V klubu Cankarjevega doma je bil gost avtor knjige Podivjana celina - Evropa po drugi svetovni vojni Keith Lowe. Gre za poglobljeno in natančno artikulirano študijo, ki ne prikaže le vseh zablod in skrajnosti povojnega nasilja, pač pa velja tudi za prvo knjižno delo, ki združi podobo celotne povojne Evrope. Delo odlikuje izvrsten stil pisanja in objektivna nepristranskost brez dajanj kakršnih koli moralnih sodb.

Pogovor je vodil Ervin Hladnik Milharčič, ki je sogovornika takoj na začetku šaljivo zbodel, da je s knjigo prišel na pravi naslov, saj je videti, da je ta zgodovinska tema napisana naravnost za nas. S tematiko povojnega dogajanja smo namreč pri nas javno obsedeni že več kot 30 let, tema pa nikakor ni nevtralna, je še dodal. Gost je odvrnil, da Slovenija ni v tem pogledu nobena posebnost, saj je povojno dogajanje izjemno kontroverzna in boleča tema povsod po Evropi.

Avtor je v uvodu povedal, da je to knjiga o tem, kaj se je zgodilo potem. Tako ogromnega zgodovinskega dogodka z vso vojno mašinerijo, uničenjem in trpljenjem verjetno ni mogoče kar ustaviti čez noč. Zanimalo ga je, kaj se je zgodilo, so ljudje odložili puške in se brezbrižno vrnili v normalno življenje ali pa so si želeli nadaljevati boj in obračunati s sovražnikom. Med raziskovanjem je odkril, da se povojna norost ni dogajala samo pri nas v Sloveniji, pač pa se je povsod po Evropi dogajalo enako. Povsod so imeli zelo veliko "nedokončanih konfliktov", od Norveške do Češkoslovaške, ali pa Francije, Poljske in Grčije. Povsod so bili ljudje ujeti v nedokončane konflikte, ki so jih hoteli razrešiti, povzročila pa jih je 2. svetovna vojna.

Na začetku je sicer hotel pisati le o Nemčiji, a pri uvodnem raziskovanju je opazil, da je Nemčija že zelo dobro raziskana. Vse, kar se je dogajalo v Nemčiji, pa se je s podobno dinamiko odvijalo tudi povsod drugod po Evropi. Začelo ga je zanimati, kaj se je dogajalo v Ukrajini, na Poljskem, v Jugoslaviji itd. Tako je temo povojnega obračunavanja razširil na celotno Evropo.

Idilična podoba o koncu vojne
"Krasne čudovite slike proslavljanja ob koncu vojne so seveda resnične, a treba se je zavedati, da je bilo ogromno fizičnega uničenja, cela mesta, vasi požgane, spomnimo se, da je v vojni umrlo 14 milijonov ljudi. To je ogromno prizadetih družin po celi Evropi, ki trpijo, ker so koga izgubile. Vojna je ustvarila tudi velikansko moralno škodo v glavah ljudi, cele populacije so bile dan za dnem izpostavljene nepredstavljivemu nasilju, ko se enkrat človek vrne iz takega pekla, ni več ista oseba, to pusti vpliv na ljudi leta, da ne rečemo do konca njihovega življenja. Moralna škoda med navadnimi ljudmi je bila ogromna, med vojno so ljudje ropali, kradli, ubijali samo za to, da so preživeli. Opustošenje je bilo tako fizično kot moralno," je opisal konec vojne Lowe.

A med velikanskim upanjem in proslavljanjem ob koncu vojne so bili pomešani tudi občutki bolečine in številne duševne brazgotine, ki so ostale v ljudeh. Vendar te grozne zgodbe rade ostanejo skrite, pometene pod preprogo zmagoslavne zgodbe proslavljanja.

Vzhod mnogo bolj krut in krvav
Razlika med zahodom in vzhodom Evrope je v tem, da so bili na zahodu nacisti veliko manj brutalni, dovolili so nekakšno skoraj normalno življenje, na vzhodu pa je vladala totalna vojna in brutalnost brez meja. Ob koncu vojne je tako bila povojna reakcija proporcionalna uničenju in brutalnosti, ki so jo izvajali nacisti, je prepričan Lowe. Tudi na zahodu so se zgodili povojni maščevalni pogromi, na vzhodu kontinenta pa je bilo naravnost grozljivo. Samo na Poljskem so izgnali od 10 do 12 milijonov ljudi. "Dali so jim pol ure, da zagrabijo najnujnejše, potem pa so jim rekli: 'Poberite se!' Gre za eno največjih prisilnih migracij v zgodovini, a je to le en primer maščevanja po vojni, seznam je neskončen," je povedal Keith Lowe.

Dogajalo se je tudi, da so Nemce zapirali v "tranzicijska taborišča", ker naj bi jih deportirali, a tam so jih izkoriščali kot suženjsko delovno silo, tepli so jih, mučili in posiljevali. Ljudje, ki so zdaj prevzeli nadzor, so hoteli narediti Nemcem točno to, kar je bilo med vojno storjeno njim. Še do nedavna žrtve so se hitro prelevile v krvnike. Po koncu vojne se je nasilje nadaljevalo povsod po Evropi - ne glede na to, kateri del Evrope vzameš pod drobnogled, je Lowe opisal brskanje po arhivih številnih držav. Madžare so izgnali iz Slovaške, Italijane iz Slovenije, Albance so metali iz Grčije ...

Osovraženost Nemčije
Nemci so po vojni postali vsesplošno osovraženi, odmev tega še vedno lahko zasledimo do današnjih dni. Na zadnjih čeških volitvah so politika Karla Schwarzenberga stalno napadali in diskvalificirali na podlagi njegovega nemškega priimka. V Grčiji še vedno kurijo svastike, ljudje še vedno nosijo v sebi to sovražnost. Nemčija je še vedno evropska črna ovca, čeprav je najbogatejša država.

Nemčija ni izgubila samo ozemlja, po vojni je bila tudi do tal porušena, šest milijonov Nemcev je v vojni umrlo, še dodatnega pol milijona žrtev pa je povzročilo povojno maščevalno obračunavanje po vsej Evropi. Izgubili so ponos, nemški ponos ni več to, kar je bil v 19. stoletju, in tudi nikoli več ne bo, je sklenil Lowe.

Nacistični mentorji in pandorina skrinjica
Ko so nemški nacisti prišli v Ukrajino, so najprej hoteli pobiti vse Jude. Zato so k sodelovanju povabili ukrajinske nacionaliste, da so jim Jude pomagali identificirati in poloviti. Ukrajinski nacionalisti so se zdaj od nacistov naučili metod pobijanja populacij, zakaj bi se ustavili pri Judih, se je retorično vprašal Lowe. Hočejo Ukrajino za Ukrajince in tako so, ko so opravili z Judi, začeli požigati poljske vasi in preganjati Poljake.

Prihod nacistov v Ukrajino je torej odprl "etnično pandorino skrinjico", ki jo je zelo težko zapreti, ko se vojna konča. Po vojni so se odločili situacijo rešiti z ločitvijo obeh populacij, Poljake so izgnali na eno stran meje, Ukrajince pa na drugo. Prisilno razseljenih je bilo na stotine tisočev ljudi.

Štiri plasti vojne: Jugoslavija poseben primer?
Pri Jugoslaviji gre v glavnem za povsem tipično sliko dogajanja po vojni. Lowe je izpostavil problematičnost različnih plasti vojne. Dve kolosalni sili sta se spopadli, ena je zmagala in 9. maja je bilo konec, je zelo poenostavljeno gledanje na 2. svetovno vojno, ki zelo slabo opiše situacijo in se dotakne samo prve plasti. Istočasno je namreč v večini evropskih držav potekala tudi politična državljanska vojna med levico in desnico, potekala pa je tudi razredna vojna, ki so jo vodili komunisti, v Jugoslaviji, Ukrajini in številnih drugih državah pa je divjala še etnična komponenta vojne. Te štiri stvari, ki jih je poudaril Lowe, potekajo istočasno, poraz Nemčije in konec vojne tako ne pomeni, da se bodo ustavile tudi druge tri zlovešče dinamike.

V Grčiji je šlo za državljansko vojno med komunističnimi partizani in nacionalisti, v Italiji prav tako, v Franciji tudi, a v manjšem obsegu. V Sloveniji so vse štiri omenjene dinamike potekale hkrati, močna etnična dimenzija je bila prisotna, pa tudi razredna in politična državljanska vojna.

Mit lepe pravljice
Lowe se je retorično vprašal: "Druga svetovna vojna je lepa pravljica, kajne? Imamo dobre proti zlobnim, ki se bojujejo, da rešijo svet. Zlobni izgubijo, svet je rešen in vse je spet, kot je bilo. Ne, stvari se niso vrnile v normalne okvire po vojni, zgodile so se grozne stvari, ljudje pa ne marajo poslušati o tem, to kvari pravljico. Ljudje ne marajo, da jim zrušiš mite, vsi zelo cenimo svoje mite, ki jih je druga svetovna vojna naravnost polna."

Druga svetovna vojna je bila kot velika kataklizma, kot konec sveta. Pisci tistega časa so pisali o armagedonu, takšno totalno pogorišče pa po drugi strani omogoči, da se izgradi novi svet. Novi svet se je materializiral v enotni Evropi. Po mnenju avtorja je mit 2. svetovne vojne tisti, ki drži Evropsko unijo skupaj: "Toliko je razlik med nami, toliko ljudi poudarja te razlike, ta grožnja, da se ponovijo grozote, nas drži skupaj. Ta mit deluje kot mit enotnosti in harmonije, dejstvo, da so se grozote po vojni nadaljevale, pa naš mit zmotijo."

Moralno stikalo in človeške pošasti
Moralno stikalo je v vseh nas prisotno, norost in grozote vojne pa ga sprožijo in ljudje se spremenijo v pošasti. "V obsojanju ne vidim veliko vrednosti, zlo je res zlo, a ko enkrat začneš razumevati, kaj je to zlo rodilo, spoznaš, da bi ob pravih okoliščinah morda tudi sam lahko tako ravnal," je bil samokritičen Lowe.

V knjigi je avtor želel pokazati, da niso samo Nemci tisti, ki so izvajali grozote, niso bili samo Slovenci ali pa komunisti, muslimani ali pa katera koli druga kategorija, v katero radi tlačimo ljudi. Vsi so tako ravnali, vsi so počenjali grozodejstva, brez izjeme, to je bila kruta realnost druge svetovne vojne.

Lowe je samokritično izpostavil: "Britanci radi razmišljamo, da smo "junaki" druge svetovne vojne, ampak mi smo tisti, ki smo poslali 14 tisoč Slovencev nazaj čez mejo, mi smo pobili pol milijona nemških civilistov, ko smo metali bombe na civilne cilje, to je bilo že takrat vojni zločin. Nismo nobeni junaki, takšni smo kot vsi drugi."

Vsi narodi si ustvarjajo nacionalne mite, na Poljskem imajo mit žrtve, tako da Poljak težko sprejme zločine, ki so jih storili "njegovi" iz maščevanja po vojni nad Nemci, znesli pa so se tudi nad Ukrajinci. Vsi imajo lastne motive, zakaj govorijo to zgodbo, kaj hočejo s tem prikazati? Koga prikazati v lepši luči? Koga očrniti? Vsi smo hipokriti, vsi se spominjamo samo tistega, kar hočemo, je sklenil Lowe.