"Društvo slovenskih pisateljev je še vedno enako odprto. Ministrstvo za kulturo upam, da bo še naprej nadaljevalo kulturno politiko, ki jo je imelo v različnih obdobjih svojega obstoja. Javna agencija za knjigo pa še vedno vztraja pri slovenskem jeziku kot pri edinem merilu, ali je nekdo slovenski ali ni slovenski avtor," pravi pisateljica, pesnica in prevajalka Lidija Dimkovska, ki v Sloveniji živi 15 let, piše pa v makedonščini.

Ker ne piše v slovenskem jeziku, ne more zaprositi Javne agencije RS za knjige, da bi ji krila stroške poti v Bruselj, kamor jo je povabilo slovensko predstavništvo v EU-ju. To bo storilo najbrž zunanje ministrstvo, četudi je Dimkovska slovenska državljanka. O zapletih, pa tudi o ustanovah kulture v Sloveniji, ki se vse bolj odpirajo tudi za priseljenske avtorje, je Lidija Dimkovska spregovorila v oddaji NaGlas!.

Že 15 let živite v Sloveniji, a romane in pesmi še vedno pišete v makedonščini. Zakaj?

Makedonščina je hiša mojega bitja. Preden sem se preselila v Slovenijo, sem sedem let živela v Romuniji, kjer tudi nisem začela pisati proze in poezije v romunskem jeziku. Čeprav sem zmožna pisati tudi v slovenskem jeziku, je moja odločitev tudi kulturno-politična, ker prihajam iz majhne države, kot je Makedonija, v majhno državo, kot je Slovenija. Zdi se mi prav, da vztrajam pri maternem jeziku, da pa so moja dela tudi prevedena v slovenski jezik, in kar je zelo pomembno, da tudi sama prevajam slovensko književnost v makedonski jezik.
Vaš roman Rezervno življenje je zdaj pred ameriškimi bralci. To je velik uspeh, saj do ameriških knjižnih polic pridejo samo trije odstotki tujega leposlovja. Ali doživljate ameriške sanje?
Da. Na neki način so se te moje ameriške sanje začele že leta 2003, ko mi je ameriška revija za poezijo American Poetry Review posvetila naslovnico in posebni dodatek moji poeziji, kar se redko zgodi evropskim avtorjem, med njimi so to naredili tudi našemu avtorju Tomažu Šalamunu. Od takrat naprej sem ves čas v teh treh odstotkih ameriške prevodne literature. To je že tretja knjiga, ki izide v Ameriki in sem tudi zelo vesela, da grem na ameriško literarno turnejo. V desetih mestih bom brala iz romana Rezervno življenje.
V Sloveniji ste znani kot borka za pravice priseljenskih pisateljev, ki živijo v Sloveniji, ne pišejo pa v slovenskem jeziku. Kakšne so zdaj razmere? So ustanove bolj odprte zanje?

Društvo slovenskih pisateljev je še vedno enako odprto. Upam, da bo ministrstvo za kulturo nadaljevalo kulturno politiko, ki jo je imelo v različnih obdobjih svojega obstoja. Javna agencija za knjigo pa še vedno vztraja pri slovenskem jeziku kot pri edinem merilu, ali je nekdo slovenski ali ni slovenski avtor.

To se je nazadnje pokazalo pri povabilu slovenskega predstavništva v Evropski uniji, kjer bom 3. novembra slovenska predstavnica na literarnem večeru Transpoesie skupaj s štirimi avtorji, ki tudi ne živijo v svojih matičnih državah. Ko sem dobila to povabilo, sem morala na Javni agenciji za knjigo prijaviti potne stroške, seveda tega nisem naredila, ker v samem razpisu piše, da lahko konkurirajo samo avtorji, ki pišejo v slovenskem jeziku.
Kdo bo kril stroške na koncu?
Ministrstvo za zunanje zadeve in verjetno tudi ministrstvo za kulturo, ker sem ne nazadnje slovenska državljanka (smeh).

Zakaj so vam teme izseljenstva blizu? Poleg lastne izkušnje … je tudi med bralci vse več izseljencev, migrantov, beguncev, ljudi, ki iščejo novo identiteto?
Absolutno, živimo v svetu, kjer so ljudje zaznamovani s to usodo izseljenca, priseljenca, migranta, begunca etc. Ne moremo ignorirati dejstva, da svet postaja vse bolj nomadski. Vse bolj postaja mobilen in enostavno ta tema identitete in vsega, kar je povezano s preselitvijo v neko državo – četudi nisem mislila, ko sem živela samo v Makedoniji, da bo v mojem primeru tako – je postala v bistvu glavna tema moje literature.

Tudi vaš zadnji roman NE-DA govori o ženski iz Splita, ki se preseli na Sicilijo, a pozneje zaradi alzheimerjeve bolezni pozabi italijansko in se s svojo vnukinjo pogovarja samo v hrvaščini. Ali bomo torej tudi umrli kot tujci?
To ni ravno optimistična perspektiva in se velikokrat tudi zgodi, da ko si tujec, tudi končaš kot tujec.
Vaš mož prevaja vaša dela, tudi s hčerko govorite makedonsko. Kakšno je večjezično življenje?
Poleg makedonščine uporabljamo veliko tudi romunskega jezika, tako da živimo bogato večjezično življenje.
Prejeli ste več nagrad za svoja dela, tudi nagrado EU-ja, med drugim nagrado Petru Krdu, ki jo je v Srbiji ustanovil Vasko Popa, to nagrado sta prejela tudi nobelovec Thomas Tranströmer in vodilni ameriški pesnik srbskega rodu Charles Simic. Kaj vam pomenijo te nagrade?
Ta nagrada mi še posebej veliko pomeni, ker sem najmlajša dobitnica te nagrade, ki se dodeluje za življenjsko delo na področju poezije. Vsekakor nagrade odpirajo nove poti za literaturo.
Kdaj bomo vaš zadnji roman brali v slovenščini?
Upam, da kmalu, v vsakem primeru pa bo leta 2017 objavljena moja zadnja pesniška zbirka Črno na belem.