Ob sedemdesetletnici Janeza Höflerja, dolgoletnega profesorja za umetnost srednjega veka v slovenskem in širšem prostoru na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, so mu posvetili zbornik z naslovom Historia artis magistra: amicorum discipulorumque munuscula Johanni Höfler septuagenario dicata, pred kratkim pa je pri založbi Viharnik izšla tudi Höflerjeva monografija z naslovom O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem.

Študijska pot naprej – v srednji vek!
Umetnostna zgodovina ni bila prva študijska izbira Janeza Höflerja, saj je sprva lotil matematike in fizike, nato pa je presedlal na filozofsko fakulteto, kjer je naprej študiral muzikologijo in ji nato pridružil še umetnostno zgodovino. Iz obeh področij je doktoriral in bil sprva dejaven na glasbenem področju, nato pa je bil pretežen del poklicnega življenja zavezan umetnostnozgodovinskemu oddelku filozofske fakultete, kjer je bil zaposlen od leta 1972 do upokojitve leta 2005. Bil je tudi predstojnik oddelka, vodja znanstvenih raziskovalnih projektov in mentor številnim študentom, ki so danes vidni umetnostni zgodovinarji, organiziral je več odmevnih mednarodnih projektov, kot sta Gotika v Sloveniji ter Francesco Robba in beneško kiparstvo v Ljubljani, večkrat pa je kot raziskovalec in predavatelj gostoval tudi v tujini. Ne glede na to, da se je posvečal tudi zgodovini umetnostne zgodovine na Slovenskem in zgodnji renesansi v Italiji, je prav umetnost srednjega veka v slovenskem prostoru, na Hrvaškem in v Avstriji njegova prva ljubezen; še prav posebej se je specializiral za zgodovino cerkvene teritorialne organizacije in za srednjeveško stensko slikarstvo.

O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem
Danes je Katoliška cerkev teritorialno in hierarhično razdeljena v osnovne enote – župnije, te tvorijo dekanije in arhidiakonate, te naprej (nad)škofije, ki se lahko povezujejo v metropolije, te pa so podrejene Svetemu sedežu. Vendar se je cerkvena organizacija po začetkih pokristjanjevanja v 8. stoletju le počasi vzpostavila, pomemben mejnik je predstavljalo leto 811, ko so z reko Dravo razmejili območji dveh velikih cerkvenih upraviteljev naših dežel – ozemlje južno od reke je pripadlo oglejskemu patriarhu, tisto severno pa salzburškemu nadškofu. Tako sta Oglej in Salzburg postali temeljni žarišči, od koder se je širilo krščanstvo, vzpostavljala cerkvena struktura, fevdalna razmerja, vzpostavitev ozemeljske organizacije pa pomeni tudi nastanek cerkva kot središč te posesti. V drugi polovici 10. stoletja se je v naših deželah začela vzpostavljati cerkvena organizacija, ki je nato nespremenjena ostala skoraj do jožefinskih reform v poznem 18. stoletju, osnovna organizacijska enota pa so bile pražupnije. To so bila najstarejša cerkvena središča, iz katerih so z delitvijo nastale današnje župnije, ki so zelo na gosto razporejene, pražupnij pa je bilo malo in so obsegale večja območja. Tako je na primer pražupnija Šentpeter pri Ljubljani, ki je danes župnija v središču mesta, obsegala obsežno območje v Ljubljanski kotlini in v njenem zaledju, med najstarejše pražupnije pa sodijo še Rodine, Kranj, Mengeš, Stara Loka in Cerknica. Rezultate raziskovanja najstarejše cerkvene organizacije je profesor Höfler predstavil že v več delih, strnil pa jih je v knjigi O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem pri založbi Viharnik, ki je strokovni rezultat temeljitega študija arhivskih virov in je pomembna za umetnostno zgodovino, za cerkveno zgodovino in srednjeveško fevdalno zgodovino.

Živopisnost srednjeveških fresk po slovenskih cerkvah
Drugo področje, s katerim se je Höfler ukvarjal, pa so srednjeveške freske, ki jih je topografsko po slovenskih pokrajinah celostno predstavil v štirih knjigah pri Založbi Družina in še številnih drugih izdajah. Pri nas skoraj ni poslikav iz časa romanike, zelo bogata pa je dediščina gotike, govorimo o spomenikih iz obdobja med 13. in 16. stoletjem, kar delimo v vrsto obdobij. Ideal skeletne gotske gradnje zahodnoevropskega prostora, v kateri konstrukcijske arhitekturne dele dopolnjujejo vitraji s simbolno vizualno in teološko komponento, za naše kraje ni obveljal, saj je značilna zaprta arhitektura z malo okni in večjimi stenskimi površinami. Te so omogočale krasitev s poslikavo, tak sistem pa se je razvil v širšem vzhodnoalpskem prostoru, od južne Tirolske, Benečije, Koroške, Kranjske do Istre. Na področju raziskovanja srednjeveškega stenskega slikarstva je Höfler nadaljeval in nadgradil pionirsko delo nestorja slovenske umetnostne zgodovine, Franceta Steleta, ki je ikonografijo srednjeveških poslikav strnil v termina kranjski prezbiterij in slovenska gotska podružnica. Gre za sistem poslikave, ikonografski kanon, pri katerem so v vsakem delu cerkve upodobili točno določen motiv, praviloma pa so bili razporejeni tako: pohod in poklon treh kraljev na levi (severni steni) ladje, prizori iz Marijinega in Kristusovega življenja na desni (južni) steni ladje, poslednja sodba na zadnji steni nad izhodom iz cerkve, Marijino oznanjenje na slavoloku, v koru pa apostoli, angeli in Kristus na oboku. Ta sistem je prinašal posebno komunikacijsko sporočilo in duhovno usmeritev vernikom, s čimer so lahko didaktično sledili svetopisemskim zgodbam in s tem poteku cerkvenega leta.

Poklon kolegov, študentov in prijateljev
Slavnostni zbornik Historia artis magistra: amicorum discipulorumque munuscula Johanni Höfler septuagenario dicata - uredila sta ga Renata Novak Klemenčič in Samo Štefanac - vsebuje 46 prispevkov v slovenščini, italijanščini, nemščini in angleščini, ki so jih napisali prijatelji, kolegi in številni učenci profesorja Höflerja. Velik del prispevkov se v tovrstnih zbornikih navadno navezuje na strokovne teme, s katerimi se je ukvarjal slavljenec, in tudi v aktualnem primeru je tako, kljub vsemu pa se pisci predstavili tudi umetnostne teme iz 19. in 20. stoletja ter sodobnega časa, tudi konservatorstva. Zbornik sta izdala Znanstvena založba Filozofske fakultete in Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo.