Prejela je nešteto nagrad: zlato ptico za plesno umetnost, Severjevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada, Borštnikovo, Kocijančičevo, nagrado vesna in leta 2017 Borštnikov prstan.

Leta 2005 je izšel njen knjižni prvenec dram in esejev z naslovom Na odru zvečer, pravljica Zakaj je polje jezero je izšla leta 2014, otroška pesnitev Rumi in kapitan štiri leta pozneje. Prvo zbirko poezije z naslovom Obleci me v poljub je izdala pred dobrimi desetimi leti, letos pa se je oglasila z novo pesniško zbirko Zastali čas.

Uvod v zbirko je pesem Dramatični mir osame, sledi ji pet pesniških sklopov z naslovi Zastali čas, Luč breztežna, Žalostinke za mamo, Korzet besed ter Geste in katarze. Njene pesmi čudovito dopolnjujejo izvirne likovne miniature Mateje Kavčič.

"/ Dramatični mir, / pozdravljam te / in se ti zahvaljujem, / da si me postavil na konico svojega noža. / Loviti moram krhko ravnovesje, / da ne zdrsim, solza, po tvojem rezilu. / Nikjer ni nikogar. / … /"

Pesniška zbirka Zastali čas je hommáge njenim ljubim, ki so umrli, odšli. Bratu, očetu, mami, nonu, noni, prababici, ljubimcu, živalim, ki jih je izgubila, ter bližnjim stanovskim kolegom, ki jih ni več. Pesmi so v vseh teh letih odhajanj dozorele kot vino v amforah s trpkim okusom resničnosti. Vse to najbolj jasno razkriva pesem Biti val. Izgube dragih, vezi, ki so minile, a se niso razvezale. Zastale so v času. Zastali so umrli, zastale so predstave, filmi, napisane besede. Vse je zastalo in ostalo.

"/ … / Čas pa mineva in mineva … / Otožna ob izgubljenih iluzijah, / neutolažljivo žalostna ob smrtih, / zrem v modro ravnino: / morje ne obžaluje neštetih smrti valov, / ki nenehno ponikajo na sipkem pesku obale, / morje ve, da se v duši oceana / rojeva nov vzgib, bodoča jata valov, / neštetih, ponavljajočih se, med seboj v sorodu, / a neponovljivih in enkratnih v naraščanju in usihanju, / prelepih valov v živosti modrega življenja! / Da mi je dano biti val! / … /"

Pesmi v zbirki Zastali čas so globoke, vendar jasne – in prav to je moč pesniškega jezika Saše Pavček. Pri njenem ustvarjanju ne gre za umetnost zaradi umetnosti, temveč za iskreno izpoved izkustva odhajanj. Že nekaj časa ni bilo slišati tako iskrenega, nedvoumnega in briljantnega pesniškega glasu, ki kriči in valovi iz svojega bistva, da bi povedal, kar mora biti izrečeno. Okus življenja je rodil pravo poezijo. Besede, ki so se kopičile, zbrale in vzvalovile. Pesmi se zato berejo kot zgodba minulosti, ki je bila končno zapisana v poeziji, v najvišjem izrazu besede. Dobile so svoj epilog.

Preteklost je dediščina, ki si je ne izbereš, če je mogoče, jo upravljaš kot krhko zapuščino ljubezni. Z dolžnostjo do spomina amfor.

"/ … / Rodi me vsak dan drugačna zora, / upajoč vdih, / hvaležen izdih. / Telo se ponižno dvigne / v pokončen položaj. / Radostim se človeške drže. / Ni samoumevna. / Čuvala jo bom. / Ne smem pogledati navzdol, / spodaj je preteklost, / le majhen spust oči me lahko zamaje. / Prihodnost? / Zavisi samo od ravnovesja zdaj."

Iz oddaje S knjižnega trga.