Ponatis knjige, pod katero sta se podpisala Karl Marx in Friedrich Engels (knjigo so predstavili v ljubljanskem parku, ki je nekoč nosil njuno ime, danes Miklošičevem parku), spremljajo zapisi Mladena Dolarja, Jožeta Mencingerja, Rajka Muršiča, Janeza Ramoveša in Slavoja Žižka.

Predvsem srečanje s slednjim je v park pritegnilo vrsto obiskovalcev, ki jih je Žižek med drugim opomnil, da je treba manifest brati z mislijo, da so ideali preživeti. Kaj se je zgodilo 20 let po padcu železne zavese? Vlada razočaranje, ki odseva v nostalgiji, čeprav si v resnici nihče ne želi vrniti v socializem, v "desno retoriko", ki se opogumlja, da je kapitalizem dober, čeprav nam ne gre dobro, saj vlada še prejšnja garnitura, in v neodločno držo levice.

Žižek: ''Prava kritika stalinizma nas še čaka''
Precej kritičen je bil filozof do levo opredeljenih intelektualcev, ki po njegovih besedah 'lepo živijo' in se ponašajo, da so 'kritični'. Toda njihova kritika je usmerjena stran od tukajšnjih zagat. Žižek pogreša ostro misel, ki se nenazadnje ni lotila niti stalinizma. Prava kritika stalinizma nas še čaka, je prepričan Žižek, ki upa na radikalne disidente. In to govorim kot komunist, je dodal. Razmišljanje o stalinizmu je uvedel z navedbo simpatične lastnosti, ki mu je bila lastna – da so se ga bali celo kapitalisti.

Čas kazino kapitalizma
Da Komunistični manifest, ki je izšel 21. februarja 1848, ni alternativa sedanjim razmeram, a ponuja teren za razmislek, so se strinjali tudi Rajko Muršič, Mladen Dolar in Božidar Debenjak. Slednji razume Aktualnost manifesta v smislu razgrnitve značilnosti kapitalizma. Res je, da je danes kapitalizem drugačen, kot je bil leta 1848: zasebne lastnike so zamenjali menedžerji, ki manipulirajo z anonimnim kapitalom. "Kazino kapitalizem", kot ga imenuje Jože Mencinger, temelji na logiki, da so nagrajeni tisti, ki ukinjajo delovna mesta.

Brez neposrednega recepta za rešitev iz današnje situacije
Mladen Dolar opozarja, da je kapitalizem "permanentna revolucija", ki deluje na načelu, da se vse spreminja, le da se nič ne bi spremenilo. Kot pravi, je veljalo to v Marxovem času in velja še danes. Vendar od Komunističnega manifesta po njegovem mnenju ne gre pričakovati preveč. Besedilo ne ponuja neposrednih receptov. Naveza na manifest terja, da se "izognemo izsiljevalskemu primežu, ki postavlja na eno stran pošast komunizma, kakršen se je v prejšnjem stoletju realiziral kot strašljivo udejanjanje resnice manifesta, in na drugo stran liberalni kapitalizem kot edino alternativo, ki si jo je mogoče zamisliti".

Manifest izdaja duha, ki se ne pusti pokoriti
Tudi Rajko Muršič se je dotaknil naveze na komunizem – kapitalizem in opozoril na kapitalistično nasilje v obliki avtorskih pravic. Nekako v smislu, da ne smeš več razmišljati, kajti pred teboj je mislil že nekdo drug. Komunistični manifest zbuja v Muršiču nelagodje. Besedilo je bilo v prejšnjem režimu dogma, pravi, toda eno je gotovo: manifest izdaja duha, ki se ne pusti pokoriti. O nepokornosti duha nenazadnje po Muršičevem prepričanju pripoveduje tudi nelegalno "downloadanje" z interneta. Sam vidi v tem nekaj komunističnega, Žižek pa je takoj dodal, da prisega na piratske kopije, ne glede na nekoliko slabšo kakovost.