Ana Šturm je ena izmed filmskih kritičark mlajše generacije, ki pod sloganom "štiri ženske, en mikrofon, preveč filmov, preveč hormonov" ustvarjajo FilmFlow, prvi slovenski podkast, ki je v celoti posvečen filmu in popularni kulturi. V svojih oddajah se posvečajo filmski produkciji, ki pri nas praviloma ni deležna temeljitejše obravnave v medijih, zato tudi med njenim predlogi ne pričakujte preveč "očitnih" favoritov.

Takole Ana Šturm sama pojasnjuje, kateri filmi in zakaj so letos njeni favoriti:

Britanski trojček: Jaz, Daniel Blake, Ameriška ljubica in Končni obračun
Nobena skrivnost ni, da sem nepoboljšljiva anglofilka in velika ljubiteljica britanske kinematografije. Tako se na letošnjem Liffu najbolj veselim novih filmov treh meni izjemno ljubih britanskih režiserjev oziroma dveh režiserjev in režiserke. Neutruden advokat delavskega razreda, Ken Loach, ki je letos dopolnil osemdeset (!) let, s filmom Jaz, Daniel Blake (I, Daniel Blake, 2016) ostaja zvest svojemu železnemu repertoarju. Andrea Arnold se po briljantnem Viharnem vrhu (Wuthering Heights, 2011) vrača s filmom Ameriška ljubica (American Honey, 2016), vmes pa nas je razveselila tudi z režijo nekaj epizod genialne serije Transparent (2014–). Končni obračun (Free Fire, 2016), novi film ljubljenca britanskega občinstva, Bena Wheatleyja, pa obljublja seksi retro strelski obračun, postavljen v 70. leta in začinjen z obilico črnega humorja.

Surovo
Festivalski sklop, ki se ga vsako leto zagotovo najbolj veselim, so Ekstravagance. Poleg že omenjenega Končnega obračuna je v mojem obveznem repertoarju iz omenjene sekcije vsaj še Ljubezenska čarovnica (The Love Witch, 2016), vam pa v ogled najbolj priporočam fantastičen prvenec Julie Ducournau Surovo (Grave, 2016), ki sem si ga sama ogledala na festivalu v Londonu. Gre za vizualno inventiven žanrski hibrid, ki elemente mladinskega filma in črne komedije suvereno zmeša s horrorjem. Francosko režiserko, ki je – mimogrede – tudi sama velika oboževalka Bena Wheatleyja, fascinira človeško telo, film gledalcu ne prizanaša s krvavimi, nazornimi in nasilnimi prizori, ki se odvijejo znotraj v skorajda lynchevsko atmosfero potopljenega veterinarskega kolidža.

Nenaravno
Na Nenaravno (Mot naturen, 2015) sem pred dvema letoma po srečnem naključju naletela na Berlinalu. Gre za zelo duhovit in ravno prav ekscentričen nizkoproračunski film norveškega režiserja Oleja Giaeverja, ki v filmu pogumno odigra tudi glavno vlogo. V filmu gledalci glavnemu liku Martinu iz stresne službe v mestu v mir in osamo divje narave sledimo po dih jemajoči in v pozne jesenske barve odeti pokrajini. Nekaj časa ga opazujemo iz distance, nato pa vstopimo v njegov um, kjer smo soočeni z njegovimi najbolj intimnimi, velikokrat pa tudi popolnoma banalnimi in hecnimi mislimi.

Duh panja
Festivalske retrospektive prinašajo dragocene filme iz filmske zgodovine, ki jih je v izvirnem formatu le redko mogoče videti kje drugje. Letošnja retrospektiva Gremo v kino ponuja kar nekaj brezčasnih mojstrovin, med drugim enega izmed najboljših filmov 70. let, Zadnja kino predstava (The Last Picture Show, 1971) in nostalgično, z oskarjem nagrajeno Tornatorejevo klasiko Kino Paradiž (Cinema Paradiso, 1988). Sama se najbolj veselim ogleda filma Duh panja (El espíritu de la colmena, 1973) Víctorja Ericeja. V Ericeja sem se zaljubila pred nekaj leti v Kinoteki, kjer so predvajali njegov film S soncem obsijana kutina (El sol del membrillo, 1992), ki govori o španskem slikarju Antoniu Lópezu Garcí. García, ki je pred leti na dvorišču svojega ateljeja posadil kutino, jo zdaj želi naslikati. Vsako jutro se sončni žarki za kratek čas odbijajo od strehe in na zrele sadeže drevesa mečejo veličastno svetlobo, ki jo slikar poskuša ujeti na svoje platno.

Lov na divjaka
Liffe je zame vedno tudi čas za prijetno druženje s prijatelji, ki imajo film radi prav toliko kot jaz in s katerimi lahko takoj po ogledu delim svoje navdušenje, poglede in razmišljanje o videnem. Skupaj si vedno radi ogledamo tudi kak malo manj resen film. Pravi naslov za sproščen, inteligenten in smeha poln filmski večer je novozelandski režiser Taika Waititi, ki je med drugim zagrešil tudi enega izmed najzabavnejših filmov lanskega leta, Kaj počnemo v mraku (What We Do in the Shadows, 2014). Waititi se letos vrača s prav tako odbito in ganljivo pustolovščino Lov na divjaka (Hunt for the Wilderpeople, 2016). Še prijateljski nasvet: nujno si oglejte tudi njegovo zgodnjo bizarko Eagle vs Shark (2007).

Ker velja ob filmskih podkastih omeniti tudi filmske bloge, vam ob tej priložnosti lahko namignemo še, da so svoja priporočila sestavili tudi na slovenskem blogu Filmstart. Našli jih boste tukaj.