Lani se je okrog Tolstoja dvigovalo skoraj toliko prahu kot v času njegovega življenja: intelektualna smetana je Rusko pravoslavno cerkev obtožila, da je narodnega junaka spravila na črno listo. Cerkev je Tolstoja obtožila, da je njegovo pisanje pripomoglo k hitrejšemu vzponu boljševikov. Njegove dramatične zadnje dneve - trenutek, ko je dal svojim prepričanjem dokončno prednost pred udobjem aristokratskega doma (po dolgih desetletjih razmišljanja je pri 82 letih končno zbral pogum, da je zapustil družino in se v svet podal kot romajoči asket, nato pa kmalu za pljučnico - ne nazadnje je bilo sredi zime - umrl na železniški postaji Astapovo) - so rekonstruirali do zadnjih podrobnosti, kot nekakšno različico resničnostne televizije.

V deželi, kjer ljubijo parade in državne proslave, je 100-letnica Tolstojeve smrti 20. novembra minila ne samo brez večje osrednje slovesnosti, ampak tudi brez bralnih večerov, simpozijev in podobnih prireditev, ki smo jih navajeni ob tovrstnih priložnostih. In verjetno je prav zato nekdanji premier Sergej V. Stepašin sestavil odprto pismo, v katerem je v izrazito diplomatskih tonih in z obzirom do "občutljive teme" v Tolstojevem imenu ortodoksno Cerkev, ki je pisatelja zaradi njegove anarho-pacifistične krščanske filozofije leta 1901 izločila, prosil za odpustek.

Zvezda svojega časa
Ambivalenten odnos do Tolstoja v Rusiji ne vlada od nekdaj. V časih Sovjetske zveze je kraljeval na samem vrhu literarnega panteona, verjetno zaradi svoje radikalne filozofije, ki jo je izoblikoval ob nakazujoči se oktobrski revoluciji. Z izdajo Vojne in miru ter Ane Karenine je tako zaslovel, da ga je neki sodobnik opisal za "drugega carja". In svoj vpliv je kot javna osebnost tudi izrabljal, pa naj je bilo za agitiranje proti Cerkvi, policiji in vojski ali pa proti osebni lastnini, nasilju in uživanju mesa.

Petdesetletnica: čisto druga pesem
Lenin je bil samooklicani ljubitelj Tolstojevega "potlačenega sovraštva"; opeval ga je kot "ogledalo ruske revolucije" (ter pri tem mirno spregledal njegova pacifistična načela in vero v Boga). Ko se je približevala 50-letnica njegove smrti, je Centralni komite partije že dve leti prej začel priprave, da bi bil spomenik na veliki dan zares pripravljen za odkritje.

Še petdeset let pozneje o čem podobnem ni bilo ne duha ne sluha. Za primerjavo: v istem letu so precej več pompa namenili 150. rojstnemu dnevu Čehova; v okviru praznovanja je predsednik Medvedjev celo obiskal dramatikov rojstni kraj. V ruskih kinematografih so sicer predvajali visokoproračunsko Tolstojevo biografijo, The Last Station - a kaj, ko jo je režiral Američan, posneta je bila v Nemčiji, (precej zvezdniška) zasedba pa je bila večinoma britanska. Eden izmed producentov filma, ruski režiser Andrej Končalovski, pravi, da je za podporo prosil "čisto vsa ministrstva", pa je bil na koncu vseeno prisiljen zastaviti lasten denar.

Vse skupaj Tolstojevega 48-letnega prapravnuka, Vladimirja I. Tolstija, ki vodi pisateljev muzej na Jasni Poljani, ne preseneča. Že pred desetimi leti je skušal doseči sto let staro izobčenje svojega prednika iz Cerkve, a brez uspeha. Po njegovi oceni je Tolstojev jubilej - z izjemo sprejema pri ministru za kulturo - minil v znamenju "načrtnega ignoriranja s strani oblasti". "Vsaka vlada si poskuša na neki način prilastiti velike ume določenega naroda. Trenutna oblast si ga ni prisvojila, morda za kaj takega ni dovolj pametna ali pa so tako samozavestni, da mislijo, da jim tega ni treba."

Za "tragičnega junaka" niso prižigali sveč
Cerkveni odgovor na Stepašinovo pismo - objavil ga je državni časopis Ruska gazeta - ne nakazuje pretirane otoplitve odnosov. Priznava sicer vrednost Tolstojevih "nepozabnih, čudovitih" del in ruskim vernikom dopušča možnost, da na obletnico literatove smrti njegovemu spominu namenijo kako molitev. Sicer pa je bil ton pisma užaloščen: Tolstoj je opisan kot "najbolj tragična osebnost v zgodovini ruske književnosti", ki je "svoj silni talent namenoma udinjal za uničenje tradicionalnega ruskega duhovnega in družbenega reda", obenem pa baje "ni naključje, da so ga imeli boljševiki tako zelo v čislih." V pravoslavnih cerkvah tako po odloku patriarha Kirila I. niso prižigali sveč v Tolstojev spomin ali ga omenjali v pridigah.

Se v zadnjih 100 letih Cerkvi res ni zgodilo nič hujšega kot Tolstoj?
Več uglednih ruskih intelektualcev ob tem ni moglo skriti svoje osuplosti. "Zdi se, kot da Cerkev v 20. stoletju ne bi doživela pregona, ob kakršnem se zdijo Tolstojevi nauki kot otroška igra," je v svoji novi knjigi, v kateri popisuje zadnje Tolstojeve dneve, zapisal literarni kritik Pavel V. Basinski. "Tako je, kot da bi se nahajali v situaciji z začetka prejšnjega stoletja."

(delno po New York Timesu)