Zanj še vedno velja, kot je nekoč dejal, da piše počasi in malo; vendar nič, kar napiše, ne ostane spregledano. Najbolj opaženo in prevedeno doslej je njegovo žanrsko neulovljivo delo Sarajevski blues, ki ga lahko beremo tudi v slovenščini. Knjigo, v kateri izmenjuje poezijo, prozne fragmente in malce daljše zapise, je ustvaril med obleganjem Sarajeva, mesta, ki ga med vojno ni zapustil. Zelo ameriško pa se bere delo Me'med, rdeča ruta in snežinka, še posebej če upoštevamo, da so Združene države Amerike konglomerat prišlekov iz najrazličnejših delov sveta in kultur, ki s seboj prinašajo svoje zgodbe, preteklost, morda travme in se z osebno prtljago vpenjajo v ameriško stvarnost.

Naslov romana je tridelen, izrazito tridelna pa je tudi zgradba. V prvem delu Me'med pisatelj predstavi svoje doživljanje srčne kapi, zato tudi udarni začetni stavek. Drugi del, naslovljen Rdeča ruta, se bere kot roman ceste, v katerem v maniri dnevniških zapisov sledimo potem po slikovitih puščavah ameriškega juga, ki jih je Mehmedinovíć prevozil s sinom Harunom, ki nosi rdečo ruto. Na potovanje se odpravita z namenom, da bi obiskala Phoenix, prvo postojanko družine po prihodu v ZDA. Popis potovanja, pospremljen z risbami, v drobnih potezah slika psihologijo pripovedovalčevega odnosa s sinom. V tretjem delu Snežinka stopi v ospredje pisateljeva žena Sanja, ki doživi možgansko kap in izgubo spomina. Ob soočanju z obojim se hkrati kaže skorajda brezpogojna ljubezen, ki povezuje dolgoletna partnerja.

V vsakdan in bolezenske težave družine nas Mehmedinovíć popelje v prvi osebi, z izrazito avtofikcijskim pristopom, dnevniškim zapisovanjem, pri čemer je ločnica med realnim in fikcijskim zabrisana. Žanrsko ne gre za hibrid, v delu se denimo pojavi le ena pesem, četudi se nekateri krasni uvidi in poetično zapisane misli berejo skoraj kot pesmi v prozi. Kompilacija beležk, kot jih na nekem mestu poimenuje, ostaja enaka v vseh treh delih. Gre za bolj ali manj kratke prozne fragmente in prav ta drobljenost mu omogoča, da preskakuje od bistvenega k bistvenemu. Celoto držijo skupaj glavni junaki in nekatere teme, s specifično gradnjo pa besedilo izpričuje razsrediščenost in nemonolitnost identitete ter selektivnost in nezanesljivost spomina.

Pripovedovalec se boji izgube spomina, enega od stranskih učinkov zdravil, ki jih mora jemati. Zdi se, da je ta bojazen tudi gonilo dnevniških zapisov: "Delam na hitro, mimogrede, v avtu, v dvigalu, postelji, komaj prebujen iz sna, saj bom, če takoj ne zapišem, vse zanesljivo pozabil. Če ne bi bilo teh beležk, če ne bi bilo teh trenutkov, v katerih ogovarjam sebe, mislim, da bi me bilo manj ali pa bi samega sebe pozabil." Prav strah ga potisne v Phoenix in kot omen napove dejansko izgubo spomina žene Sanje. Vprašanje spomina je neposredno povezano s tem, kdo posameznik sploh je in kaj ga določa. Sanja se recimo spomni nekega bosanskega izraza, za katerega ne najde angleške ustreznice; ko se ji spomin počasi vrača, pogosto obuja spomine na njihovo življenje v Bosni, tudi na medvojno obdobje ali na otroštvo.

S spominom se posredno veže tudi vprašanje identitete in tujstva, ki sta precej intenzivno razvita motiva dela. Ta odvod logično vzklije iz dejstva, da je Mehmedinovíćeva družina prišla v ZDA od drugod, in četudi tu živijo že več kot dvajset let, je njihova identiteta, tudi jezikovna, še vedno razcepljena. Priimek Mehmedinovíć je za lečečega zdravnika pretežko izgovorljiv, zato pacienta preimenuje v Me'meda, kar postane naslov prvega dela knjige.

V tej najdemo tudi za pisatelja značilno obilno navajanje referenc s področja književnosti, filma, likovne umetnosti in glasbe; v knjigo vstopajo tudi prijatelji, na primer Jergović ter naša Tomaž Šalamun in Aleš Debeljak, kar bi spet lahko povezali z vprašanjem spomina. Redkeje, a vendarle, se avtor nanaša tudi na družbeno-politične in socialne razmere v novi domovini. Obregne se ob Trumpa, bolj odločno ob ameriški zdravstveni sistem, saj se zavarovalnica skuša izogniti obveznosti plačila bolniškega dopusta njegovi ženi.

Že naslov napoveduje poudarek na družinskem trikotniku, v katerega sredino avtor dovoli vstopiti bralcu, hkrati pa odlično izpelje induktiven skok v občečloveške teme bolezni, minevanja, spomina, ljubezni, odnosa med staršem in otrokom, zaznamovanosti s preteklostjo, vojno idr. To ne nazadnje odlikuje vsako odlično avtobiografsko pisanje in tudi Mehmedinovíćev roman Me'med, rdeča ruta in snežinka ni izjema.