Eco v svojih delih razmišlja o sestavi literarnih besedil, njihovem funkcioniranju, predvsem pa o ontološkem statusu fikcije in njeni nenavadni moči, da lahko dejavno posega tudi v resničnost. Foto: EPA
Eco v svojih delih razmišlja o sestavi literarnih besedil, njihovem funkcioniranju, predvsem pa o ontološkem statusu fikcije in njeni nenavadni moči, da lahko dejavno posega tudi v resničnost. Foto: EPA
Umberto Eco: Otok prejšnjega dne
Otok prejšnjega dne je samo na prvi pogled tradicionalna pustolovska zgodba ... Foto: Mladinska knjiga

Ni res, da so moje knjige težko razumljive. Prav nasprotno, mislim, da stvari prav banaliziram. Zapišem nekaj težavnega, vendar dam bralcu ključ, s katerim lahko odklene skrivnosti.

Umberto Eco

4. decembra se bo na povabilo Univerze v Ljubljani in Italijanskega inštituta za kulturo v Sloveniji v prestolnici ustavil italijanski pisatelj Umberto Eco.

Pri Mladinski knjigi, ki pri obisku sodeluje kot slovenski založnik njegovih romanov, je pred nedavnim izšel pisateljev tretji roman Otok prejšnjega dne. Zgodba romana Otok prejšnjega dne, ki ga je v slovenskem prevodu Vasja Bratine izdala Mladinska knjiga, je postavljena v nemirni čas tridesetletne vojne in velikih pomorskih raziskovanj.

Naplavljeni vohun
Mladi piemontski plemič Roberto de La Grive leta 1643 z angleško tajno raziskovalno odpravo kot vohun v službi francoskega dvora odpluje na Tihi ocean. Ladja v viharju doživi brodolom, Roberta pa kot edinega preživelega več dni nosijo morski tokovi, dokler ga ne zanesejo do druge, na videz zapuščene trijambornice. Ko se povzpne nanjo, sicer ugotovi, da je zasidrana v prelivu med dvema otokoma, ker pa ne zna plavati, spozna, da je postal njen ujetnik. Čas si krajša s pisanjem romantičnih pisem svoji dragi, nato pa opazi, da na ladji ni sam …

Umberto Eco je svetovno slavo dosegel leta 1980, ko je pri svojih oseminštiridesetih letih izdal svoj romaneskni prvenec, Ime rože (Il nome della rosa, 1980). Romanu, ki je na mah postal mednarodna uspešnica, so sledili še Foucaultovo nihalo (Il pendolo di Foucault, 1988), Otok prejšnjega dne (L'isola del giorno prima, 1994), Baudolino (Baudolino, 2000) in Skrivnostni plamen kraljice Loane (La misteriosa fiamma della regina Loana, 2004).

Med literaturo in znanostjo, med fikcijo in resničnostjo
Malo manj znano je, da je bil Eco že pred tem ugleden znanstvenik, eden izmed vodilnih teoretikov na področju semiotike in komunikacijske teorije. V strokovnih delih se je najpogosteje ukvarjal s funkcioniranjem "znakovnega sistema literature". Po doktoratu iz srednjeveške filozofije in literature je bil najprej zaposlen na RAI-ju, v kulturnem uredništvu televizije, pozneje je med drugim predaval estetiko na fakultetah v Torinu in Milanu ter semiotiko na univerzi v Bologni. V učenih strokovnih monografijah se pogosto ukvarja s problemom fikcije in resničnosti - ideje, ki jih odlično načenja tudi v svojih odmevnih romanih.

Ni res, da so moje knjige težko razumljive. Prav nasprotno, mislim, da stvari prav banaliziram. Zapišem nekaj težavnega, vendar dam bralcu ključ, s katerim lahko odklene skrivnosti.

Umberto Eco