Roman Mamina roka (2011) je v odličnem prevodu Jurija Hudolina pravkar izšel pri založbi Beletrina, Igor Marojević pa je Ljubljano obiskal kot eden izmed osrednjih gostov festivala Fabula.

Protagonist njegove pripovedi je 16-letni gimnazijec z običajnimi najstniškimi tegobami (nikakor mu ne uspe izgubiti nedolžnosti), ki pa nevede zaide na pot raziskovanja družinske zgodovine. Za glavnim junakom se skriva Marojević sam, ki pa - tudi zaradi slabih izkušenj s srbskimi mediji - ne vabi k izenačevanju pripovedovalca in pisca.

Fantovo odkritje: da so Nemce v Vojvodini, ki so bili do druge svetovne vojne največja manjšina v nekdanji Jugoslaviji, po vojni izselili, v njihove hiše pa naselili krajevno ruralno prebivalstvo, je v Srbiji še vedno namerno spregledana tema, je prepričan Marojević.

Mamina roka je tretja knjiga v nizu peteroknjižja, znotraj katerega vsak roman pomeni zaokroženo celoto, skupaj pa bodo tvorili fresko "evropskih narodov, ki so zaradi svojega etnocentrizma v 20. stoletju doživeli zlom." V vseh knjigah se je trudil biti kar se da nadideološki: v tokratnem romanu so kot žrtve predstavljeni Nemci, medtem ko so v drugem žrtve Srbi, "rablji" iz Mamine roke.

Več o Marojevićevi karieri, prevajalskem delu, izkušnjah s Slovenci in načrtih za prihodnost pa v spodnjem intervjuju.

Rdeča nit letošnjega festivala Fabula je tema nesmrtnosti. Kako se s tem sklada roman Mamina roka? Preprosto s tem, da vsi pisatelji s svojim delom segajo po nesmrtnosti?
Raje uporabljam malo manjše besede. "Nesmrtnost" je kar velik zalogaj. Se pa v svojih delih tudi veliko ukvarjam z neumnostjo - in neumnost je prav gotovo nesmrtna. Koncept nesmrtnosti v resnici poznamo samo iz literature. Obenem so besedila, ki se ohranijo - torej knjige, ki so se uvrstile v svetovni kanon književnosti - pravzaprav edina stvar, ki je dosegla nesmrtnost. Nesmrtnost je v resnici najvišja pohvala knjigi. Knjige so edine priče zgodovini, edini dokaz, da je Jezus zares obstajal, in tako dalje. Moj opus z nesmrtnostjo na tej ravni nima pretirane zveze, se pa veliko ukvarjam s smrtjo oz. smrtnostjo, še posebej v ciklu, v katerega spada Mamina roka. Najbrž je zaradi tega založba Beletrina izdala moj roman in me povabila na festival.

Če se ne motim, imate zgodovino tudi z enim od gostov letošnjega festivala, Goncourtovim nagrajencem Mathiasom Énardom. Če prav razumem, ste tudi eden izmed likov njegovega grafičnega romana Tout sera oublie? Kakšna zgodba vaju povezuje?

Tudi v romanu Zone (2008), ki je bil najslavnejše Énardovo delo do Kompasa in z njim povezane Goncourtove nagrade, je bil lik, ki je nastal na podlagi najinega druženja v Zemunu. Mathias je človek, ki ga vse zelo zanima: vznemirila ga je usoda Balkana in hotel je izvedeti vse v zvezi s tem. Z veseljem sem bil njegov vodnik po Beogradu, saj se poznava še iz Barcelone, kjer sem živel in se gibal v istih literarnih krogih kot on. Dolgo sva že prijatelja.

Omenjate, da ste živeli v Barceloni. Kako vas je pot zanesla tja in kako to, da ste se lotili prevajanja iz španščine, čeprav španskega jezika nikoli niste študirali? Med drugim ste prevedli Čilenca Roberta Bolaña oz. njegov epski roman labirint, 2666.
Ko sem se preselil v Barcelono, sem vpisal master iz književnosti. Začel sem se učiti španščino, da bi se lahko pogovarjal o književnosti. Poslušal sem kolege s fakultete in bral. Načeloma nisem velik talent za jezike, španščino pa sem se razmeroma lahko naučil, ker ustreza mojemu temperamentu. V angleščini, na primer, nikoli nisem bil popolnoma domač.

Pri prevajanju sem se najprej lotil Bolañovih kratkih zgodb, ki jih zaznamuje precej enostaven, razumljiv jezik. Čeprav se takrat še nisva osebno poznala, sem našel nekaj skupnih značilnosti najine poetike. Kasneje sem se naučil toliko jezika, da sem se lahko lotil še romana.

Tudi Slovenija vam ni tuja. Pred dvema letoma ste v okviru pisateljske rezidence nekaj časa preživeli v Novem mestu. Kako dojemate slovensko mentaliteto, tudi v kontekstu stereotipov o »delovnih, a zategnjenih in dolgočasnih smučarjih«, ki so v jugoslovanskem prostoru obstajali v zvezi s Slovenci?
Književnost je po mojem boj proti posploševanjem, boj, ki je obsojen na neuspeh - klišeji bodo vedno zmagali, tako kot bo zmagala neumnost. Vseeno pa neumnost, naj bo še tako velika, nikoli ne more povsem zmagati, ker bi morala premagati samo sebe, kar pa ni mogoče.

Stereotipi v zvezi z jugoslovanskimi narodi držijo v mogoče petdesetih odstotkih primerov. Slovenci so v resnici "pokasirali" pozitiven komplet stereotipov, češ da so pametnejši od drugih in da več delajo. Po drugi plati pa, da niso pristen narod, pač pa neka kopija avstrijske kulture. Izkušnja bivanja v dveh, treh različnih skupnih državah s Srbi in Hrvati po mojem pomeni, da vseeno razumete našo mentaliteto. Lahko pa rečem, da so tukaj ogromna nihanja med posamezniki: nekateri Slovenci so po mentaliteti veliko bliže Srbom, kot si morda mislijo. Ne vem, ali to kdo omenja, ampak v Sloveniji se največ pije izmed vseh držav nekdanje Jugoslavije. Ne vem, kako gre to skupaj z vestnim delom ...

Kakor koli že, poanta stereotipa, ki je po navadi zlonameren, je v tem, da Drugega popredalčka, da ga "razloži", ne da bi morali o tem res razmišljati.

Poleg tega, da pišete lastno prozo, ste tudi prevajalec. Kako je biti na drugi strani te enačbe? Zaupati svoje besedilo nekomu, od kogar je nato v veliki meri odvisna recepcija pri določenem narodu? Še posebej, ker ste nekoč izjavili, da začnete prevajano knjigo prilagajati svojemu slogu pisanja, če se izkaže, da vam ni pri srcu.
Prevajanje je delo, ki prinaša s seboj določena tveganja, kot vsako drugo. Če hočejo korekten prevod, je seveda bolje, da angažirajo nekoga, ki je doštudiral španščino in se bo načeloma bolj držal izvirnika. Ampak kaj pa, če ta prevajalec niti ni opazil smisla za humor, na primer? Če mi je besedilo blizu, začutim njegovega duha in ga lahko dobro prevedem. Odločitev zame je tveganje, ki pa se včasih obnese.

Je pa res, da prevajalec po navadi ne more prebrati cele knjige, preden se odloči, ali jo bo prevajal ali ne. Ker sem tudi sam pisec, me včasih zanese in kakemu avtorju "podtaknem" svoj slog, da se ne bi morda zgodilo obratno. Morda nisem dovolj profesionalen, a mislim, da so moji prevodi legitimni. Tudi v prozi obstajajo prepesnitve, ne le v poeziji. Če je avtor še živ, pa tako ali tako skušam stopiti v stik z njim, da vidiva, kaj in kako lahko narediva. Preden sem prevajal njegov roman, sem na primer govoril z Enriquejem Vilom - Matasom: no, izkaže se, da tudi avtorji niso čisto zadovoljni z vsakim svojim delom. "Zdi se mi, da bi tole bolje zvenelo v parodičnem ključu, kaj misliš?" sem mu rekel. In se je strinjal.

Glede Jurijevega prevoda Mamine roke pa: mislim, da sem ga lahko razumel, in mi je všeč. Njegova proza mi je tako ali tako blizu - Pastorek (Hudolinov roman iz leta 2008, op. n.) in Mamina roka sta si tako ali tako na neki način podobni deli.

Vaše najodmevnejše delo, zbirka kratkih zgodb Beograjčanke, je doslej komercialno najuspešnejša zbirka srbske proze v 21. stoletju. Je to v določeni meri tudi zato, ker se obrača na bralke: ženske statistično več berejo, tematizira pa jih manj del. Ali v sodobni srbski književnosti manjka del, ki bi jih zanimala ženska izkušnja?
Kar pravite, absolutno drži - sem pa to dojel šele naknadno, ni šlo za strategijo. Leta 2001 sem odšel v Barcelono in začel razmišljati o tem, da bi napisal zbirko zgodb o ljudeh v Sredozemlju: tako je nastala tudi zbirka Mediterani (pri založbi Literatura je v slovenščini izšla leta 2015, op. n.). Ko sem se leta 2006 vrnil v Beograd, sem bil v kulturnem šoku - dežela se je medtem drastično spremenila od tiste Srbije izpred petih let, ko je bilo po Miloševićevem padcu še nekaj upanja v prihodnost.

Tako, kot me je pri Mediteranu privlačilo vse, kar ni tipično mediteransko, tako sem tudi tukaj hotel poiskati Beograd, ki je drugačen od stereotipa o mestu žurerjev in zabave. Ženske so veliko bolj aktiven del družbe, kot se jim to v javni sferi priznava. Kakšen je stereotip o tipični Beograjčanki? Da je to ženska, ki gre rada na splave, ki se rada uredi in gre po trgovinah in tako dalje. Okej, obstajajo tudi take, ampak so v manjšini. Zdelo se mi je, da je treba o ženskah pisati na bolj resničen način.

Eno je pisati o ženskah, drugo je pisati kot prvoosebna pripovedovalka iz ženske perspektive.
To je bila faza v mojem pisanju, ki se je začela prav z Mamino roko, v kateri sem pisal z gledišča fanta pri petnajstih, šestnajstih letih. Ker nisem v položaju, da bi se lahko posvetil izključno pisanju - za kaj takega moraš biti vsaj toliko uspešen kot gospod Énard (ki daje intervju pri sosednji mizi, op. n.) in takih ni veliko, se z vsakim projektom ukvarjam dalj časa. Beograjčanke sem začel leta 2006 in končal leta 2014, vmes pa počel še cel kup drugih stvari.

Skratka, leta 2011 izide Mamina roka, moj poskus vživljanja v zorni kot drugega pripovedovalca. Nekaj podobnega sem poskusil v delu Beograjčank - tam, kjer so junakinje mlade ali manj izobražene. Mislim, da je to v tistem času ohranjalo mojo pozornost, da nisem obupal nad knjigo. Zdi pa se mi, da je zdaj to obdobje mimo. Trenutno me zanimajo zgodbe o "pravih Beograjčankah" - v nasprotju z alternativnimi, o katerih sem pisal prej. Ravno na pisateljski rezidenci v Novem mestu sem se veliko ukvarjal s to knjigo in opazil, da je dominantni ženski glas kar odpadel. Zdaj spet pišem v tretji osebi.

Zdelo se mi je, da je v Mamini roki veliko bolj skrivnostna in fascinantna psihologija ženskih likov. Vseeno pa je močna tema v romanu tudi očetova senca oz. odnos med sinom in odsotnim očetom, ki iz kategoričnega odklanjanja preide v nekakšno spravo ali vsaj razumevanje. Je to ena izmed arhetipskih tematik svetovne književnosti, s katerimi ste hoteli biti v dialogu?
To je v grobem shema bildungsromana, ki sem ga skušal reinterpretirati na neklasičen način, napisati parodijo tega žanra. Mislim, da bralec hitro začuti, da je protagonist bolj navezan na mamo, in to ne samo iz praktičnih razlogov (mama je živa, oče pa ne več), pač pa tudi po senzibiliteti. Sin skuša iz sebe narediti zrcalno nasprotje svojega očeta, a pri tem rahlo pretirava: v vsakem položaju se vpraša, kako bi to storil njegov oče, in potem ravna diametralno nasprotno. S tem sem se skušal malo poigrati: parodija ni več to, kar je bila, ni več izrecno zafrkavanje, ampak ponavljanje z majhno razliko.

Na koncu ne začne ravno občudovati lika svojega očeta, vidi pa, da ni bil tako slab, kot si ga je naslikal v mladih letih. To je daleč od "razsvetljene" pozicije protagonista ob zaključku bildungsromana.

Ima pa roman tudi plast, ki se v slovenskem prevodu ni mogla ohraniti. Zamišljen je kot del peteroknjižja. Še meni ne bo povsem jasno, kaj vse se zgodi v vsakem izmed teh romanov, dokler cikel ne bo zaključen. Manjka še ta perspektiva, ki bi pokazala, kako vsak roman deluje "zasebno" in kako v kolektivu. Ko bodo vse knjige napisane, bo morda jasno tudi kaj več o tem fantu in njegovih starših.

Roman tematizira poboj in pregon podonavskih Nemcev v Vojvodini v obdobju 1944–48. Je ta tema v Srbiji tako tabuizirana, tako skrivana, kot na lastni koži občuti protagonist Mamine roke? Je v resnici obveljala narativa, da je bila Nemčija agresor in da so zato vse grozote, ki so se po vojni morebiti zgodile nemškim civilistom, do neke mere zaslužene?
Vse te stvari se je počelo na skrivaj, zato so postale tabu. Ni bilo pravih dokazov in podatkov, ljudje so se naredili neumne - ampak v resnici je samo v Vojvodini obstajalo več kot 70 taborišč za Nemce. Pa to se ni dogajalo na sistematičen način samo v Jugoslaviji, pač pa tudi na Poljskem in v Češkoslovaški, v Romuniji itd. Po koncu vojne vedno "plačajo" neoboroženi civilisti poražene vojske.

Jaz sem imel čisto oseben razlog za ukvarjanje s to temo - zanimala me je usoda hiše, v kateri sem odraščal. Nekoga te stvari morajo zanimati, ne moremo biti vsi samo pragmatični in oportunistični. Seveda je bil to tabu, kajti ljudem ni prijetno razmišljati o tem. Dedek po mamini strani je v zvezi z domačo hišo vedno govoril "To je vse tuje"; grizla ga je vest in to se je preneslo tudi name. Pa saj ti ljudje niso sami sklenili, da bodo zasedli hiše izgnanih Nemcev - tak je bil državni dekret, neke vrste vladni eksperiment urbaniziranja ruralnih območij. Ljudje iz oportunizma, ker so dobili hiše, o določenih stvareh niso govorili. Kmalu pa Nemci niti niso bili več aktualni, bili so že poraženi in pobiti. Leta 1948 se je pojavil novi "veliki sovražnik" - Rusi. Nekakšna posledica slabe vesti je bilo tudi to, da je bil v Vojvodini v šolah nemščina obvezen predmet, tudi po koncu vojne.

Skupnost, v kateri ne poznajo pojma zasebnosti, ima vedno tabuje. Nekaj, kar je bilo včeraj tvoje, je danes moje, vključno s hišo. Jugoslavija v praksi ni spoštovala koncepta zasebne lastnine. V Srbiji se pogosto pomete stvari pod preprogo, brez kakršnih koli političnih posledic. Radi na kritičen način govorimo o političnih vprašanjih, a pri tem "spregledamo" ključne podrobnosti. Na primer: v devetdesetih se je ogromno govorilo o tem, kaj se je dogajalo v času NDH (Neodvisne države Hrvaške, marionetne države Sil osi), nihče pa ne omeni, da je v NDH spadal tudi Zemun (del Beograda, op. n.).

V zvezi z Nemci v Vojvodini se je razrasel tabu na več ravneh: na ravni prejemnikov hiš, ki jih niso zanimali prejšnji lastniki, ter na ravni države. Moj roman je imel to srečo - ali pa nesrečo - da je izšel nekaj dni, preden je bil v parlamentu spremenjen zakon o restituciji in vračanju lastnine. Nekateri mediji so nato o knjigi pisali kot o literarni kampanji za restitucijo. Primitivnost se pač ne more dvigniti z dna, rada ima prikrivanja, ker je z neznanjem laže manipulirati. V tej balkanski predpolitični primitivnosti se pogosto izkaže, da imajo na koncu več težav tisti, ki so na problem pokazali s prstom, kot pa tisti, ki so ga ustvarili. Ni mentalnih predispozicij, da bi bile stvari drugačne. Mislim, da se je v srbski - pa ne samo v srbski - družbi raven javnega diskurza spustila. Nižja kot je raven političnega diskurza, bolj so plodna tla za tabuje, kar politika rada izkoristi.

Torej je bila knjiga ob izidu tudi tarča napadov? Dogodki iz časa tik po drugi svetovni vojni se, vsaj pri nas, pogosto izkažejo za bolj kontroverzno tematiko kot aktualno politično dogajanje.
Kot sem že omenil: knjiga je po naključju izšla ravno takrat, ko je v parlament prišel zakon o restituciji. To je bil prvi razlog za napade. Imel pa sem tudi brezplačnega piarovca v desnem sektorju, ki je samo o Mamini roki spisal 12 negativnih člankov. En sam človek. Ne vem, kako pride do takih skrajnosti, ampak ta sektor me je zelo aktivno spremljal. Pa smo spet pri ravni javnega diskurza. Ker sta Mathias Enard in še neki španski pisec istočasno izdala pohvalne članke o mojem pisanju oz. me izpostavila v svojih impresijah o srbski književnosti, je ta tip sestavil celo teorijo zarote o domnevnem mednarodnem projektu, ki naj bi določene "izdajalce naroda", ki so za povrh še slabi pisci, skušal predstaviti kot najboljše v srbski književnosti. Pa ne samo on. Tudi nekateri resni literarni kritiki so pisali o vsem, razen o knjigi.

Pa kaj naj naredi avtor, ko naleti na težnje polaganja besed literarnih likov na jezik avtorju samemu? Lahko bi pristali na sodišču, to je klasično klevetanje. A tako bi samo naredil junaka iz človeka, ki se mu menda krati svoboda govora. Ampak bilo je neprijetno. Človek je hodil na vse moje promocije, in ko sem ga vprašal, ali je knjigo prebral, mi je povedal, da je ni, ker tako ali tako ve, kaj je v njej.

Ste ravno v pričakovanju takih manipulacij knjigo pospremili s tisto klasično opombo o izmišljenih likih in dogodkih v knjigi? Najosnovnejši biografski podatki, vključno s starostjo in krajem rojstva, namreč vabijo k enačenju avtorja in prvoosebnega prebivalca.
Ne vem, ali to še velja, a v tujini je bilo nekaj časa resen legalen nasvet, da je treba tako opombo v roman vključiti. Nisem mislil, da bi pridobil kake bralce, če bi trdil, da knjiga ni "samo" zgodovinski roman. Če jo hočeš brati kot zgodovinski roman, jo lahko.

Verjetno za roman ne bi izbrali zgodovinske teme, če ne bi ta hkrati govorila o našem tukaj in zdaj.
Sam vedno pišem o sedanjosti, ne glede na to, ali to počnem skozi prizmo zgodovine ali ne. Svojo literaturo bi razdelil na dva ciklusa. Eden je "etnofikcijski", in vanj spada tudi Mamina roka, Beograjčanke pa na primer ne. Oba govorita o sedanjosti. Mehanizmi se, kot vemo, ponavljajo. Da se bom ukvarjal z zgodovino, sem se odločil, ko je vstopila v moje življenje, ko sem ugotovil, da nimam več pravice govoriti, da nimam pojma, od kod prihajam in kakšna je preteklost moje družine. Zame je bil strašen šok, ko je to v Jugoslaviji kar naenkrat postalo najpomembnejše vprašanje. Ljudje, ki se nikoli niso ukvarjali z genealogijo, so kar naenkrat vedeli, da so že toliko in toliko generacij v Srbiji ter da nimajo nobene zveze z Bosno in Hercegovino. To so v vojnih razmerah ključni ljudje: počakajo, da vidijo, kaj bodo storili junaki strahopetci, in se ravnajo po njih; tako postanejo večina.

Po drugi plati pa so se ljudje z zgodovino ukvarjali na neiskren način: mešali so zgodovino, legende in mite, obenem pa se tabujev niso dotikali. Veliko je govora o junaških bojih in o tem, kako so Srbi vse osvobodili, niti besede pa o tem, kaj so počeli z Nemci po vojni.

V srbski književnosti se je uveljavilo tudi prepričanje, da je treba sveto spoštovati zgodovinske podatke, pa čeprav na škodo literarnega postopka. Tako se ne da pisati. Od leta 1984 dalje, od Belega hotela naprej (roman D. M. Tomasa, v katerem se fantastično prepleta z dokumentarnim, op. n.), ki Auschwitz poveže s psihoanalizo, pisec ni več dolžan, da nad vsem spoštuje zgodovino. Ni si mu treba vsega izmišljati, če piše zgodovinski roman, temveč se v resnici ukvarja s tem, kar bi se lahko zgodilo, in ne s tem, kaj se je dejansko zgodilo. Zgodovina je sama po sebi besedilo, fikcija, drugačna glede na to, katera stran jo piše.

Kaj imate v mislih, ko govorite o "etnofikciji"?
Ukvarjam se s tremi evropskimi narodi, ki so zaradi svojega etnocentrizma v 20. stoletju doživeli zlom: Španci, Nemci ter Srbi v kombinaciji s Črnogorci in Hrvati. Vse te narode bi rad naslikal z dveh plati, kot krvnike in kot žrtve. Manjka mi še roman o španski državljanski vojni in pa o Natovem bombardiranju Beograda. Ko bo to peteroknjižje končano, upam, da bodo pojasnjene tudi nekatere nejasnosti v zvezi z mojim delom in da bo kontekst razumljiv. Ali pa tudi ne: rad imam nesporazume.

Se dogovarjate še za kakšen prevod katerega izmed teh romanov v slovenščino?
Če sem prav razumel - nisem pa prepričan - se trenutno v slovenščino prevajajo Beograjčanke. Moral bi biti preveden roman Šnit (ki tematizira Zemun v obdobju NDH, op. n.), a so se nato odločili za Mediterane. Všeč bi mi bilo, če bi se prevedlo tudi Šnit, ker mislim, da bi bralci razumeli tak pristop k zgodovini. Slovenija je bila od nekdaj avantgardna, ne samo v kontekstu Jugoslavije: tukaj so se rodile celo določene umetniške smeri. Ko sem bil mlad, sem ogromno poslušal slovensko avantgardno, alternativno glasbo. Zdi se mi, da bi me v nekaterih pogledih ljudje tu celo bolje razumeli kot doma. Je pa prevod vedno "samo" prevod in vreden manj kot original. A recepcija v Sloveniji se mi je vedno zdela pomembna.