Skratka, zelo podobna pandemiji sami.

Aj Vejvej, enfant terrible kitajske umetnosti in persona non grata v domovini, je Koronacijo posnel na skrivaj. Režiral je namreč na daljavo, iz svojega doma v Angliji, kadre v Vuhanu so skrivoma posneli kar prebivalci sami, filmske kolute pa so v Evropo pretihotapili Ajevi nerazkriti sodelavci.

Sklepati je, da ga film ne bo kaj bolj prikupil kitajskim oblastem.

Kot je dejal, je želel prikazati prvoosebno izkušnjo pri razumevanju Kitajske in njenega ljudstva ter njunega odziva na koronavirus, saj dramatične okoliščine bolje in bolj zgoščeno izpostavijo tako politični ustroj določene države/družbe kot tudi človečnost.

Pri Kitajski je virus ven izbezal vse, s čimer asociiramo to državo – in to potenciral. Avtoritarnost, slepo sledenje oblastem z žepi uporništva, moč, vdanost partiji, dvom o partiji, razčlovečenje, avtomatizem, zanikanje, prikrivanje, zatiranje, propaganda.

Prvi primer bolnika s simptomi nove bolezni so v Vuhanu, "točki 0", zaznali prvega decembra 2019. Kitajske oblasti so izbruh sprva poskušale prikriti, preden so 22. januarja 2020 v Vuhanu razglasili karanteno.

Stroga prepoved zapuščanja domov, maske, merjenje temperature, ugasnjen potniški promet, ugasnjeno življenje. 11-milijonska metropola je čez noč postala mesto duhov.

Postapokaliptični, surrealni posnetki so kapljali v Evropo, takrat še na videz tako oddaljeno od te kitajske nočne more. "Na videz". "Kitajske".

Kdaj bo konec?

Danes je Vuhan tisti, v katerem življenje poteka (skoraj) po normalnih tirnicah, medtem ko smo mi v krču že drugega vala. "Kdaj bo tega konec?" se vpraša ena izmed prikazanih v filmu.

Enako se včasih vpraša gledalec, saj ga Aj Vejvej nima nobenega namena prepustiti kakšnim cineastičnim užitkom.

Še najbolj temu podobni so uvodni in zaključni kadri skoraj futuristične mestne vedute, ki z elektronsko glasbeno podlago Punkgoda in Ling Linga spominja na Iztrebljevalca 2049.

Vse vmes je zloženka morečih, duhamornih kadrov zdravniškega osebja v skafandrih, transfuzij in varnostnih protokolov, tesnobnost še krepi depresivna siva zimska kulisa.

Kolateralna škoda

Avtor te proceduralne prizore preplete z nepovezanimi posnetki posameznikov, tako ali drugače kolateralnih žrtev pandemije in protikoronskih ukrepov.

Delavec, ki je prišel v Vuhan gradit eno izmed tistih novih koronskih bolnišnic, ki so zrasle z bliskovito hitrostjo, pa zaradi zapore obtiči na nikogaršnji zemlji, obsojen na spanje v svojem avtomobilu (ta isti delavec je pozneje, ko je po koncu zapore mesta le prišel domov v Henan, storil samomor).

Ženska, ki išče pravico za svojega umrlega tasta, ki ga kljub pozitivnemu izvidu testa niso sprejeli v bolnišnico. Obupani sin, soočen z birokratsko nočno moro, da le lahko prejme pepel svojega očeta.

Upokojenka, ki kot glas propagandnega ministra slepo zaupa enopartijskemu sistemu in meni, da menjave oblasti zgolj vnašajo kaos v sistem.

Frustrirani bolnik, ki opozarja na vladno prirejanje statistike.

Kakšna je cena rešitve?

Koronacija brez dodanega komentarja podaja kritiko zapoznelega kitajskega odziva na pandemijo in do skrajnosti zbirokratizirane družbe, kar nemalokrat vodi do kafkovsko absurdnih situacij.

Striktni, brezkompromisni represivni ukrepi, v katerih kakršen koli ugovor ali dvom o njihovi smiselnosti ni dopusten. Orwellovski sistem popolnega družbenega nadziranja. Smrt osebne svobode. Policijska država.

Po drugi strani pa lahko nekaj mesecev pozneje prebivalci Vuhana brez karantene, z življenjem nazaj v tirnicah, po televiziji spremljajo kaotične razmere v liberalnejših režimih po svetu.

Implicitno Koronacija postavlja filozofsko in za te čase polemično vprašanje, koliko je v prizadevanjih "reševati življenja" v resnici vredno življenje posameznika. Koliko razčlovečenja še lahko prenesemo v imenu preživetja?