Paolo Giordano (1982) je zaslovel pri 26 letih, ko je izšel njegov prvi roman Samotnost praštevil, zgodba o prijateljstvu, predvsem pa pretresljiva zgodba o samoti in o družinah in nezmožnosti ljudi znotraj njih, da bi vzpostavili tople in pristne medosebne odnose, torej o samoti znotraj družine in družbe v celoti. Knjiga je postala velikanska uspešnica, v Italiji so jo prodali v milijon izvodih, po svetu pa se je številka povzpela na štiri milijone.

Zdaj se mladi pisatelj, ki ima doktorat iz fizike delcev, vrača z romanom Človeško telo. Čeprav se zgodba o vojakih na misiji v Afganistanu na prvi pogled zdi precej drugačna od tiste v Samotnosti praštevil, sta si romana po avtorjevih besedah pravzaprav zelo podobna. Skupna tematika obeh je namreč vojna - v prvem so bojna polja čas odraščanja, družina, iskanje svojega mesta v družbi, v drugem pa je vojna metafora za to, kar se dogaja v junakih samih, za njihove notranje boje, ki prav tako v veliki meri izvirajo iz družine.

Paolo Giordano, ki z življenjsko sopotnico in njenima dvema otrokoma še vedno živi v Torinu, kjer je odraščal, je te dni na obisku v Sloveniji, v ponedeljek je gostoval v knjigarni Konzorcij in sodeloval v sproščenem pogovoru o svojem delu in življenju, na koncu si je vzel čas za podpisovanje knjig svojim slovenskim bralcem.

Na uvodno vprašanje moderatorke pogovora Brede Biščak, zakaj je po njegovem mnenju prvenec postal takšna uspešnica, je Giordano odgovoril, da enoznačnega odgovora nima, saj je "formula za uspeh" vedno skrivnost, ker ne gre le za eno, ampak za kombinacijo več stvari. Razmišlja pa, da gre morda za to, da ljudje čutimo potrebo, da bi govorili o žalosti, bolečini in intimnih konfliktih. "Bralci ne iščejo površinskih romanov, ampak želijo prebrati nekaj, kar je ogledalo lastnega trpljenja," ugotavlja.

Dodal je, da je bilo vse, kar se je zgodilo po izidu knjige, zanj popolnoma nepričakovano. Roman je namreč napisal brez pravega znanja o psihologiji in duševnosti, a so se kljub temu vanj vtihotapila nekatera stanja, ki jih preučuje dušeslovje. Tako je na primer pisal o Aspergerjevem sindromu, o anoreksiji, pa o samopoškodovanju, čeprav za zadnji pojav prej sploh ni slišal. Ugiba, da je vse to na površje prišlo iz nekega kraja, globoko zakopanega v njegovi podzavesti. Čeprav je imel občutek, da ima pisanje pod nadzorom, se je nato izkazalo, da le ni bilo tako ...

In po velikanskem uspehu je prišel čas, da napiše drugi roman, s tem pa strah in tesnobnost. Pisatelj se je znašel v pravi depresiji, zaradi česar se je odločil za terapijo. Tam se je soočil z veliko stvarmi, ki so težile junake v njegovi prvi knjigi, zato je rezultat, drugi roman Človeško telo, velika metafora procesa, skozi katerega je šel med terapijo. Začel se je izobraževati na področju psihoanalize, a se je hkrati spraševal, ali je to za pisca dobro, saj lahko z znanjem postane preobremenjen. Bal se je, da bi predobro poznavanje samega sebe lahko uničilo spontanost, potrebno za pisanje. Zdaj se zaveda, da je to neumen strah, saj "več ko veš o sebi, bolj ko razumeš svoja razmerja, boljši pisatelj si lahko".

In kako se je mladi književni zvezdnik iz Torina znašel sredi zgodbe o vojakih v Afganistanu? Pred časom je bral roman Goli in mrtvi ameriškega pisatelja Normana Mailerja, katerega zgodba se dogaja v drugi svetovni vojni in ga je popolnoma posrkala vase. Nato si je ogledal še Bombno misijo režiserke Kathryn Bigelow in spet začutil neko nenavadno privlačnost. Svojemu dekletu, ki je hkrati njegova urednica, je kmalu po tem napovedal: "Napisal bom vojni roman." Ona ga je na hitro odpravila in s posmehom odvrnila: "Ja, čez kakih 20 let."

A Paolo je moral slediti usodni privlačnosti, zato je reviji Vanity Fair, s katero sodeluje, predlagal, da bi šel v Afganistan in napisal reportažo o dogajanju v tamkajšnji italijanski vojaški bazi. Pred božičem leta 2010 se je znašel tam, kamor ni stopila še skoraj nobena noga civilista. Čeprav je nanj ves čas prežala nevarnost, je bil očaran nad čudovito pokrajino, ki je obkrožala oporišče, ta mešanica grožnje in lepote ga je fascinirala.

Ko je odhajal iz Afganistana, je v hipu začutil hrepenenje po kraju, ki ga je zapuščal, občutek je primerjal z vrnitvijo z izleta s prijatelji v najstniških letih, ko se po enem tednu v tesno povezani skupnosti doma kar naenkrat počutiš samega in izgubljenega. In v tem vzdušju je začel pisati roman Človeško telo ...

Glede na to, da je Giordanova sopotnica hkrati njegova urednica in edina bere njegovo delo v nastajanju, so bili za njiju to težki in napeti časi, saj se je njej to zdela preveč oddaljena tema, on pa je vztrajal. Kot je s hudomušnim podtonom povedal Giordano, takšna naveza ni vedno "nebeška", saj ima partnerica nad njim moč, "ki jo tudi brutalno izkorišča". A hkrati drugače več ne bi znal živeti, saj je pisanje romana izjemno samotno delo. "Če bova šla kdaj narazen, bom najbrž nehal pisati," je dodal.

V zaključnem delu je gost odgovarjal na vprašanja bralcev, ki so prišli na dogodek. Obiskovalko je zanimalo, kako to, da je sploh začel pisati o izključenosti in notranjih bojih odraščajočih, ali je črpal iz lastnih izkušenj, ga je kdo trpinčil? "Ni treba, da si žrtev, da bi lahko pisal," je odgovoril in dodal, da se mora pisatelj znati vživeti tako v žrtev kot v mučitelja. Sam je imel že od malega sposobnost, da so ga stvari zgolj prek opazovanja popolnoma preplavile in prevzele.

Počasi se že delajo obrisi za naslednji roman, je še razkril, a po navadi prvo zamisel tako ali tako zavrže. Tudi druga po navadi roma "v smeti", tretja pa se izkaže za najboljšo ...

V šali je dodal še, da razmišlja o erotičnem romanu -morda z naslovom 50 odtenkov sive. "Imam občutek, da bi bil prava uspešnica."

Alenka Klun

Če ste zamudili ljubljansko srečanje s Paolom Giordanom, ga lahko ujamete danes ob 19.00 v Domu knjige v Kopru.