Kolekcija Dolce vita, ki jo je za Beoizlog (Beograjsko izložbo) pred desetimi leti pripravila oblikovalka Ljubica Suna Čehovin, ki od leta 1992 živi in dela v Ljubljani, ima sladkemu naslovu navkljub grenak priokus. "V njej je čutiti mojo melanholijo, dejstvo, da sem tudi jaz odšla od doma. Najprej sem spakirala recepte, da bi se lahko spominjala. Pomniš pa nekaj neoprijemljivega, večerje, obiske, zabave, jedi, toda jaz nimam več teh hiš, v katere bi zahajala," je razmišljala o tem, kako se je v zadnjih 20 letih spremenilo njeno rojstno mesto in kako se je spremenila tudi sama.

"Ljubica Suna Čehovin je tako Ljubljano kot tudi Beograd ujela v spominke, ki jih je oblikovala za mesti; naredila jih je tako, da vanje potegne vse, kar se nam zdi samoumevno in česar, tako se nam zdi, skoraj več ne vidimo. Ker je arheologinja po poklicu, potegne vse neočitno in ga naredi očitnega. Plečnika naredi bolj intimnega, Beograd vidimo skozi njegovo zgodovino – kar koli oblikuje, za katero koli mesto, to ni samo spominek, to je uporabni predmet, ki ga odnesejo turisti, ampak je tudi predmet, ki ga uporabljamo mi doma, in nam mesto, bodisi Beograd bodisi Ljubljano, prinese domov tako, da je v našem vidnem polju in to tudi uporabljamo," je o opusu Sune Čehovin dejala predsednica oddelka MOL-a za kulturo Mateja Demšič.

Oblikovalka Ljubica Suna Čehovin v svojih projektih nenehno odpira vprašanja kulturne in naravne dediščine, vrednot, patriotizma in identitete. V Galeriji Kresija je bil predstavljen celosten pregled oblikovalkinega opusa, od prvih projektov v Beogradu do spominkov mesta Ljubljana in zastave Evrope. V Plečnikovi hiši pa je prikazan razvoj in najnovejša linija izdelkov projekta Zajtrk s Plečnikom, ki je na ogled do septembra. Društvo oblikovalcev Slovenije je Suno Čehovin lani nagradilo za posebne dosežke, in sicer za podobo albuma SOLO. Je tudi avtorica protokolarnega darila, ki ga je MOL podaril angleški kraljici Elizabeti ob njenem obisku Slovenije oktobra 2008. Veliko dela za gledališče in je večino svoje kariere svobodna umetnica.

Zakaj vas mesto navdihuje že od mladega?
To ni navdih že od mladega. Rodila sem se v Beogradu. Oče je bil potem diplomat v Haagu, od takrat, ko sem bila dojenčica, dokler nisem začela hoditi v šolo. Odrasla sem brez otroške družbe, kar je zelo zanimivo. Starši so me, tako pravijo, peljali na dolge sprehode, med drugim pogosto v Madurodam, ki je približno takrat nastal. To je majhno mesto z ustrezno pomanjšanimi hišami, ki se jih ves čas gleda od zgoraj, kakor iz letala. Mogoče me prav zaradi tega še zdaj ni strah letenja.

V začetku 90. let v Beogradu ni bilo lahko živeti s slovenskim priimkom Čehovin. Morali ste zapustiti mesto, kjer ste si že ustvarili kariero. Kako so vas sprejeli v novem okolju?
Naj vas malo popravim: nočem verjeti, da je bil takoj problem prav priimek. Nad mestom je visel zelo temen oblak, vladalo je, milo rečeno, mračno vzdušje. Nacionalizem se je krepil, to pa je bilo nam, Beograjčanom, popolnoma tuje, nismo bili edini. Že takrat smo imeli ugleden studio. V letu 1991 in zlasti 1992 se je polovica meni znanih Beograjčanov razkropila po vsem svetu.

Vi ste prišli v Ljubljano. Kako ste se znašli? Nekaj časa niste mogli delati?
Nisem mogla delati zlasti zato, ker človek tega ne pričakuje. Umakne se nekam, da bi razumel, kaj se sploh dogaja z njim. Predvsem to. Tu imamo sorodnike, Čehovinove, in smo prišli k njim. Niti sanjalo se nam ni, da bomo ostali za vedno. Nisem mogla delati, tudi zato ne, ker se mi je življenje popolnoma spremenilo in tega nisem pričakovala. Resda sem rodila hčer ... Potem več kot deset let nisem delala ničesar. Brez načrta, življenje se je tako zasukalo. Kar kotališ se.

Nato so prišli Zajtrk s Plečnikom, predpasniki, skodelice. Barve so izginile, vse je bilo črno-belo.
Ne, barve so v naši notranjosti. Slovenščina pozna čudovito besedo ...

Kam so izginile barve?
Človek jih z leti ponotranji. Zelo težko je tako spremeniti okolje, v katerem si živel. Nenadoma. Rečeš si, grem, ne strinjam se s politiko, sedeš na avtobus in si misliš, da se boš vrnil. To je bilo noro. A tako smo naredili. Tu je bilo vse drugače. Prišli smo v popolnoma novo okolje. Na sredini življenja je to zelo težko. Čutiš potrebo, da te vsi takoj sprejmejo. Ljudje pa so zadržani, zgodi se nekaj, česar nisi načrtoval. Vsakega moraš spoznavati na novo.

Zanimiva je bila tudi vaša vrnitev v Beograd po letu 2000. Izdelali ste pisano kolekcijo *Dolce vita*, sladko življenje. Kuharske recepte ste izpisali in izrisali na oblačila in razne predmete.
Z Beoizlogom sem sodelovala že od začetka. To je bila v 80. prva taka trgovina pri enem izmed kulturnih centrov. Odprli so ga z mojimi kolekcijami. Veliko pozneje, torej po vojni in travmi, ki smo jo preživeli in o kateri zdaj težko govorim, ker se je dogajala davno, čeprav se meni ni zdelo davno, pa je tako vendarle bilo. Vrnila sem se v Beograd in bila počaščena, da so me povabili, naj nekaj naredim. A kot ste rekli, v meni ni bilo več barv.
Spremenila sem se v nekem drugem pomenu. Mesto sem videla drugače. Čudno se mi je zdelo, da sedanji obiskovalci vidijo Beograd kot nekakšen Disneyland, kot nekaj čudovitega. To so že bila leta 2007, 2008, 2009. Medtem sem izgubila svoj kontekst in stike, se bojevala, da bi ohranila prijateljstva, in živela na nekem vzporednem tiru, v popolnoma drugem vesolju. Zato ima kolekcija Dolce vita malo grenak priokus. V njej je čutiti mojo melanholijo, dejstvo, da sem tudi jaz odšla od doma. Najprej sem spakirala recepte, da bi se lahko spominjala. Pomniš pa nekaj neoprijemljivega, večerje, obiske, zabave, jedi, toda jaz nimam več teh hiš, v katere bi zahajala. Zato sem izhajala iz osebne izkušnje. Izbrala sem recept kot nekakšen skupni imenovalec značaja npr. nekega mesta.

Po teh receptih lahko kuhamo tudi v Ljubljani?
Seveda.