Skozi katero omaro otroci vstopijo v deželo Narnijo? Foto: Kolosej
Skozi katero omaro otroci vstopijo v deželo Narnijo? Foto: Kolosej
Zgodbe iz Narnije
Veliki lev Aslan naj bi bil simbol Jezusa Kristusa. Foto: Kolosej
Zgodbe iz Narnije
Boj med dobrim in zlom je navdušil tudi Cerkev. Foto: Reuters

Kar dva krščanska kolidža v ZDA trdita, da imata v lasti omaro, ob opazovanju katere si je pisatelj izmislil fantazijsko zgodbo o štirih otrocih, ki skozi omaro vstopijo v čudežno deželo Narnijo.



Taborjenje na vrhu omare
Obe ustanovi sta v "medijski boj" stopili dobro oboroženi z argumenti. V Wheatonu avtentičnost svojega kosa pohištva utemeljujejo z anekdoto o Lewisovih otroških pustolovščinah, povezanih prav z njihovo omaro. Kot otrok naj bi pisatelj - zgodbo je povedala Lewisova sestrična Claire Clapperton - in njegovi prijatelji prav radi plezali na masivno in dokaj bogato omaro, na vrhu pa je mladi Lewis druščino že tedaj zabaval z izmišljenimi zgodbicami. Prav zato je Marjorie Lamp Mead suvereno zatrdila: "Torej, ko je Lewis pisal zgodbo, je bila ta omara zagotovo del navdiha."

Preprostost kot dokaz avtentičnosti
V Santa Barbari, kjer je svoj dom našel liberarni krščanski kolidž Westmont, pa svoj prav utemeljujejo s preprostostjo svoje omare. V romanu je CS Lewis omaro "čudežno prevozno sredstvo" predstavil kot "povsem običajno omaro, takšno z ogledalom v vratih". Da bi obiskovalci muzeja zares verjeli zgodbi o avtentičnosti omare, so v Westmontu v omaro obesili krznene plašče - o njih je pisal tudi Lewis -, na omaro pa so postavili nagačenega leva.

Ta naj bi predstavljal leva Aslana, ki mu je CS Lewis namenil vlogo duhovnega odrešenika dežele Narnije, ki ji vladajo zle sile. Aslan naj bi bil tako simbol dobrih dejanj Jezusa Kristusa, ravno zato, pa tudi zaradi nazorne vključitve krščanskih vrednot v zgodbo, so Zgodbe iz Narnije že ob prvem izidu dobro sprejeli celo predstavniki krščanskih cerkva, ki sicer pogosto izražajo zadržke do fantazijske literature.

Kdo bo popustil?
Predstavniki obeh kolidžev so namignili, da se ne nameravajo vdati v boju za lastništvo nenavadnega kosa pohištva. V Wheatonu želijo zmagati s humorjem; na omaro so namestili hudomušen napis: "Ne prevzemamo odgovornosti za ljudi, ki izginejo v omari." V Westmontu pa svojo strategijo še vedno gradijo na opisu iz knjige, ki omaro opredeljuje kot zelo preprost kos pohištva.