Astrid Lindgren je veljala za švedsko ikono, ki je vedno zagovarjala šibkejše, tako ljudi kot živali. Nasprotno pa je prezirala samozadostne oblastnike, polne praznih obljub, kar je poudarila v svojih številnih govorih. Na večkrat zastavljeno vprašanje, zakaj svoje pisateljske kariere ni posvetila 'pravi' literaturi za odrasle bralce, je Lindgrenova vedno odgovorila, da hoče pisati za bralce, ki lahko ustvarjajo čudeže in otroci to počno vsakokrat, ko se posvetijo branju. Foto:
Astrid Lindgren je veljala za švedsko ikono, ki je vedno zagovarjala šibkejše, tako ljudi kot živali. Nasprotno pa je prezirala samozadostne oblastnike, polne praznih obljub, kar je poudarila v svojih številnih govorih. Na večkrat zastavljeno vprašanje, zakaj svoje pisateljske kariere ni posvetila 'pravi' literaturi za odrasle bralce, je Lindgrenova vedno odgovorila, da hoče pisati za bralce, ki lahko ustvarjajo čudeže in otroci to počno vsakokrat, ko se posvetijo branju. Foto:
Inger Nilsson
Piki je v nadaljevanki iz sedemdesetih, ob kateri smo rasli tudi Slovenci, obraz in glas posodila prikupna Inger Nilsson.

Potem, ko je nekaj podobnega dosegel J. D. Salinger (na sodišču je dosegel umik neuradnega "nadaljevanja" Lovilca v rži, ki ga ni napisal sam), so tudi dediči Astrid Lindgren zaščitili lik Pike Nogavičke. Da je knjiga Die Doppelte Pippielotta njen plagiat, je potrdilo Deželno sodišče v Hamburgu, ki je z začasno odredbo prepovedalo razširjanje, razmnoževanje in javno predstavljanje knjige.

Die doppelte Pippielotta, ki je izšla pri založbi Märchenbuchverlag Manfred Hueber, nam torej predstavi Pippelotte, rdečelaso švedsko deklico z lasmi, spetimi v kiti, z nenavadnimi, veliko predolgimi nogavicami, ki ima herkulsko moč in ki ne namerava odrasti (proti temu ima celo nekakšne "kroglice"). V zgodbi se pojavita tudi prijatelja Anica in Tomaž ter drugi liki in epizode, ki jih poznamo iz izvirnika, denimo lik Pikinega očeta in dogodivščine na otoku Taka Tuka.

Avtor Pippielotte trdi, da je njegova zgodba "svobodna priredba" in da ima njegova junakinja - za razliko od Pike - sestro dvojčico ter da se med potekom zgodbe kritično opredeli do Pikinega bega pred odraslostjo.

Pika - preslaba vzornica?
Astrid Lindgren je dom zapustila pri 18 letih in sprva delala kot uslužbenka v neki stockholmski založbi. Pisanju se je posvetila dokaj pozno. Predvsem s Piko Nogavičko, pa tudi s številnimi drugimi deli (Erazem in potepuh (1972), Brata Levjesrčna (1973), Najboljši Kljukec na svetu (1973) in Ronja, razbojniška hči (1981), ...) obrnila nov list v otroški literaturi. Če je prej veljalo, da naj imajo knjige za otroke predvsem vzgojni namen, pa Pika v prvi vrsti zagovarja pozitiven, prijazen pogled na življenje: Kdor je zelo močen, mora biti tudi zelo prijazen, je le ena izmed njenih domislic.

Seveda pa novih časov niso vsi prepoznali na prvi pogled: direktor vodilne švedske založniške hiše v 40. letih 20. stoletja Gerard Bonnier je rokopis Lindgrenove zavrnil, češ da je besedilo nemoralno: "Sladkor na tleh in razgrajanje v otroški sobi? Ne, ne upam si prevzeti odgovornosti za takšno knjigo." Lahko si mislimo, da mu je bilo pozneje žal vsaj toliko kot glasbeni založbi, ki je zavrnila Beatle.