Že stoletja, pravzaprav vsaj tisoč let pred sv. Miklavžem, tako pri nas kot drugje v zimskih mesecih med nas zahajajo zlobna, mračna in celo smrtonosna bitja, ki poosebljajo zimo. V prenesenem pomenu radi rečemo, da dobri možje obdarujejo (nagrajujejo) pridne, poredne pa je tudi treba nekako kaznovati.

Za idejo je preprosta logika. Zima je tisočletja predstavljala največji izziv. Če nisi imel zalog, si umrl. Če si imel zaloge, si tvegal, da ti jih pride nekdo ukrast, in to spet pomeni smrt. Tudi živali iz gozda so si lačne upale bližje. Ali pa si preprosto zmrznil. Zima je vsekakor zelo dolgo pomenila veliko verjetnost smrti. Ker imamo ljudje radi zgodbe, sta se mraz in tema združila v različnih, a praviloma temnih, z gosto dlako poraščenih rogatih bitjih z dolgimi opletajočimi jeziki.

Pri nas tako najbolje poznamo parklje, ki so obvezni spremljevalci sv. Miklavža. On deli suho sadje, oni pa oglje. No, v izvirniku je bil le en Parkelj, ki je pri naših severnih sosedih bolj poznan kot Krampus (Krempelj), in je precej starejši od Miklavža. Parklji so se v množini pojavili iz praktičnih razlogov, saj si je v procesijah vlogo Parklja, hrupnega, pogosto že kar podivjanega nagajivca želelo veliko (predvsem) mladcev, ki so na ta način sprostili nekaj odvečne energije in spotoma dosegli številčno premoč v preganjanju porednih.

Parkelj po izročilu pohaja naokrog v noči s 5. na 6. december. Je potomec boga podzemlja, s katerim ga simbolno vežejo verige. Z verigami rožlja, da opozarja neprevidne ponočnjake ali pa z njimi straši, kakor kdaj. Poredne otroke lahko odnese v košu ali odpelje z vozom (odvisno od količine, verjetno), da jih pozneje v miru poje ali kako drugače kaznuje. Sprevodi parkljev so posebej priljubljeni v Avstriji kot Krampusovi teki, a je to predvsem zabavni dogodek, ki ga že dolgo ne povezujejo več s starimi običaji. Tem lahko sledimo vsaj do saturnalij, ki so se odvijale ob koncu starega leta.

Priljubljeno praznovanje starih Rimljanov je vključevalo maskiranje, zamenjave vlog (gospodarji so na primer stregli sužnjem), raznovrstne potegavščine (pogosto s tragičnimi izidi), prenajedanje, popivanje in vsakovrstno nespodobno obnašanje, ki je ob že omenjenih nesrečah poskrbelo tudi za nekaj kompenzacije v obliki povišane rodnosti jeseni.

Krščanska cerkev je saturnalije poskušala prepovedati, a se je po stoletjih poskušanja izkazalo, da jih je bolje postopno prirediti in prilagoditi. Ideja je ostala ista – staro leto se poslavlja, prišla je zima, a prihaja tudi novo leto in z njim se vrača sonce, ki bo vsak dan močnejše, dokler se v naravo ne vrne življenje.

Do takrat pa so se v različnih krajih ohranili stari liki, ki spadajo k zimi, od Grylle, velikanke, ki žre otroke na Islandiji, do karakondžul, ki na južnem Balkanu vse leto pod zemljo žagajo korenine drevesa življenja, a jih odhod sonca (karakondžule ne prenašajo svetlobe) privabi na površje, kjer zganjajo vsakovrstne lumparije.

Čeprav divjanje karakondžul ni prijetno (lahko ti, kakšna skoči na hrbet in te do jutra uporablja za prevozno sredstvo, kar v odmevu prepoznamo v Sinbadovi prigodi z zlobnim starcem), si poškodovano drevo življenja do vrnitve karakondžul (to je 6. januarja, ko naj bi bil Jezus krščen) dovolj opomore, da zdrži še eno leto.

Pri nas je bila v poganskem obdobju do 6. januarja za red odgovorna Pehta (ja, to je bilo, še preden je spoznala Kekca), stara alpska boginja, ki je tudi zaščitnica predic. Predenje je bilo v dolgih zimskih dneh eno pogostejših opravil, s katerim si je marsikdo pomagal prebiti do odjuge.

Nenehna bitka med zimo in poletjem, temo in svetlobo, smrtjo in življenjem se začne že s prihodom jeseni. Pobiranje pridelkov je uvod v noč čarovnic, ko so spet v igri maske. Odvisno od kraja in časa se ljudje maskirajo, da bi prevarali mrtve, ki naj bi takrat hodili naokrog, ali pa jih s strašnimi maskami odgnali. Pa smo spet pri Parklju in saturnalijah. Kdor je veliko pridelal, je bil priden in bo nagrajen, poredne čaka kazen.

Čeprav se s 6. januarjem uradno konča t. i. nekrščanski čas, je sonce na začetku januarja še prešibko, da bi lahko kar zanemarili zimo. Tako jo tradicionalno preganjajo že koledniki, ki so jih Rimljani poslušali in jim darovali za revne na začetku novega leta, krščanstvo pa jih je pomaknilo v božični čas. Odločilna bitka se zgodi šele v pustnem času, ko zimo preganjajo strašljive maske (lahko tudi z opletajočimi jeziki) in hrup (lahko tudi zvonci).

Ker zna biti pustni čas vsaj v hladnejših predelih še vseeno zelo zimsko obarvan, se zime dokončno lotimo na veliko noč. Pri nas se ukvarjamo predvsem s šunko in pirhi, na Švedskem in Finskem pa še niso pozabili velikonočnih coprnic. Prebrisane vešče naj bi se v noči na veliki petek namazale s posebno hudičevo mastjo in nato z improviziranimi sredstvi poletele do zbirališča, kjer jih pričakuje hudič. Še pomembnejše je, da vse počnejo narobe. Na primer, sedijo s hrbtom proti mizi, ženske se obnašajo kot moški (mišljeno je predvsem popivanje, preklinjanje in pretepanje), starke se pomladijo (ob kapljici se verjetno res nekatere počutijo mlajše) in tako naprej. Spet smo torej pri saturnalijah.

Dandanes se v coprnice našemijo otroci, pogosto so to fantje, medtem ko dekleta prevzamejo vlogo trolov. Nato hodijo od vrat do vrat, podarjajo risbice in v zameno prejemajo sladkarije. Vmes tudi zapojejo. Vsaka podobnost velikonočnih vešč z nočjo čarovnic in pustom je namerna.

Tako lahko, če se malce poglobimo v šege in običaje, odkrijemo, da se ves čas vrtimo v krogu. Jeseni se začnejo skrbi, upodobljene s pošastmi, ki nas tako ali drugače, včasih z nami, drugič proti nam, spremljajo vse do pomladi, ko napoči čas veselja.

In potem spet od začetka. Se morda zato iz zgodovine ničesar ne naučimo?

Vse ilustracije so v javni lasti. Viri:

https://mycalendarland.com/calendar/monthly-calendar/december/

http://slikanice.blogspot.com/2024/11/parkelj-na-razglednicah.html

https://frances-brundage.weebly.com/arabian-nights.html

https://slovenskepravljice.jimdofree.com/sodobne-slovenske-pravljice/kekec/kekec-na-volcji-sledi/

https://vintagepostcards.exblog.jp/