Solomon Isidore Newhouse Jr., ki se ga je - zaradi inicialk - prijel vzdevek Si, je orjaški založniški imperij skupaj z bratom Donaldom podedoval od očeta, Solomona Newhousa; na njegovih temeljih sta zgradila eno največjih premoženj v zasebni lasti v Ameriki. (Na prelomu tisočletja je bila družina po nekaterih ocenah "težka" 12 milijard dolarjev.) Donald je prevzel odgovornost za donosnejši veji časopisov in televizije, Si pa se je ukvarjal s prestižnejšimi revijalnimi publikacijami.

Glamur Vogua in Vanity Faira je bil njegova zamisel
No, velik del tega glamurja je bil pravzaprav njegova zasluga. Čeprav je bil sam menda neznansko sramežljiv človek, ki so mu bile družabne interakcije muka, pa je znal najti in zaposliti nekaj najbolj karizmatičnih urednikov, kar jih je videlo 20. stoletje: pod njegovim okriljem sta se med drugim kalili urednici Vogua Diana Vreeland in Anna Wintour; spodbujal ju je, naj se obnašata kot javni osebnosti in tudi tako promovirata svojo publikacijo. K reviji Vogue je zvabil tudi slovitega modnega fotografa Richarda Avedona.

Eden izmed ključnih trenutkov kariere je bila tudi obuditev revije Vanity Fair, ki je prenehala izhajati leta 1936; Newhouse jo je v obtok vrnil leta 1981 ter za urednico - potem ko je na hitro odpustil dva njena predhodnika - nastavil 35-letno britansko novinarko Tino Brown. Revija je hitro vzcvetela in presegla naklado milijon izvodov. Kot ena najmarkantnejših se je v zgodovino vpisala naslovnica z golo in visoko nosečo Demi Moore; obenem pa je bila to revija, ki je objavila poglobljena portreta Fidela Castra in Mihaila Gorbačova.

"Newhousovi" uredniki so v zameno za svojo lojalnost dobivali izjemno radodarne proračune za delo, pa tudi "žepnine" za obleke, ogromne plače in posojila za nakup nepremičnin - njihove službe so bile med najbolj želenimi v industriji, uredništva pa so dolga leta poslovala v rdečih številkah, preden so zlezla na zeleno vejo.

"Sam nisem urednik," je kategorično zatrdil v intervjuju za The New York Times leta 1989. "Nimam pojma, ko me ljudje vprašajo za mnenje." Njegova taktika je bila, da je urednikom puščal popolnoma proste roke. "V katero koli smer gre revija, če ni to popolnoma nora smer, se jo da zgraditi v skladu z urednikovo vizijo." A kadar je smer vendarle ocenil za "preveč noro", ni okleval: nekateri uredniki so grenko vest, da so odpuščeni, izvedeli kar iz medijev.

Prototip zvezdniškega profila: trači, prepleteni z opisom dosežkov
Na Newhousove revije so sprva številni gledali zviška, saj so v svojih portretih markantnih osebnosti njihovo zasebno življenje obravnavale v enaki meri kot poklicne dosežke. A ko je prodaja švignila v nebo, so model "glamurja in tračev" prevzeli tudi "resni" novinarji. Do konca prejšnjega stoletja so tudi najbolj tradicionalni časopisi in revije že objavljali zvezdniške profile igralcev, poslovnežev, športnikov in politikov.

Newhousove revije so definirale zlato dobo založništva in postale sestavni del sveta, o katerem so poročale. Spomnimo se samo filmov Hudičevka v Pradi (The Devil Wears Prada) ter How to Lose Friends and Alienate People: oba sta nastala kot portreta zakulisja slavnih publikacij, Vogua in Vanity Faira.

Si Newhouse se je soju žarometov zavestno izogibal. Rad pa je imel moderno umetnost. Njegova zasebna zbirka je bila nekoč ocenjena na sto milijonov dolarjev. (Leta 1998 je plačal 17 milijonov dolarjev za sliko Jasperja Johnsa, kar je bila takrat najvišja prodajna cena za kako delo še živečega umetnika.) Z ženo sta tudi slovela po razkošnih newyorških zabavah. Vsako leto je zabavo dobil tudi njun pes; štirinožnim gostom so stregli vodo znamke Evian, njihovim lastnikom pa kaviar.

Bolj znan je bil kot deloholik, ki je v pisarno prihajal še pred zoro in včasih sestanke uredništva skliceval tudi ob šestih zjutraj. Rad je povedal, da vsako izmed "svojih" revij (bilo jih je več kot 15) prebere od prve do zadnje strani.