Jaz, Daniel Blake (I, Daniel Blake 2016), režija Ken Loach
Ni mogoče preceniti pomena filma, kot je Loachev Jaz, Daniel Blake. S preprosto zgodbo o mizarju, ki se po srčnem infarktu, nezmožen za delo pri šestdesetih letih, prvič in tudi zadnjič znajde v neusmiljenem kolesju birokracije, dokazuje, da Velika Britanija že dolgo ni več socialna država. Ken Loach, dobitnik zlate palme zlate letos v Cannesu, je poleg Mika Leigha in Stephena Frearsa vodilno ime britanskega filma, znan po svojem socialnem čutu in neomajni levičarski drži. Čeprav je film Jaz, Daniel Blake morda za koga moralističen, pa je njegova morala globoko humana, saj odpira vprašanja revščine, celo lakote, ki se v vse bolj divjem globalnem kapitalizmu počasi, a vztrajno seli iz nerazvitega sveta v osrčje industrializirane Evrope. Ken Loach je postal filmski Dickens 21. stoletja.

Za vsako ceno (Hell or High Water, 2016), režija David Mackenzie
O 99 odstotkov običajnih državljanov, ki so jih na račun 1odstotka perverzno bogate klientelistične elite izmozgale finančne ustanove, posredno pripoveduje tudi Mackenziejev duhoviti žanrski biser Za vsako ceno. Dva brata se odpravita na roparski pohod teksaških podružničnih bank, ker jima pač nič drugega ne preostane, če hočeta ohraniti človeka vredno dostojanstvo in prihodnost svojih najbližnjih. Ko cena finančnih špekulacij postane previsoka in so jo proletarci prisiljeni preplačati, se lahko zgodi mala krvava revolucija, je nauk tega filma, čigar izvirni naslov pomeni, da nekaj mora biti narejeno ne glede na vse in - v pravnem smislu - da se denar mora izplačevati ne glede na spremenjene okoliščine. Bonus: Jeff Bridges kot ostareli teksaški ranger, ki ve, da je bil prevaran, a pride k prevarantu na pivo. Tudi varuhi zakona in oblasti so navsezadnje zgolj proletarci.

Toni Erdmann, 2016, režija Maren Ade
Eden najbolj huronsko smešnih filmov letošnjega leta. Toni Erdmann je oče tipičnega korporativnega kadra: ultraambiciozne hčere, zafrustrirane in brez moralnega kompasa, nenehno v stresu zaradi pričakovanj nadrejenih in lastnega povzpetništva, ki bi za svojo kariero naredila vse - od odpuščanja tehnoloških presežkov v Romuniji do prilizujoče ponižujočega šopingiranja z ženo najpomembnejšega šefa. Ker oče uzre duhovno praznino njenega življenja, si nadene lasuljo in zobno protezo in odide k hčeri v Romunijo, da bi jo z grotesknimi posegi v njenem zasebnem in profesionalnem okolju znova obudil v realnost, k bolj človeškemu čutenju in dojemanju sebe in drugih. Bonus: huronski prizor gole rojstnodnevne zabave, ob kateri se boste do solz nasmejali, in pa seveda sijajna glavna igralca Sandra Hueller in Peter Simonischek.

Matura (Bacalaureat, 2016), režija Christian Mungiu
Cristian Mungiu ne zna narediti povprečnega filma. Da ga zanima moralna kondicija romunske družbe, je pokazal že v nagrajenih filmih 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva (2007) ter Daleč za griči (2012), z Maturo pa je scenaristično in režijsko presegel samega sebe. Subtilna socialno psihološka družinska drama se osredotoča na odnos med uspešnim očetom kirurgom in njegovo najstniško hčerjo, ki jo hoče za vsako ceno spraviti iz Romunije na študij psihologije v Veliko Britanijo. Za štipendijo potrebuje najvišje ocene na maturi, ker pa dan pred izpiti postane žrtev neuspelega posilstva, se oče odloči z zvezami in goljufanjem doseči ne toliko hčerin kot svoj lastni cilj, pri čemer bi morala zavestno sodelovati tudi ona sama. Tu je moralni kavelj tega premišljenega filma, ki ima v sebi nekaj hanekejevskega, nekaj globoko neprijetnega: skorumpirani sistem medsebojnih uslug, iz katerega bi hotel odrešiti hčerko, kirurga spremlja kot vrnitev potlačenega in daje gledalcu vedeti, da korupcija korumpira, klientelizem in nepotizem pa nista samo stvar posttranzicijskih in postkomunističnih družb.
Bonus: celotni romunski fokus na Liffu.

Z druge strani (S one strane, 2016), režija Zrinko Ogresta
Hrvati vsako leto naredijo vsaj en izjemen film v mednarodnem merilu. Z druge strani je komorna družinska drama o patronažni sestri Vesni, Hrvatici v srednjih letih (odlična Ksenija Marinković), ki jo nekega dne začne po telefonu klicati moški, za katerega se sčasoma izkaže, da je bil njen mož in obenem srbski vojni zločinec. Ogresta režijsko spretno vpleta telefonske pogovore, ki so kot srhljivi fantazijski svet, poln nasprotujočih si čustev, v Vesnin vsakdan, ko se vse bolj psihično razrvana ukvarja z lastnim delom, odraslima otrokoma ali išče službo svoji hčerki, pravkar diplomirani pravnici z nepravim priimkom ... Režiserju je uspelo družbeni kontekst in razmislek o mučni polpretekli jugoslovanski zgodovini zapakirati v intimno, individualno dramo običajne ženske s šokantnim končnim preobratom, ki zgodbo razplete na nepričakovan, a zelo aktualen in prepričljiv način.