povedala v pogovoru z Markom Goljo v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom 3. programa Radia Slovenija, ARS.

Zanima vas znanost, pišete o uprizoritveni umetnosti, pišete kratke zgodbe in romane. Predvsem me zanima razlika med pisanjem kratkih zgodb in romanov. Kakšna je?
Ne oziraje na to, ali pišem roman ali kratko zgodbo, se mi zdi - poleg same vsebine in odločitve za način pripovedi, izjemno pomemben mi je jezik - ključna struktura. To, da je namreč določeno delo dolgo deset strani, ne pomeni, da je za bralca, ki ga bere, dejansko daljše od zgodbe, ki je dolga, na primer, šest strani. To so določeni postopki pisanja, ki sem jih razvila predvsem skozi pisanje kratkih zgodb in sem jih vključila tudi v roman. Pri romanu pa sem se seveda na začetku odločila, da ne bo šlo za enostavno linearno pripoved. Pri romanu sem se glede na samo obsežnost, ki jo je zahtevala tudi tema, ki me je poklicala, odločila, da ga zapeljem v ciklično obliko, v kateri so različne časovnosti. Namreč, pri vsakem delu, ki se ga lotim, vsaj kar zadeva literarnega pisanja, vedno vidim stvari na abstraktni ravni. Bodisi v obliki nekega lika bodisi nekega zvoka. Včasih pomislim, da sem platonistka in bi morala to malo razčistiti. Platon je tudi eden od avtorjev, s katerim sem se leta pred tem zelo veliko ukvarjala in sem ga tudi vključila v roman.

Zdaj sva že globoko v vašem romanu Kronosova žetev. Dejali ste, da vas je tema poklicala. Kako vas kot pisateljico tema pokliče? Zakaj ste se lotili tako obsežne in kompleksne zgodovinske freske?
Na to vprašanje še vedno nimam točnega odgovora in zelo dvomim, da ga bom tudi imela. Pri kratkih zgodbah drži nekaj podobnega. Težko rečem kdaj, kaj so tisti vzvodi, trenutki, ko se mi nekaj poblisne. Seveda potem, ko se lotim pisanja, za nazaj vidim določene situacije, knjige, morda tudi kake druge zvrsti umetnosti ali pa čisto vsakdanje dogodke, ampak zdi se mi, da nič od tega ni čisto točen odgovor. In prav zato se mi zdi izjemno zanimiva in očarljiva umetnost; da stopim v neko polje, iz katerega vem in tudi upam, da bom izstopila drugačna, in ne vem točno, kaj se mi bo tukaj zgodilo. Ne gre za neskončno polje svobode, daleč od tega. Že to, da me neka ideja napade in me ne izpusti in mi ne preostane drugega, kot da ji sledim in se je lotim, to pisanje včasih zahteva veliko študija. Že to se mi zdi izjemno očarljivo in hkrati zahteva tudi disciplino. Ta dialektika med svobodo in discipliniranim delom se mi zdi edina svoboda, ki si jo v tem svetu lahko v največji meri privoščim.

Sva pri dialektiki pisateljskega ustvarjanja, pisateljskega užitka.
Kot ustvarjalka oz. pisateljica, pa tudi dramaturginja, moram doživeti neko zelo celostno potešitev. In ta potešitev je tako močna, da šprica naokoli. Gre torej za potešitev na ravni vednosti. Pri meni je želja po vednosti zelo izrazita ...

Kaj pa želja po ustvarjanju?
To je vse povezano. Zame je ustvarjalni proces vedno tudi medij neke proizvodnje vednost in seveda tudi estetskega užitka. Zato sem zelo pozorna, kako je delo strukturirano, kako so oblikovani liki, kakšen jezik uporabim. Sploh sem opazila, da me pri daljših formah nagovori tudi poetičnost oziroma jezikovna ritmiziranost, kar je seveda izredno zamudno, saj pomeni to premetavanje besed. Gre za nekoliko hiphoperski pristop. Stvar mi mora zelo točno zveneti in se resnično potrudim, preden jo oddam od sebe. Poleg teh zelo močnih slikovnih podob moram ustvariti tudi neke vrste glasbo, zvočnost.

Kako ste postali pisateljica?
Ne vem točno, kako sem postala pisateljica, vem pa, da je bila ta želja v meni, še preden sem znala pisati. Doma sem imela zvežčič, v katerega sem si zapisovala vijuge, in te vijuge so predstavljale moj miselni tok. V resnici sem že zelo zgodaj vedela, da bom pisateljica. Seveda sem pozneje o tem velikokrat podvomila. Moje prve stvari na področju pisanja so nastale v otroštvu, seveda v obliki poezije, kar je trajalo potem kar nekje do začetka 20. let. Potem sem za nekaj časa nehala pisati. To se mi je zgodilo, ker sem začela študirati filozofijo, ki sem jo imela tudi izjemno rada in jo še vedno imam. Z njo se tudi veliko ukvarjam. Ampak ta filozofski diskurz mi je takrat izpodrinil pesniškost. Kar je bilo v redu, saj potem, ko sem se nekaj let pozneje vrnila k prozi, sem lahko vso to filozofsko misel uporabila tudi v pisanju.

Kako lovite ravnovesje med poetičnim in filozofskim?
V tem romanu se mi je izkazalo, da je oboje absolutno združljivo. Četudi sem ga pisala tri leta - in v letu in pol, preden sem ga končala, resnično na polno in zelo intenzivno – se mi je v romanu zgodilo to, da so se mi vse te ravni in viri resnično lepo prepletli med sabo. Kot kaže, sem uporabila različna znanja, vednosti, veščine, ki so se mi nabirale zadnja desetletja. Ukvarjala sem se in se še vedno z zelo različnimi stvarmi in v tem romanu se je vse to lepo povezalo. Vendar precej teh nastavkov je bilo tudi v krajših formah. Recimo v zbirkah kratke proze, v obeh, Temni snovi in Fragmi, je šlo vedno za prepletanje filozofije, znanosti, najrazličnejših vsebin, ki pa sem jih vedno skušala vsebini skladno obdelati in potem na neki način tudi poenotiti samo zbirko. Ko sem v tej zaključni fazi pripravljala zbirko in jo urejala, sem naredila zelo natančen izbor. Določenih stvari nisem vključila in jih verjetno tudi nikoli ne bom. Naredila sem natančen vrstni red, skratka, dramaturgijo. Ali pa, lahko bi rekli tudi strukturo same zbirke.

Vaš prvi roman je bil Krst nad Triglavom in danes, ko gledamo z distance, je to morda nekoliko nenavaden tekst. Zanj je značilna neke vrste ironija, mogoče celo satiričnost.
Že takrat, ko je bil napisan roman Krst nad Triglavom, je bil zelo nenavaden tekst, ki pa je bil zelo lepo sprejet, kar me je morda malo presenetilo. Na začetku tega nisem pričakovala. V delu se referiram na Krst pri Savici, vendar nisem ironična do Franceta Prešerna. Daleč od tega. France Prešeren je bil eden od največjih duhov svojega časa in je ta svoj čas absolutno preživel. Eden od teh kazalnikov, da je bil res veliki duh, je ta, da ni imel antisemitskih zdrsov, kar se je zgodilo marsikateri slovenski veličini v stoletju kasneje. Tudi med samim pisanjem sem veliko prebirala tako Prešerna kot sodobne avtorje. Ker sem želela ohraniti to ritmičnost. Ne gre za ironiziranje Krsta pri Savici, ampak se na ironičen način lotim interpretacij, ki so sledile, tudi fantazmatskih interpretacij o tisočletni zgodovini in snu slovenskega naroda o svoji lastni državi. Pri čemer seveda vsi vemo, da je narod pojem, ki se je začel pojavljali ob koncu 18. in v 19. stoletja. Zato ima tudi specifično strukturo. Gre za ponovitev situacije, kot je v Krstu pri Savici, vendar je postavljena na konec 20. stoletja, zato so liki drugačni, lokacija pa je ista, skratka Bohinjski kot.

Omenili ste, kako je bil roman Krst nad Triglavom uspešen, in vendar je vaša naslednja knjiga, Fragma, zbirka kratkih zgodb. Zakaj ta prestop iz zvrsti v zvrst?
Najprej, nikoli se ne želim ponavljati. Ne želim, da bi, ko se utrdim v določeni formi, potem plavala oz. se usidrala v udobnem okolju. Umetnost mi vedno pomeni izziv. Vedno mi pomeni vstop v neznano, kamor se pač podam s svojim znanjem, vedenjem, veščinami pisanja, ne vem pa, kaj vse se mi bo zgodilo. Pogosto tudi sploh ne vem, zakaj natanko določena tema. Oziroma vsa ta pojasnila dobim za nazaj. So pa že takrat med pisanjem romana nastajale kratke zgodbe. In seveda, naslednja knjiga bo spet knjiga kratke proze, Fragma, in potem je logično sledila tudi zbirka Temna snov, čeprav gre za dve zbirki kratke proze, pa je prva napisana v zelo svetlih, evforičnih legah, medtem ko je Temna snov tako jezikovno kot vsebinsko zelo zgoščena. Ima manj transparentnosti, kot je ima Fragma, in je temnejša. Po dveh zbirkah kratke proze sem vedela, da bo sledil roman, torej daljša forma, in to je bila Kronosova žetev. Nenehno pa vmes pišem tudi kratke zgodbe.

Ostaniva za hip pri vaših kratkih zgodbah. Ena izmed značilnosti, celo odlik vaših kratkih zgodb je drznost, s katero opisujete mejne človeške izkušnje, na primer detomor. Zgodba Pod gladino je zelo presunljiva, hkrati pa je napisana brezkompromisno, z neke vrste epilogom, ki je, ne bom rekel ciničen, ampak strašljiv. Od kod ta vaš avtorski pogum, da greste kot pisateljica tako daleč?
Jasno ločim med umetnostjo in kulturo. V polju kulture nastajajo stvari, ki so preverjene, ki ne prinašajo izzivov, ki so všečne, kar je tudi povsem v redu. Za umetnost pa sem trdo prepričana, da mora imeti določeno propulzivnost, da mora, ne bom rekla prodreti v določene stvari, ampak osvetliti zatemnjene dele slike, ki jo imamo o svetu. To pravzaprav počnem - osvetljujem temo, kot je detomor, ki je seveda grozljiva izkušnja. Bila pa sem zelo previdna pri sami izvedbi. Za žensko, ki to stori zaradi svoje narcisoidne osebnostne strukture, ker doživlja hčerko kot tekmico v odnosu do svojega moža, sem se odločila, da ne bo neposredna izvajalka tega dejanja, ampak da se v določenem trenutku, ko bi svojo 6-letno hčer lahko rešila, ne bo odzvala. Odzivi na to zgodbo so bili zelo močni. Tako pozitivni kot tudi odklonilni, kar tudi vse razumem, tudi sprejemam. Mi je pa precej starejših žensk reklo, da zelo dobro poznam nekatera občutja, o katerih ženske, ko se jim zgodijo, nimajo sogovornika. Od matere se pričakuje, da je vedno razpoložena za materinstvo in še za marsikaj drugega. Ampak seveda ljudje imamo takšne in drugačne momente, včasih boljše, včasih slabše. Odzovemo se lahko na način, zaradi katerega nam je potem izjemno žal. Ta ženski lik je izjemen lik. Prepričana sem, da so redke ženske, ki so kaj takšnega pripravljene dopustiti, ampak tudi ona ni toliko psihopatsko patološka, da bi imela potem mirno življenje, ima občutek krivde, ima pa tudi nekakšne mehanizme, s katerimi to svojo krivdo utiša. Vseeno pa jo preganjajo more. Da me bralci ne bodo narobe razumeli, to je zelo ostra zgodba. V precej zgodbah pa uporabim tudi ironijo in veliko humorja. Moja literatura je vedno zmes ostrin, rezkih presenečenj, ampak hkrati tudi humorja.

V zbirkah Fragma in Temna snov je cela vrsta zgodb, ki so nekako transgresivne. Naj omenim še zgodbo o incestu z naslovom Včasih Mihael molči. Ta zgodba je zanimiva tudi zato, ker razvijete svojevrstno avtorsko dialektiko: kaj poveste, pokažete (vaš slog je tudi vizualen), kaj zamolčite. Kako se odločate med enim in drugim, med molkom in povedanim?
To je eno ključnih vprašanj. V zgodbi Včasih Mihael molči je glavni lik deklica, ki živi v družini, za katero ve, da v njej ni vse v redu. Ko sem oblikovala lik, sem se morala sproti odločiti, kaj lahko devetletna deklica ve oziroma česa še ne more vedeti, lahko pa določene stvari čuti. Pri njej gre prav za to, da na neki ravni ve, kaj se dogaja z njeno starejšo sestro, vendar nima aparata, nima jezika, da bi to lahko ubesedila. To so takšne izkušnje, ko se človek dvajset let kasneje v trenutku zave 'saj sem to kot otrok vedel', ampak seveda takrat ni imel jezika. Zakaj takšen naslov - deklica ima svojega sogovornika Mihaela, ki je njen sovrstnik, vendar pa je zaradi bolezni umrl. Takrat ko ji zmanjkajo sogovorniki v okolici, se pogovarja z Mihaelom, tudi ko ve, da govori sama s sabo. Ampak to je nekakšen fokus, da medtem ko govori, sliši samo sebe oziroma doživi neki odmev svojega lastnega razmišljanja. Četudi se v zgodbi lotevam incesta, pa ima vendarle zelo humorne elemente, ker vpeljem način razmišljanja te mlade punčke.

Za roman Kronosova žetev ste dobili nagrado Prešernovega sklada. To je zelo kompleksen roman, z več glasovi, roman o zgodovini. Kako ste ga snovali in koliko let ste ga pisali? S kakšnimi izzivi ste ga pisali in kako ste razvijali te pripovedne linije? Ste morda že vnaprej vedeli, kako se bo roman končal z ozirom na zgodovino?

Roman sem pisala tri leta in vmes, ko sem se lotila pisanja, sem se lotila tudi raziskave tega obdobja. Kar precej stvari sem že poznala o znanosti, filozofiji in umetnosti. Šibka pa sem bila na področju poznavanja zgodovinskopolitičnega dogajanja. To mi je bil v resnici največji izziv. S tem sem se veliko ukvarjala in prišla tudi do zelo zanimivih ugotovitev. Prebirala sem vse, kar mi je prišlo pod roko. Zanimivo se mi je zdelo tudi spoznanje, da največ čarovniških procesov ni bilo izvedenih v srednjem veku, kot je v splošni zavesti, ampak v novem veku, in sicer v 16. in 17. stoletju. Konkretno pri nas v slovenskem prostoru v drugi polovici 17. stoletja. Še pomembnejše se mi je zdelo pa to, da so bili izvedeni na območju, kjer so potekali boji med katoličani in protestanti. Pri nas konkretno med luterani in katoličani. Politično motiviranost čarovniških procesov sem tudi vključila v roman.

Vas je pri tem morda motiviralo to, da ste nekako želeli pojasniti usodo žensk v slovenski zgodovini?
Ne samo v slovenski zgodovini. Usodo žensk, pa tudi Drugega, drugačnega. Na kakšen način se vzpostavlja identiteta neke skupnosti v določenem okolju. Sama večkrat poudarim, da gre za dvojno strategijo; po eni strani skupnost prepoznava Drugega kot tistega, ki je tujec (v primeru, da gre za podeželsko skupnost, je to nekdo, ki pripada meščanskemu okolju ali pa plemstvu), po drugi strani oz. kar sočasno pa te tujke skupnost išče in prepoznava tudi znotraj same sebe. Če se to dogaja v politično naelektreni atmosferi, kakršna je bila takrat zaradi kompleksne situacije, je ta dinamika bolj intenzivna in ta prepoznavanja pogostejša.

Od kod ta vaša socialna čuječnost, ta empatija, razumete položaj Drugega, odrinjenega?
Na to pa res ni težko odgovoriti. Mislim, da bi to morala odgovoriti interdisciplinarna stroka. Verjetno gre za nekaj, s čimer sem se že rodila. Neke stvari so verjetno privzgojene, za kar se lahko zahvalim svojim staršem, verjetno pa tudi s tem mojim početjem. Ko se ukvarjam z umetnostjo in tudi z drugimi načini mišljenja, se mi izostri pogled. S tem, da je s to empatijo včasih težko zdržati. Včasih imam pretirano empatičnost, saj ne gre samo za ljudi. Imam tudi izrazito razvit občutek do živali, in to ne oziraje se, ali gre za moje mačke ali druge mačke. Kadarkoli sem našla kakšno zapuščeno žival, sem se vedno čutila poklicana, da zanjo poskrbim. Teh primerov je bilo kar veliko. Pa občutek do narave in živega sveta.

Marko Golja, iz oddaje Naši umetniki pred mikrofonom, 3. programa Radia Slovenija, ARS