Na glasbeno-literarnem sprejemu pri županu (ki se je na koncu moral opravičiti; zamenjal ga je podžupan, Aleš Čerin) so se govorniki umaknili literatom. Program, ki ga je povezoval Dražen Dragojevič, je minil v znamenju odlomkov del gostujočih pisateljev, ki so jih le-ti prebirali v materinščini (slovenski in angleški prevod sta bila sočasno projecirana na steno). V prvi polovici večera so ušesa božali predvsem slovanski toni: kot prvi je nastopil letošnji lavreat Vilenice, bosanski romanopisec, dramatik, esejist in gledališki kritik Dževad Karahasan, ki je prebral duhovito pasažo o modernem pohištvu. Kot druga je bila na vrsti slovaška pesnica, pisateljica, novinarka, urednica in lektorica Veronika Šikulová, nato pa še "ukrajinski Márquez", Taras Prohasko, pisatelj, tako Dragojevič, ki "upošteva metodo Stanislavskega: če hočeš o nečem pisati, moraš to prej izkusiti na lastni koži." V življenju je namreč opravljal že vse službe od natakarja in čuvaja pa do urednika literarne revije.

Po glasbenem intermezzu - Jani Kovačič in Vita Mavrič sta uglasbila nekaj pesmi pogosto prezrtih slovenskih pesnic - je za spremembo melodije poskrbel Aris Fioretos, Šved grško-avstrijskega porekla, je od leta 1991 pa do danes izdal več kot ducat knjig - romane, poezijo v prozi in eseje, pa tudi prevode del Paula Austerja, Friedricha Hölderlina in Vladimirja Nabokova. Vrhunec večera je bilo kljub tej pisani zasedbi branje našega lastnega Tomaža Šalamuna, avtorja več kot štiridesetih pesniških zbirk, ki je obenem v tujini najbolj znani in najpogosteje prevajani slovenski pesnik. Po bučnem aplavzu je mednarodna literarna srenja druženje na gradu nadaljevala na banketu.

Festival Vilenica že od vsega začetka pripravlja Društvo slovenskih pisateljev, v četrt stoletja pa se je na čelu festivala zvrstilo kar nekaj uglednih imen. Letos je vodenje prevzel literarni teoretik Gašper Troha.

Nekaj fotoutrinkov z literarnega večera si oglejte v galeriji.