"Njegova dela imajo pogosto programske naslove in vsebujejo elemente ljudske glasbe in pokrajine. V zgodnjem obdobju so bila to dela za harmonikarski orkester, tem se kasneje pridružijo še sintetizator in tolkala," je v utemeljitvi nagrade zapisal Tomaž Habe, predsednik Komisije za nagrade, priznanja in odlikovanja Društva slovenskih skladateljev (DSS).

Slog, ki ni enoznačno opredeljiv
Slavko Ludvik Šuklar je ustvaril več kot 90 del in prejel več nagrad. Šuklarjeve skladbe so bile do danes deležne izvedb tako v Sloveniji kot na festivalu Muzička tribuna v Opatiji, v Beogradu, Budimpešti, na Dunaju, v Novem Sadu, Mannheimu, Trossingenu, Seulu in Amsterdamu. "Njegov slog bi težko enoznačno opredelili, saj sam pravi, da se ne obremenjuje s slogi in trendi. Piše tisto, kar globoko v sebi čuti in ni ga sram svojih občutkov," še piše v utemeljitvi nagrade.

Najobsežnejši je njegov opus komornih del za najrazličnejše zasedbe, kot so Concertino per amici za flavto, klarinet, dve trobenti, dva trombona, tolkala in klavir, Skice iz ravnice za trobilni kvintet, Scream za tri flavte, činelo in vibrafon, Concerto doppio za violončelo, tolkala in effect processor, Flaura 94' za flavto in elektroniko ter The Colours za veliki harmonikarski orkester in tolkala.

Med skladateljevimi pomembnejšimi orkestralnimi deli so Lux in tenebris – koralna simfonija za simfonični orkester iz leta 2000, Choralophonia za simfonični orkester in Quod libet za simfonični orkester. Veliko je del za solista z godalnim orkestrom, njegov opus pa vključuje tudi dela za zbore, štiri vokalno-inštrumentalna dela ter dela za glas in komorne sestave.

Lovorika kot spodbuda za nadaljnje ustvarjanje
Šuklar po lastnih besedah o glasbi ogromno razmišlja in ko jo začne čutiti globoko v sebi, jo šele začne zapisovati, oblikovati, dodelovati. "Vedno sem na meji med poslušalcem in 'mojstrom', to pa je vsekakor najtežja izbrana pot." Pred prejemom nagrade je za STA dejal, da ta prihaja v času, ko njegova ustvarjalnost že počasi ugaša, a ga je hkrati spodbudila, da ustvari še kaj novega. Tako že ima pripravljene violinske ključe za skladbo, ki jo že nekaj let obljublja mednarodno znani pianistki, katere imena pa ni razkril.

Slavk Ludvik Šuklar (1952, Murska Sobota) je po diplomi na Fakulteti za glasbeno umetnost v Beogradu iz glasbene teorije in kompozicije na tej ustanovi tudi magistriral. Po letih poučevanja v Novem Sadu in Beogradu je leta 1997 z vrnitvijo v domovino postal profesor glasbeno-teoretičnih predmetov na velenjski Srednji glasbeni šoli Fran Korun Koželjski. Pod njegovim mentorstvom je bilo v Prekmurju izvedenih več kot 200 koncertov s slovenskimi in tujimi poustvarjalci. Šuklar je bil tudi umetniški vodja festivala Glasbeni maj v Pomurju in vodja koncertne dejavnosti v Velenju za področje resne glasbe.

Kozinova nagrada, ki jo podeljujejo od leta 1994, je poimenovana po skladatelju Marjanu Kozini in je najvišje strokovno priznanje za skladatelje pri nas. Slavku Ludviku Šuklarju so nagrado podelili danes na Društvu slovenskih skladateljev.