Knjigo bodo prihodnji teden predstavili v na frankfurtskem knjižnem sejmu, preden bodo lahko po njej posegli bralci po svetu, pa so knjigo že postavili na knjižne police Umbertove domovine. Pisatelj analizira grdoto v zahodni umetnosti oziroma kulturi na podoben način kot prej lepoto, svoja spoznanja pa je razdelil v 15 poglavja.

V teh spoznamo, kako je zahodna kultura dojemala in definirala grdo, skrajno pomanjkanje lepega, od antične Grčije do sodobnih dni. Tudi tokrat je svoje pisanje avtor knjige Ime rože pospremil z bogatim slikovnim gradivom.

Grdo in lepo določa kulturno okolje
Svoje delo začne Eco z opažanjem, da so o estetiki lepote skozi zgodovino pisali in razpravljali številni filozofi, umetniki in pisci, medtem ko tega ne moremo reči za grdoto. Čeprav gre za nasprotujoča si pojma, imata lepota in grdota tudi nekaj skupnega. Obe namreč določa sama kultura, zato je lahko nekaj grdega v Franciji nadvse lepega na Novi Gvineji, na to, kar je bilo lepo v 19. stoletju, pa lahko že naslednje stoletje gleda z odporom.

Grdota skozi estetske zakone
V knjigi navaja Eco Hegla in Nietzscheja, Plutarha, Aristotla in Darwina, pri tem pa razlikuje med tremi različnimi pojmi - grdota kot taka, zunanja podoba grdote in umetniško upodabljanje obeh. In tako je prepričan, da lahko skoraj vedno povzamemo prva dva tipa, če zgolj proučimo primere tretjega tipa. "Zato, da bi razumeli grdoto kakor tudi lepoto, se moramo zadržati pri nekaterih zgodovinskih trenutkih in nizu estetskih zakonov," je ob izidu nove knjige povedal Imberto Eco.

Zgodovina lepote, ki so jo pri založbi Bompiani objavili leta 2004, je bila prevedena v 27 jezikov, prodana pa v 500.000 izvodih. Umberto Eco poučuje semiotiko in je vodja Scuole superiore di Studi Umanistici na bolonjski univerzi. Leta 1980 je nase opozoril z romanom Ime rože, za katerega je prejel nagrado strega, nato pa se je predstavil s knjigami Foucaultovo nihalo, Otok prejšnjega dne, Baudolino in Skrivnostni plamen kraljice Loane.

M. K.