Govorimo o največjih poznavalcih Svetega pisma, ki so se na 19. kongresu IOSOT (International Organization for the Study of the Old Testament) sredi julija zbrali v slovenski prestolnici. Kot poudarja Jože Krašovec, predsednik IOSOT-a, je letošnji kongres IOSOT na različne načine kazal prizadevanje za edinost v vsakem pomenu. Edinost v smislu izredno ekumenske narave kongresa se je razširila na pravoslavni svet, ker je predsednik IOSOT k sodelovanju povabil tudi pravoslavne strokovnjake, ki se doslej kongresov IOSOT niso udeleževali. Na drugi strani so edinstveni kulturni dogodki zaznamovali edinost med znanostjo, umetnostjo in življenjem.

"Na koncu sem zelo vesel, ko vidim, da sta dve stvari, ki ju čisto vsi udeleženci poudarjajo kot posebnost tega kongresa, to je vključitev pravoslavnega sveta in spremljevalni kulturni program," je povedal Krašovec.

Kakšen je namen leta Svetega pisma? Je morda nastopil čas, ko je spet treba opozoriti na pomen Svetega pisma in njegovo tako literarno kot sporočilno vrednost?
Leto Svetega pisma je vsaj v Evropi že prava ustanova, ker so nekatere države že praznovale leto Svetega pisma, na primer Nemčija dvakrat, Avstrija celo tri leta skupaj, zadnja pa je bila Ukrajina leta 2004. Namen leta Svetega pisma je, da bi dali priložnost vsem slojem prebivalstva neke države, da se zamislijo in zavedo, kakšen pomen ima Sveto pismo na različnih ravneh. Recimo na čisto duhovni ravni, kot se goji med aktivno vernimi, in na splošno kulturni ravni. Sveto pismo je besedilo, ki je bilo v vseh evropskih državah prvi dokument za prevajanje, najprej v odlomkih, nato v celoti in je torej odločilno vplivalo na razvoj narodovega jezika. Tako je bilo tudi pri nas. Leto Svetega pisma 2007 želi v Sloveniji spodbuditi ravno to zavest; kakšen pomen ima Sveto pismo za našo deželo v celoti.

Kakšna je meja med znanostjo in življenjem Svetega pisma?
Vsi dokumenti človeštva vseh kultur so vsaj v sodobnem svetu predmet znanstvenega obravnavanja. Razlog bi najbrž vsak znanstvenik nekoliko drugače pojasnil. Na primer nekdo bi rekel, da gre za ohranjanje kulturne dediščine, kar je zelo pomemben cilj. Vendar slej ali prej prideš do prepričanja, da raziskujemo verske in druge dokumente, torej kulturo vsakega naroda zato, ker nas nekaj v globini preganja. Raziskujemo zato, ker smo po naravi radovedni. Gre nazadnje za vprašanje, ki razodeva bistvo našega življenja; vprašanje izvora in vprašanje smisla in cilja življenja. Iz tega sledi tudi značilno dejstvo, da so vse raziskave kultur danes primerjalne, komparativne narave. To izhaja prav iz zanimanja, kako so kulture vplivale ena na drugo ali pa koliko je res izvirnega.

In tako lahko pridemo do spoznanja, da v nekaterih temeljnih zadevah, ki zadevajo človeka, na primer vprašanje njegove vesti, odnosa do človeka kot bližnjega, nedotakljivosti človeka, vprašanje smrti, vprašanje večnosti, vse kulture kažejo neko skupno jedro. Bistvena človekova vprašanja so v vseh kulturah čutili podobno in težave so razreševali na podoben način. So pa po drugi strani seveda tudi pomembne specifične razlike. Na primer v Svetem pismu je še posebej velik poudarek na tem, da ima človek svoj izvor in cilj v Bogu in je torej popolnoma odgovoren pred Bogom, torej ne samo pred svetom in človekom. Iz te postavke sledita pričakovanje in zahteva, da se do skrajne mogoče mere upoštevata človekovo dostojanstvo in enakost med ljudmi. Najvišji ideal vsega človekove življenja sta sočutje in ljubezen. Ljubezen pa v Svetem pismu ne velja kot predvsem erotična danost, ampak kot caritas, kar pomeni, da je ljubezen čista takrat, ko je človek pripravljen tudi kaj žrtvovati. Če se ljubezen poraja iz globoke zavesti o človekovi presežni naravi in o presežnem namenu, je veliko večja verjetnost, da je prava, čista.

Letošnji kongres je bil izrazito ekumenski.
Ta kongres je bil ekumenski še izraziteje, kot so bili prejšnji. Naš kongres je 19. po vrsti, prvi je bil leta 1950 in od takrat naprej poteka na tri leta. Pobuda je nastala med protestantskimi biblicisti, potem pa so se pridružili še Judje in katoličani. To je bilo že precej na začetku in od takrat naprej so te tri skupine enakovredno zastopane. Vsak, ki želi res na vrhunski ravni raziskovati Sveto pismo, se udeležuje teh kongresov. V predavanjih se na splošno ne čuti pripadnosti tej ali drugi veroizpovedi, v Stari zavezi to velja za Jude in kristjane treh vej. Če se tu in tam pojavi kakšen element, ki je tudi nekoliko konfesionalno pogojen, hitro ugotovimo, da so to obrobne, ne ključne zadeve. V bistvenih zadevah je jasno, da večjih razlik ne more biti, kajti Sveto pismo je v temeljnih postavkah jasno in enoumno naravnano na eno ključno vprašanje: ali sporočilo sprejmeš ali zavržeš. Če ga sprejmeš, bistvo doživljaš enako, ne glede na to, v kateri veroizpovedi si. Veroizpovedi imajo kulturne in zgodovinske razloge. Tu je vprašanje večje zavesti edinosti, ki ga najbolj poudarja Katoliška cerkev. Mi kot organizatorji tega kongresa v pretežno katoliški deželi, smo se čutili še posebno poklicani, da nekako kličemo k edinosti v vsakem pogledu. Na stičišču med Zahodom in Vzhodom se nam je zdelo samoumevno, da moramo posvetiti posebno pozornost pravoslavnemu svetu. To je bilo sprejeto z izrednim odobravanjem in navdušenjem.

To je en vidik edinosti, drugi vidik je edinost med znanostjo, umetnostjo in življenjem. Tukaj lahko hitro pride do razkoraka, ko se na primer nekdo postavi na stališče, da goji čisto znanost, a ne najde pravega stika niti z življenjem niti z umetnostjo in izročilom. Sveto pismo je knjiga, ki organsko povezuje vse, kar človekov duh zmore. Bodisi v smislu refleksije o temeljnih danostih in resničnostih, o svetu na splošno, o človeku, o naši duši, o naših medsebojnih odnosih in glede na slutnjo tudi v razmerju do absolutnega. Nekdo ima lahko sposobnost literarnega ali umetniškega ustvarjanja, pa zavestno črpa iz bibličnih tem. Posebno pomemben sestavni del kulture je glasba. In to je eden izmed razlogov, zakaj smo v letu 19. kongresa IOSOT v Sloveniji prvič dobili leto Svetega pisma, ki omogoča vključitev vseh duhovnih, kulturnih in znanstvenih potencialov. Kongres pomeni največjo manifestacijo bibličnih raziskav, mi pa smo hoteli pokazati tudi na most med znanstvenim raziskovanjem Svetega pisma in na vplivanje bibličnih znanosti na kulturo, zlasti na umetnost vseh vrst. Biblična znanost je v vseh časih zelo vplivala na umetnost, ker je opredeljevala določena spoznanja, določene poudarke, umetniki so to opazili in vsak na svoj način tudi postavljali poudarke v svojem umetniškem ustvarjanju.

Na koncu sem zelo vesel, ko vidim, da sta dve stvari, ki ju čisto vsi udeleženci poudarjajo kot nekaj fenomenalnega v tem kongresu. To, da smo vključili pravoslavne strokovnjake, in to, kar je vse dogajanje tudi globinsko zajelo – kulturne prireditve Bibličnega festivala. Vsi pravijo, da je bila ta povezava edinstvena in da česa takega v življenju še niso doživeli. Ko slišim, da v Sloveniji kulturnega in umetniškega dogodka te kakovosti še ni bilo, se zavem, da doslej še ni bilo prave priložnosti, da bi združili vrhunske zmogljivosti na znanstveni in umetniški ravni simbolno tako rekoč z vsega sveta.

Na odprtju ste pripravili kratek povzetek teme o oblikah bibličnih lastnih imen, ki je tudi osrednji del vaših raziskav v zadnjih letih. Se vam zdi, da bi teme, ki ste jih raziskovali pred leti, torej o Božjem usmiljenju in Božji pravičnosti, bolje nagovorile zbrano množico ljudi?
Mogoče bi tema o usmiljenju, odpuščanju res bolj nagovorila, vendar je treba upoštevati, da v kratkem času, ki je na razpolago za predstavitev, zelo težko dosežeš, da bi izredno kompleksno tematiko lahko predstavil tako, da bi udeleženci dobili znanstveno podobo v celoti, ki bi jih hkrati osebno globinsko nagovorila. To je skoraj nemogoče. To je en razlog, zakaj nisem izhajal iz tega, kar je bilo doslej moje najbolj obsežno in globinsko raziskovanje Svetega pisma. Ampak glavni razlog je v tem, da ima predsednik tega svetovnega združenja ugledno predavanje, nagovor predsednika, ki traja eno uro. To je zajeto tudi v zborniku, ki gre po vsem svetu, zato mora to predavanje vsebovati nekaj novega. Ker sem o imenih raziskoval zadnjih pet let in sem dejansko prišel do nekih novih vidikov spoznanj na filološki ravni na področju fonetike, sem to, kar je trenutno moje intenzivno aktualno raziskovanje, vzel za izhodišče. Zdaj bo o tem izšla tudi dvojezična knjiga (v slovenščini in angleščini) v okviru SAZU-ja.

Se je pa pokazalo, da so imena tudi zanimivejša, kot se sprva zdi. Sam sem se bal, da ta študija o imenih ne bo toliko nagovorila, a so številni udeleženci rekli, da se jim zdi to zelo pomembno in zanimivo področje. Razlog je v tem, da prav biblična imena doslej niso sistematično raziskovali, čeprav so imena temeljni del vsake civilizacije. Vsak človek ima neko ime in veliko jih izhaja iz bibličnih imen. O imenih je sicer kar nekaj študij, o bibličnih imenih pa sistematičnih študij skoraj ni. Mene je najbolj zanimalo razmerje med fonetiko imen v prvem izvirniku, torej hebrejščini in aramejščini, potem v drugem izvirniku – grščini. Kar pomeni, da je veliko imen nekako prepisanih v grščino in pozneje latinščino, nekatera so pa nova, torej so nastala v grško-rimskem svetu. Obravnavam torej tista imena, ki so prišla iz hebrejščine, kar je večina imen. Vseh je okoli 3.500, recimo, da je 2.500 takšnih. Zelo nesistematičen je prikaz razmerja med hebrejščino, grščino in latinščino. Recimo, zakaj imamo v hebrejščini ime Jerušalajim, v grščini in latinščini pa imamo obliko Jerusalem, ki je prišla v vse evropske jezike. Veliko je imen, ki imajo različno izgovorjavo v semitskem izvirniku in v grškem oziroma latinskem prevodu, na primer skoraj vsa imena prerokov. Vprašal sem se, zakaj takšna razlika. V isti knjigi se na premer tudi pojavlja isto ime v različnih oblikah. To sem v tej študiji, ki gre zdaj v tisk, tudi obdelal in to je bila najtežja študija sploh. To bo gotovo potem zelo pomagalo prevajalcem Svetega pisma. Vsak prevod se sreča z vprašanjem standardizacije oblik imen kot z najtežjim vprašanjem.

Bo to pomagalo tudi pri reviziji standardnega slovenskega prevoda Svetega pisma?
Razlog, zakaj sem se jaz tega lotil, je bil prav standardni prevod, ki smo ga začeli pripravljati leta 1980. Takrat nismo imeli prav nobenega seznama imen, zato nam je bilo takoj jasno, da bodo imena predstavljala problem. Vsak prevajalec bo izbral svojo obliko in bo čista zmešnjava. Če naj jaz kot redaktor celoto pregledam in poenotim, se bom prav poseben srečeval z dilemami, katera oblika je upravičena. In tako sem se odločil, da sestavim seznam imen na temelju ustreznih načel; seznam je bil leta 1984 objavljen v Bibličnem leksikonu. Sprejeti obliki vseh imen sledijo navedba izvirne oblike, etimološki pomen in vsaj ena referenca. Takrat sem vedel, da to še ni popolna študija, pa tudi ne popoln seznam vseh imen. Zato sem se ponovno namenil raziskovati oblike svetopisemskih imen in natančneje predelati vsa imena. Namen je bil, da bi rezultate dodatnih spoznanj ovrednotili v reviziji standardnega prevoda oziroma novega prevoda Svetega pisma. Prevod je namreč treba prej ali slej revidirati, revizija pa lahko pomeni tudi nov prevod. To smo predvideli že pred desetimi leti. Kar koli že bo v nastalo prihodnosti, revizija ali nov prevod, se bo lahko naslonil na preverjene oblike imen, ki bodo obdelana v posebnem slovarju glede na izvirno semitsko oziroma grško obliko in prevod v grščino ter latinščino. Slovar bi pozneje lahko razširili z vključitvijo oblik imen iz glavnih novejših jezikov. Zanimivo bi bilo imeti slovar za imena staroslovanske Biblije, tudi najbolj standardne angleške Biblije in seveda nemške tradicije od Luthrove Biblije naprej.

Kongres je prvič potekal v slovanskem svetu. Ga lahko v prihodnje pričakujejo tudi druge slovanske dežele?
Naslednji bo v Helsinkih. Zanimivo je, da so se odločili, da bo tudi tokrat na meji med Vzhodom in Zahodom. Ko smo se dogovarjali za naš kongres, mi je pred približno štirimi leti profesor iz Cambridgea rekel, da če zdaj ne bomo šli preko nekdanje meje Evrope, potem lahko čakamo sto let. To me je presenetilo. S tem je hotel reči, da je slovanski svet na splošno še premalo zrel za to stopnjo znanstvenih posvetov. Jaz sem edini iz celega slovanskega sveta, ki ima vidne publikacije v mednarodni areni. Enostavno ne morem razumeti, kako je to mogoče. Slovanski svet bo moral na področju znanstvenega raziskovanje kaj več pokazati. Ne gre samo za organizacijo kongresa, gre za to, da je kongres nekje, kjer je tudi določeno število raziskovalcev. Ravno te medsebojne povezave, stiki, kongresi, spodbujanje morda lahko pomagajo, da se tistih sto let skrajša, mogoče na dvajset ali morda celo deset let.

Maja Kač