Na pogrebni slovesnosti, ki so se je udeležili tudi visoki predstavniki slovenske vlade, se je po pričakovanjih zbrala velika množica.

Dolga vrsta Pahorjevih rojakov z obeh strani meje se je prišla pisatelju poklonit že zjutraj z vpisom v žalno knjigo in poklonom pred pokojnikovo krsto. Pogrebne slovesnosti so se med drugimi udeležili ministrica za kulturo Asta Vrečko, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon in državni sekretar na ministrstvu za kulturo Marko Rusjan.

Sorodna novica Umrl je Boris Pahor

Prav tako je bilo mogoče opaziti številne vidne predstavnike javnega življenja, med njimi tržaškega pesnika in pisatelja Miroslava Košuto, filozofa in fotografa Evgena Bavčarja, nekdanjega ministra za kulturo Jožefa Školča in predsednika SLS-a Marjana Podobnika.

Miroslav Košuta je za Televizijo Slovenija dejal, da "čeprav je manjšina sicer razbita na nešteto koscev, je on bil naš edini magnet, ki nas je vezal z Ljubljano in z oblastmi na drugi strani meje".

Slovenska senatorka v rimskem parlamentu Tatjana Rojc je ob robu slovesnosti ocenila, da je bila v Pahorju "najprej in najbolj prisotna tista narodna zavest, pripadnost, ampak v duhu Kosovela: bodimo evropski po duhu, ampak ne pozabimo na svoj obraz". To je bila po njenem mnenju tudi Pahorjeva velika modrost "tudi v zavesti, da smo v Evropi enakopravni in da so vsi narodi v Evropi pravzaprav manjšine". Za Televizijo Slovenija je povedala, da je "to, da je doživel vrnitev lastništva Narodnega doma, zanj veselje. To, da je dobil menda prvič v zgodovini najvišje odlikovanje dveh predsednikov hkrati, je pomenilo nekakšno ovrednotenje." Dodala je še, da je po njenem mnenju "doživel pomiritev, skrbelo pa ga je, kaj bo z nami v prihodnje".

Sorodna novica Tatjana Rojc: "Njegova beseda, tudi tista najbolj pikra, je bila velik življenjski nauk"

Minister Arčon je ob smrti velikega Slovenca poudaril: "S slovesom Borisa Pahorja se končuje zgodovinska era. Čas, ki je bil za prebivalce območja na meji med Slovenijo in Italijo globoko boleč, a nam je prinesel tudi preseganje bolečine in konfliktov. Vstop v novo obdobje sožitja in razumevanja ne bi bil mogoč brez intelektualnega in duhovnega horizonta, ki nam ga je odpiral Boris Pahor. Seveda bomo pisatelju, ki je bil velik Slovenec, velik Tržačan, velik Evropejec, večno hvaležni. Ampak pomembno se mi zdi predvsem, da njegovo sporočilo globokega humanizma vgradimo v oblikovanje naše prihodnosti." Dodal je še, da je imel Pahor "izjemen intelektualni in duhovni potencial, njegova dediščina pa je neprecenljiva – predvsem njegovo sporočilo za naslednje generacije, da moramo biti brezkompromisni do krivice in hkrati brezpogojni do sožitja, ljubezni in dobrote".

Kot Job na Božji preizkušnji
Pri maši, pri kateri je bil navzoč tudi tržaški škof Giampaolo Crepaldi, je duhovnik Karel Bolčina v svoji homiliji poudaril, da je bil Pahor "očak in narodnjak, velik humanist in prerok, človek z veliko začetnico". Nato je Pahorja primerjal s svetopisemskim Jobom, ki ga je Bog preizkušal. "Veliki pričevalec tragedij preteklega stoletja Boris Pahor, za katerega se zdi, da je Job njegova prapodoba, je tako vzel v roke črnilo in papir in začel pisati o svojem razočaranju in upanju, o trpljenju in odrešenju, o grenkobi in tolažbi," je naštel Bolčina.

Med Pahorjevimi talenti je Bolčina med drugim poudaril "talent neuničljivega prenašalca fizičnega in moralnega trpljenja skozi desetletja, ki ga je unovčil z vztrajnim vabilom k miru, sožitju, spravi, svobodi in široki kulturi razgledanosti".

S svojim literarnim delom, za katero je prejel vrsto nagrad, je Boris Pahor slovensko književnost popeljal v svet, z neutrudnim pričevanjem pa predvsem mlajšim generacijam predstavil trpko in težko izkušnjo, ki ga je zaznamovala s številnimi tragičnimi usodami 20. stoletja.

Rodil se je leta 1913 v slovenski družini v Trstu. S fašizmom se je srečal v zgodnjem otroštvu v rodnem Trstu, kjer je kot šestletni deček videl, kako v ognjenih zubljih izginja Narodni dom. Nepojmljivemu zlu je dobrih dvajset let pozneje pričeval kot taboriščnik, novim krivicam pa nato v Jugoslaviji, kjer je njegovo delo dolgo ostalo neopaženo.

Med drugo svetovno vojno se je pridružil Osvobodilni fronti, leta 1944 so ga nemške oblasti poslale v koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Pozneje so ga prestavili še v druga taborišča.

Vse življenje je opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil tudi sam. Njegovo najbolj znano delo je Nekropola, v kateri je opisal taboriščno izkušnjo in s katero je zaslovel tudi po Evropi.

Bil je tudi prejemnik številnih priznanj, med njimi Prešernove nagrade, srebrnega častnega znaka RS in francoskega reda legije časti.
Ob smrti so se mu poklonili politiki in kulturniki. Predsednik republike Borut Pahor ga je v nagovoru opisal kot "pisatelja brez meja, državljana sveta, človeka srca".