"Zgodbe o izgubi in boju za naša lastna življenja so pomembne, saj z njimi mrtvi in umirajoči postanejo oprijemljivi," razmišlja terenski filozof in pisatelj Thom van Dooren, ki trenutno dela kot namestnik direktorja Okoljskega inštituta Univerze v Sydneyju in profesor na Fakulteti za okoljske humanistične študije Univerze v Oslu.

Sorodna novica Bojana Pejić: "Jaz pa sem mnenja, da smo problem feminizma mi vsi."

O pomenu širjenja zavedanja o izumirajočih vrstah je spregovoril kot gost na mednarodni konferenci Tako blizu: Ekologija življenja in smrti, ki jo je Društvo Igor Zabel pripravilo ob podelitvi letošnje nagrade. Konferenca je bila posvečena temi, ki bi verjetno morala že davno prevladovati v javnem diskurzu, pa se še vedno plazi preveč v ozadju: o prihodnosti življenja na Zemlji z vidika njegovega konca. K vprašanju sedanjosti in prihodnosti življenja na izčrpanem planetu je torej pristopila z druge smeri – prek premisleka o zaznavanju minevanja in smrti.

Čeprav je za nami, kot je v povzetku svojega referata spomnil dolgoletni novinarski poročevalec s kriznih žarišč Boštjan Videmšek, najbolj vroče poletje v zgodovini merjenja temperatur in da se Zemlja greje hitreje, kot so napovedovali najbolj črnogledi znanstveniki, ostaja šesto množično izumrtje za prvi svet še vedno abstraktni pojem. Ruski napad na Ukrajino je konec februarja prineslo srhljivo zavedanje, da uničenje in smrt vendarle nista samo realnost drugih, bolj ali manj oddaljenih območij, ki jih Zahod lahko opazuje z varne razdalje. Šele bližina nasilja in pomanjkanja je znova vzbudila empatijo. Vendar pretresljivih podob z bojišča in z domov pregnanih beguncev smo se hitro navadili, podobno kot fotografij z grozljivih požarov v Avstraliji dve leti poprej.

Napad na koncept prihodnosti
Podnebna kriza nas deli, ko bi nas v resnici morala združevati, poudarja Videmšek, ki se je odločil, da bo govoril zgodbo o globalni krizi, ker je edina, ki bi jo morali govoriti, saj "gre za brutalni frontalni napad na planet, za vojno proti konceptu prihodnosti". Kljub temu pa se jo v prvem svetu kategorizira kot nekaj, kar se dogaja drugim. V tem svetu za znanstvenike in novinarje ni prostora, opaža novinar, ki pravi, da se večina vojn, iz katerih je poročal, nikoli ni zares končala. V objektivno novinarstvo ne verjame, saj to ohranja status quo. "Postaviti se je treba na stran šibkejših, na stran žrtev," je neomajen.

Pet minut pred dvanajsto je in ob vse bolj intenzivnih in prepletajočih se katastrofah ter škodi, ki jo povzroča antropo- in kapitalocen, je skrajni čas, da se posvetimo tudi izgubi in žalovanju. Temi se je zato posvetila konferenca, gostje katere so premišljevali, kako misliti minljivost ter se poslavljati in ohranjati spomin na odhajajoča (človeška in nečloveška) življenja, habitate in okolja tudi preko umetnosti. Oziroma kot to ubesedita Maja in Ruben Fowkes, sicer tudi avtorja knjige Art and Climate Change (Thames & Hudson, 2022): kako umetnost v kolektivnem spominu in sanjskih svetovih lokalnih skupnosti odkriva načine preživetja izumrlih vrst ter kakšno umetniško produkcijo cenimo v času, ko je življenje na zemlji ogroženo?

Ko so spremembe vidne v bližini, postanejo resničnost
Uvodoma navedeni primeri sicer značilno ponazarjajo dovolj oddaljene ali neopazne pojave, da si lahko globalni sever zatiska oči pred posledicami podnebne krize in izginjajočim življenjem – poročanju o podnebnih konferencah le izjemoma v medijih pripadajo prva mesta, novicam o katastrofalnih poplavah, požarih in drugih posledicah podnebnih sprememb pa le, če se dogajajo v neposredni bližini. Pa vendar so slednje že tako blizu, temperature vse višje in požari preveč pogosti, da bi jih lahko spregledali. "Ko je to vidno v prostorih, kot je Evropa, postane urgentno in jasna realnost," meni docentka za okoljske humanistične vede na Univerzi Linköping na Švedskem Marietta Radomska.

"Mislim, da o izumiranju ne moremo več razmišljati kot o nečem, kar se dogaja drugim, ampak tudi nam," pravi Ruben. "Ko enkrat to začutimo, spremenimo razmišljanje. Ukvarjanje z okoljskimi temami preneha biti izbira in postane del uvida problema z vsemi družbenimi in gospodarskimi strukturami in procesi," pravi. V sodobnih umetniških praksah, ki se ukvarjajo s podnebno krizo, je čutiti prav iskanje povezav in potreb po spreminjanju, opaža.

Zgodbe o uničevanju in prilagajanju
Fowkes je v prispevku Preživeti izumiranje: Regenerativne ekologije socialističnega antropocena, ki ga podpisujeta z Majo Fowkes, predstavil posledice megalomanskih sovjetskih posegov v ekosisteme znotraj petletnih načrtov kolektivizacije, industrializacije, urbanizacije in modernizacije socialističnih območij, med drugim območje pod Stalinom nacionaliziranega naravnega rezervata Burabaya v Kazahstanu, kjer so se po vojni že pojavila prva izumrtja. Ob propagandi po potrebi kultiviranja puščavnih območij in zemlje, ki so jo v resnici obdelovali stoletja, so tovrstni posegi terjali davek predvsem v Aziji. Iz nekoč razširjene živalske vrste je v legendo prešel turanski oz. zakavkaški tiger (kar je sicer tudi že posledica predhodnih posegov in lova), na deset odstotkov prvotne velikosti pa se je v slabih šestdesetih letih skrčilo Aralsko jezero, nekoč četrto največje jezero na svetu, danes pa posušeni opomnik o eni največjih okoljskih katastrof zadanih s človeškimi posegi v okolje Velikost se je začela krčiti, ko je sovjetska oblast v 60. letih reki, ki napajata jezero, preusmerila, da bi omogočila namakanje za pridelavo "belega zlata" bombaža. Ta je zares kmalu postal glavni izvozni artikel območja, vendar zaradi strupenih soli, ki jih prinaša veter iz presušene kotanje nekdanjega jezera, danes tudi nasadi bombaža propadajo.

Oboje je v svojih video oz. filmskih projektih osvetlila Saodat Ismailova. Video Haunted o turanskem tigru je iz leta 2017, dokumentarec Aral, ribarjenje v nevidnem jezeru pa je s Carlosom Casasom posnela 2004. Slednji sledi trem zadnjim generacijam ribičev ob Aralskem morju in njihovemu boju za preživetje na enem bolj neizprosnih območij sveta. To je tudi film o prilagajanju, nekaj, kar bomo v prihodnosti potrebovali vsi, spomni Fowkes.

Izginjanje Aralskega jezera je uresničitev napovedi. "V starih časih so imeli bogati ljudje sužnje. Bojim se, da se bomo vrnili v tiste čase. To je bil čas fevdalizma. Potem je prišel kapitalizem," razmišlja v filmu ribič med delom in z njegovo analizo bi se današnje družbene teorije nemara strinjale, pravi Fowkes. Potrebno je soočenje vladajočega razreda, sklene in poudari možnost preseganja ekstremne neenakosti, vsesplošne prekarnosti in monopola neofevdalizma z razrednim bojem kot ekološko pravično zapuščino socializma.

Žalovanje za več-kot-človeškim
Umetnost zmore ljudi o okoljskih neravnovesjih nagovoriti na drugi ravni kot znanost in mediji. Ne gre le za vprašanje soočenja z neizogibnimi posledicami planetarne krize, ki prihajajo, temveč tudi tistimi, ki jim že pričamo – vojne, uničeni ekosistemi, spremenjena okolja, v katerih življenja niso več mogoča. Samo ljudje, ki so rojeni pred letom 1985, so doživeli svet, ki se ni segreval na mesečni ravni, poznejše generacije, tudi če se ne zavedajo, niso doživele klimatsko nedotaknjenega sveta (M. & Ruben Fowkes, Art and Climate Change). Okoljsko stanje je zato neločljivo povezano tudi s formiranjem našega odnosa do tega, kar je že izginilo, kar izginja, in kar še bo izginilo. Kako se soočiti s tem, da nekatere vrste in ekosistemi ne bodo preživeli spremenjenih okolij. Marietta Radomska se v svojem delu ukvarja s tematiko žalovanja za več-kot-človeškimi smrtmi.

Oprta na teoretski okvir queer študij – po katerih smrt in življenje nista percipirani kot stalni opoziciji, ampak del procesa, problematizirajo pa tudi položaj, kjer so nekatera življenja bolj vredna žalovanja kot druga – se posveča ekologiji žalovanja v sodobni bio-, eko- in novomedijski umetnosti. Ansemblaži (ne)živih umetniških del spodkopavajo ustaljen okvir človeškega eksepcionalizma, po katerem je človek bolj vreden žalovanja kot nečloveško bitje. Etične domene ekološke skrbi na novo formirajo odnos do tega vprašanja, naš odnos do drugih in vzpostavljajo možnost žalovanja za več-kot-človeškim. Avstralska novomedijska umetnica Svenja Kratz v delu Algernonovo svetišče (2010) s skulpturo telečjega fetusa, ki jih uporabljajo v tkivnem inženiringu, z ganljivo parafrazo kratke zgodbe Daniela Keysa in naslonom na tradicionalno krščansko ikonografijo, ki izhaja prav iz človeškega ekscepcionalizma, opozori, da so za vsako potrošnje, rastjo in razvojem prisotne nevidne žrtve.

Nepovraten proces
Finska vizualna umetnica Terike Haapoja v prostorski instalaciji Skupnost (2007) z infrardečimi posnetki vse bolj izginjajoče toplote, ki jo oddajajo umirajoče živali, na poetičen način spomni, da je večno kroženje in vračanje surovin le iluzija, da je proces izkoriščanja v namen rasti nepovraten proces, v katerem vrste in posamezniki postopoma izginemo. Kot izgine toplota, ki jo telo oddaja, ko to enkrat umre. To je proces, ki ga lahko vidimo le, kadar se dogaja drugim, nikoli zase. In ti drugi so številne mačke, jagnjeta in druge živali, ki jih vidimo sprva silhuetah tople reče barve, ki postopoma preide v vedno hladnejše tone, dokler se v modri povsem ne zlijejo z okolico in za vedno izginejo.

Pričevanje kot dejanje priznanja vrste, ki jo uničujemo
Medtem ko je opozarjanje na izumrtje nekaterih živalskih vrst, kot je denimo polarni medved, razmeroma prisotno v svetovnih medijih, druge vrste, kot so insekti, neopazno izginjajo ali celo izginejo z obličja planeta. Piar teh vrst je pomemben, pravi Marietta Radomska, saj so enako važne. V primer neopazno izginjajočih vrst spadajo havajski kopenski polži, na vse slabši položaj katerih v svojem delu opozarja Thom van Dooren. Avtor številnih knjig o filozofiji ter etiki izumiranja in ohranjanja vrst o njih piše predvsem v prepričanju, da tovrstne zgodbe vodijo k odgovornosti in poslušanju. Pripovedovanje takšnih zgodb vidi kot etično delo, saj premorejo zmožnost transformiranja. Zgodbe so lahko vstop v raziskovanje in premišljevanje o posledicah naših dejanj, je prepričan, prav tako pa zmorejo pokazati kompleksnost teme. "Pričevanje je dejanje priznanja vrste, ki jo uničujemo, in njenega odhoda, izumrtja. Kakšna je namreč alternativa," se vpraša. "Če bi jih prepustili izumrtju, bi bil to dvojni zločin."

Gre za pripovedovanje o nečem, kar bi sicer morda neopazno izginilo. "Tudi če te zgodbe ne dosežejo ničesar, so etično delo." Takšno pričevanje je dejanje upanja, ki je neločljivo prepleteno z žalovanjem. V proučevanju izginjajoče vrste, možnosti njenega reševanja in končno posredovanja vedenja drugim je ujeta razpetost med proslavljanjem življenja in žalovanjem njegove izgube.

Mick Wilson, profesor umetnosti in direktor programa doktorskega študija na HDK-Valand na Akademiji za umetnost in oblikovanje Univerze v Göteborgu, je spregovoril o nedosledni naraciji biopolitičnih praks kolonialne modernosti, ki na eni strani zagovarja svetost življenja, na drugi pa pod pretvezo ščitenja tega življenja omogoča smrt. Metode upravljanja življenj, ki temeljijo tudi na tanatopolotiki, upravičujejo in povzročajo "očiščevalne" likvidacije, poboje, s katerimi “ščitijo življenje samo”.

Kako ustvariti politično skupnost z mrtvimi
“Masakri temeljijo na izgovoru ščitenja življenja.” Po Wilsonovih besedah nastajajoča oblast to dosega z razglašanjem šestega množičnega izumrtja in konstrukcijo mrtvih kot nebitij ter posledično njihovega političnega izključenja. "Kar opisujem, je za nekoga že realnost, za druge pa napovedovanje apokalipse, ki je tik pred vrati,” pravi. Ob takšnih poskusih radikalnega izključenja mrtvih zaradi političnega koncepta živih se sprašuje, kako ustvariti politično skupnost z mrtvimi. "Mi kot mrtvi prihodnosti moramo biti v povezavi z živimi," sklene.

Po enem spoznaj vse
Vizualna umetnica Šejla Kamerič se s posledicami takšnih praks ukvarja v projektu, kjer v vlogah pričevalcev nastopajo arhivi. Ob tem se kot osrednje vprašanje vzpostavi, kako velike datoteke podatkov posredovati tako, da lahko človek sploh zmore dojeti tako veliko informacij, predvsem pa njihovo težo. Njen projekt Ab uno disce omnes, citat iz Vergilovega epa Eneida, ki pravi Po enem spoznaj vse, se ukvarja s prezentacijo podatkov in izsledkov, ki so jih prinesle raziskave, v katerih so se povezale arheološke, antropološke, forenzične in druge znanosti, da bi pomagale identificirati žrtve pokolov med vojno v Bosni in Hercegovini v 90. letih.

Gre za forenzično anatomijo zločina, pravi umetnica, z metodo identificiranja, ki so jo razvili v laboratorijih v BiH-u, pa so pozneje lahko identificirali tudi žrtve 11. septembra.

Z identifikacijo žrtve niso več številke, družinam je dana možnost soočenja in žalovanja, s tem pa se preseže vrzel med statističnimi podatki in posledicami, ki jih je vojna pustila pri ljudeh. Kot to ubesedi umetnica, je DNK bistvo življenja, ki nosi informacijo izgube. "En posameznik predstavlja življenje tisoče drugih, odkriva magnitudo tragedije v njenem jedru."

Kaj se zgodi, ko je eno od življenj iztrgano
S prepletom znanosti in umetnosti je nastal projekt oz. videoinstalcija, ki je način za navigiranja po množici 35.000 datotek. Vsak obiskovalec dobi drugačno kombinacijo datotek, kar usmerja k razmisleku o neponovljivosti življenja in prepletenosti človeških življenj ter posledicah, ki nastopijo, ko je eno izmed njih iztrgano.

Spodaj si lahko ogledate posnetek konference, ki pa je potekala v angleščini.