Pravzaprav so podobne zbirke novel obstajale že prej, a prav Boccaccio je utrdil njihov smisel in pomen. Ker tudi podrobnosti Boccaccievega rojstva ostajajo neznane, ne vemo, natanko kateri dan se je rodil, le to, da prav letos mineva 700 let literatovega rojstva. Kot kraj rojstva največ virov navaja Firence ali vas v bližini kraja Certaldo, njegov sodobnik Giovanni Villani piše celo o Parizu, vendar je takšen podatek najverjetneje posledica romantiziranja zgodnjih biografov.
Kjer koli že, rodil se je dokaj premožnemu florentinskemu trgovcu in francoski materi, katere identiteta pa ostaja še ena uganka v Boccaccievem življenjepisu. Leta 1326 se je Boccaccieva družina preselila v Neapelj in oče je upal, da bo sin sledil podobnim poklicnim stopinjam. Ker pa zanj ni imel zares posluha, mu je uspelo očeta prepričati, da mu je dovolil študij prava. Šest let se je v Neaplju posvečal študiju kanonskega prava, obenem pa gojil zanimanje za humanistične študije. Obkrožen je bil z aristokrati in učenjaki, s katerimi je delil strast do antičnih zapisov, preživljal pa se z notarskimi, profesorskimi in diplomatskimi službami.
Literarna muza – Marija
Deloval je tudi na neapeljskem dvoru, kjer se je zaljubil v nezakonsko hčerko Roberta I. Neapeljskega, ki se je v zgodovino zapisal kot Modri. To, kar je bila za Petrarcovo pisanje Laura, je bila Boccacciu Marija d'Aquino (sicer z uspešnejšim ljubezenskim razpletom), ki jo je v več svojih delih ovekovečil v liku Fiammette. Najprej leta 1338 v Filocolu, prozni različici francoske romance, pozneje pa tudi v epskih pesnitvah Filostrata in Teseida.
Staro celino zdesetka črna smrt
Zaradi napetosti med anžujskim kraljem in Firencami je na začetku leta 1941 zapustil Neapelj in 'za las' zgrešil Petrarkov prihod v mesto (srečanje je nadoknadil devet let pozneje v Firencah), obenem pa se ravno izognil epidemiji črne smrti v Firencah. V teh se je ustalil in potoval le še priložnostno, med drugim v Ravenno tik pred novim izbruhom črne smrti leta 1348, v kateri naj bi v Firencah umrle približno tri četrtine prebivalstva. Življenje je izgubila tudi Boccaccieva mačeha (njegova mati je najverjetneje umrla že kmalu po njegovi vrnitvi v Firence). Oče je umrl leta 1349 in vloga glave družine je prešla na prav na Giovannija Boccaccia. Umrl je leta 1375 v starosti 62 let v Certaldu, kamor se je preseli v zadnjih letih življenja. Tam pa je tudi pokopan.

Ko je srednjeveško misel zamenjala renesančna
Boccaccio stoji na pragu med srednjim vekom in vse bolj prebujajočo se renesanso. Prehodnost časa je zaznamovala tako področje politike in gospodarstva kot likovnega in literarnega ustvarjanja, čutiti pa ga je tudi v Boccaccievem pisanju. Njegovo najpomembnejše delo ostaja zbirka novel Dekameron, ki jo je pisal med letoma 1348 in 1353. Verjetno je kakšna izmed zgodb nastala še pred izbruhom črne smrti, zamisel o povezavi stotih zgodb v okvirno pripoved pa je prav iz tega časa. Deset mladih Firenčanov, trije fantje in sedem deklet, se pred kugo zateče v podeželsko vilo, kjer si krajšajo čas s pripovedovanjem zgodb. Ideje novel so značilno renesančne. Lepote naravnega življenja, vrednost čutnih užitkov, nenaravnost askeze in meništva ter zglednost požrtvovalne ljubezni - teme, zaradi katerih je Dekameron pogosto obveljal za sporno branje. Pozneje, v letih 1370 in 1371, je Dekamerona, enega svojih zadnjih del v italijanskem jeziku, revidiral, rokopis pa se je ohranil vse do danes.
Navdih številnim režiserjem
Dekameron je doživel več filmskih priredb, najslavnejšo v režiji Pier-Paola Passolinija, pri nas pa je pred štiridesetimi leti televizijsko različico doživel v razkošni igrani seriji. Ta je nastala po scenariju pisatelja in takratnega urednika igranega programa slovenske televizije Saša Vuga in v režiji Vaclava Hudečka.