Naslov je povzet po prvih verzih sedmega kroga Pekla Božanske komedije Danteja Alighierija, gre pa za zbirko avtorjevih esejev na temo italijanske literarne klasike, ki so od leta 2000 izhajali v italijanskem tedniku L'Espresso. Eco je v Dantejevem besedilu prepoznaval vir za neštete interpretacije, ki pojasnjujejo zmedenost današnjega časa. Knjiga bi morala iziti šele maja, vendar pa so pri založniški hiši La Nave di Teseo napovedali, da jo bodo italijanski bralci lahko prebirali že od petka.

Od srednjega veka do bližnje preteklosti
Umberto Eco, ki je pretekli petek v 85. letu starosti izgubil bitko za rakom, je poleg zajetnega opusa strokovnih študij in esejističnih del podpisal tudi sedem romanov, katerih zgodbe je postavljal v različne zgodovinske okoliščine. Obdobje, v katerega je vpel svoje pripovedi, je opisal s filigransko natančnostjo, s tem pa bralcu na zanimiv način približal duh tedanjega časa. Najbolj znan je po Imenu rože (roman je preveden v 43 jezikov), ki ga je postavil za zidove benediktinskega samostana srednjeveške Italije, njegovo zadnje romaneskno delo Numero Zero pa je izšlo leta 2015.

Italijanski erudit je po zgodovini likovne umetnosti popeljal z dvema odmevnima deloma - najprej z Zgodovino lepega in zatem še z Zgodovino grdega, pri čemer ga je slednja vedno bolj vznemirjala. Grdota je brezmejna, je dejal, medtem ko je popolnost lepota prehitro lahko dolgočasna. "In ko smo hoteli izdati še eno knjigo, smo se morali vprašati: Kaj bi bilo lahko tako zapeljivo kot zgodovina lepega? No, grdo je še bolj zanimivo od lepega; lepo je pravzaprav dolgočasno. Zame je grdota najlepša stvar na svetu," je dejal pisatelj, ko je leta 2007 obiskal Slovenijo, kjer mu je Univerza v Ljubljani podelila častni doktorat.