Burhan Sönmez se je v pogovoru z novinarjem Ervinom Hladnikom Milharčičem dotaknil tudi tematik, ki jih nameravajo obravnavati na 54. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu, ki se je začelo danes, pa tudi širšega pogleda na svet.

Istanbul, Istanbul je tretji od petih Sönmezovih romanov in hkrati njegovo najbolj prevajano delo, saj je doslej doživel prevode v več kot 40 jezikov. V slovenščino ga je prevedla Lili Potpara, izšel pa je v zbirki Moderni klasiki Cankarjeve založbe po izboru urednika Andreja Blatnika.

Usodno dolgotrajno okrevanje po napadu policije
Leta 1965 v mestu Haymana v Turčiji rojeni Sönmez je v mladosti sanjal o tem, da bi postal pesnik, a se je po dolgotrajnem okrevanju, potem ko je bil ranjen v napadu policije, našel pri zgodbah. Pisati o Istanbulu, kjer je delal kot odvetnik in bil član združenja za človekove pravice, je bila njegova želja, želel pa je napisati svoje izkušnje o njem in o tem, kako si ga predstavlja.

Kot je povedal v pogovoru z novinarjem Ervinom Hladnikom Milharčičem, se je spraševal o tem, kako združiti bolečino podzemlja in lepoto nad njim. Roman je umestil v istanbulsko podzemno celico med štiri politične zapornike, eden od njih je ženska, ki ne govori. Odločitev zanjo je utemeljil s tem, da moški govorijo preveč in da bi bilo treba ženskam vrniti glas, ki so jim ga vzeli pred 2000 leti.

"Moji junaki trpijo v Istanbulu, a mnogi ljudje enako trpijo tudi drugje po svetu," je povedal pisatelj, ki je prepričan, da je bolečina nekaj univerzalnega, ljudje pa imajo podobne zgodbe tako v Turčiji kot v Vietnamu, Nikaragvi ali na Balkanu.

Produkt celotnega človeštva
Sönmez je prepričan, da je "produkt ne le svojega naroda, temveč celotnega človeštva". To je po njegovih besedah vidno v umetnosti. "Nekaj so moje izkušnje in razmišljanja, nekaj pa so izkušnje predhodnikov, kot je Dostojevski," je povedal. Mora pa biti pisatelj po njegovem mnenju previden in najti ravnotežje v pripovedi med tem, kje govori sam in kje govorijo drugi, saj v nasprotnem primeru pristane v kolonizacijski mentaliteti.

Ob aktualni vojni v Ukrajini, ki terja svoj davek tudi v kulturi in kulturni dediščini, je dejal, da nobene umetnosti ne bi smeli prepustiti kateremu od diktatorjev; "če to dopustimo, bomo to dovolili vsepovsod".

Pred današnjo skupščino mednarodnega odbora Pisatelji za mir, ki deluje pri mednarodnem PEN-u, je poudaril, da se kot pisatelji se borijo za svobodo pisateljev in novinarjev po svetu. V nekaterih primerih so sicer uspešni, a je še vedno veliko dela. O tem, kaj so človekove pravice, sicer nagovarjajo tako prebivalce kot odločevalce, to pa po njegovi oceni vpliva tudi na diktatorje: "so trmasti, a poznamo tudi srčne primere".

Sorodna novica Na 54. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu tudi o propadu globalne etike

Trenutno "ves svet gori"
Napovedal je, da se bodo pisatelji na Bledu, na srečanju v organizaciji Slovenskega centra PEN, po dveh letih omejenega delovanja zaradi pandemije dotaknili ne le Ukrajine, ki je "samo zadnji primer", temveč tudi drugih predelov, kot sta Eritreja ali Kolumbija, saj po njegovem mnenju trenutno "ves svet gori". Ob tem bodo poskušali opredeliti tudi nove pozicije moči. Sönmez je poudaril še, da je glede prihodnosti umetnosti, tudi književnosti, sicer optimističen.

Predsednica Slovenskega centra PEn Tanja Tuma je med tematikami, ki se jih bodo dotaknili, omenila tudi svobodo medijev in propad etike. Pri zadnjem bodo izpostavili primer Juliana Assangea, ki je "razgalil hinavščino demokratičnih vlad na bojiščih v Iraku in Afganistanu".