Gre prav za tisto nepredvidljivost, ki so jo omenjali v obrazložitvi nagrade Prešernovega sklada, ki jo je igralec Mestnega gledališča ljubljanskega letos prejel. Sam pravi, da ga veseli, da je ta del njegove igre opazen, da pa ima občutek, da se bo enkrat s tem "predorom nedokončanosti" prenasitil in bo moral poiskati nove načine dela. Verjetno pa je prav ta odprtost v njegovi igri, ki gledalce pritegne tako v Dantonovi smrti kot tudi v Snu kresne noči, pred tem pa tudi v Iliadi, Peeru Gyntu, Dunsinanu, Žlahtnem meščanu, Nevihti, Ukročeni trmoglavki ...

Član MGL-ja je od leta 2005, v vseh teh letih pa je njegova najučinkovitejša tehnika izdelovanja posameznih vlog odprtost: "Moja edina strategija je, da imam skozi ves proces ustvarjanja predstave odprta ušesa, oči, da imam odprte vse čute. Ne znam točno povedati, kaj pustim, kaj pa prefiltriram. Pustim, da stvari srkam kot neka spužva. Posrkam, predelam in potem izločim." Za vlogo Alcesta v študijski produkciji Molièrovega Ljudomrznika je leta 2004 dobil Severjevo nagrado. Sodeloval je tudi v nekaj celovečernih, kratkih in TV-filmih ter nadaljevankah, med drugim je bil Emil v Sobi 408 Martina Turka, Peter v Vaji zbora Vinka Möderndorferja, Sandi v nanizanki Se zgodi Metoda Pevca in Jurček v nadaljevanki Trdoglavci.

Letos ste prejeli nagrado Prešernovega sklada, kar je tudi poklon zadnjima dvema, trem letom vašega dela. Kakšno obdobje je to?
Hecno se mi zdi gledati nazaj in deliti na obdobja: "Aha, to je bilo zdaj eno obdobje, in če je bilo to takšno, kakšno je bilo tisto obdobje prej, pa kakšno obdobje šele prihaja." Ampak, ker so rekli, da je to nagrada za zadnja leta, od Iliade naprej, se mi je ta čas res zazdel kot plodno obdobje, obdobje lepih projektov, lepih priložnosti. Ko zdaj gledam nazaj, sem kar ponosen na delo, ki sem ga opravil. Kar pa ni nobena garancija za naprej. Vedno znova si pred praznim platnom, pred praznim listom. Lepo pa se je spominjati za nazaj.

Verjetno je ta nagrada tudi spodbuda za naprej.
Absolutno. Jaz jo imam samo za spodbudo, potem ko bodo prišli kakšni dnevi dvoma in teme.

V utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada med drugim piše, da vas je širok spekter režijskih estetik izoblikoval v igralca, čigar princip se izogiba shematičnosti, zato je vaša navzočnost na odru vedno nepredvidljiva. Kako sami čutite to nepredvidljivost?
Ta nepredvidljivost je zame postala ena ključnih stvari, ki me zanimajo v tem trenutku. Oziroma stvari, ki si jih hočem načrtno pustiti. Kar pomeni to, da v samem procesu nastajanja predstave, grajenja vloge, delo ni končano, ampak si pustim en predor odprtosti, znotraj katerega se pustim tudi presenetiti iz predstave v predstavo. Saj vse vem, kaj moram izgovoriti in narediti, ampak da je znotraj tega še vedno en predor nedokončanosti.

V smislu občutja?
V smislu občutja in tudi tega, kam me prinese.

Seveda mora biti tudi podlaga za to položena. V strogo tehničnem prizoru si ne morem privoščiti nekih eskapad, v nekih prizorih, ki so prožni, pa mi je prav to najljubše. Da tudi samega sebe pustim presenetiti, kam me bo vse to odpeljalo, da si včasih vzamem tudi malo več časa in pustim, da se v tistem trenutku nekaj res zgodi.

Kar je verjetno tudi za vas kot igralca bolj zanimivo?
S tem mi je vsaka predstava neki drug izziv, izogibam se rutini. Verjamem, da tudi gledalci na neki način prepoznajo, da je ena stvar v prizoru sveža, da se zgodi samo v tem trenutku. Ker je to nekaj, kar pritegne, kar sam vidim, ko hodim gledat druge predstave. Lahko se sicer zgodi tudi napaka, ampak tukaj je spet vprašanje, kaj sploh je napaka v gledališču. Ta spontanost in živost sta dve zelo lepi stvari izmed vseh, ki se lahko zgodijo v igri. Zelo mi je všeč, da se je opazila nepredvidljivost, ki jo omenjajo v obrazložitvi omenjene nagrade. V bistvu hlepim po tej nepredvidljivosti v igranju.

Pravite tudi, da mora biti igralec vedno radoveden. Za kakšno radovednost gre?
Gre za vsesplošno radovednost. Umetniki smo pravzaprav malo kruti do sebe; v prvi vrsti moramo neprestano preizpraševati sami sebe, tudi zato, ker se nam zdi, da je rutina smrt. Da je rutinirano delo nekako pogubno, v gledališču pa še toliko bolj, če se ti zdi, da si na varnih tleh in to obvladaš.

Malo se bom verjetno tudi sam prenasitil s tem. V takem smislu razumem to preizpraševanje samega sebe in svojega načina dela. Ob vsej radovednosti do sveta in vsega okoli sebe.

Je to tudi eden izmed načinov, na katere igralec dozoreva? Kaj pravzaprav je dozorevanje igralca?
Mislim, da gre to z roko v roki z osebnim dozorevanjem. Vsaj pri meni gre tako. Zdi se mi, da se ti dve malhi hranita druga z drugo; moja kreativnost z mojim zasebnim življenjem. Ko dozorevam kot oseba, dozorevam tudi kot igralec.

Ko ravno omenjate zasebno življenje, igralec verjetno potrebuje zavetje doma?
Sam zase vem, da to absolutno potrebujem. Potrebujem prostor odmika, kjer ni gledališča. Da sem obkrožen z ljudmi, ki nimajo povezave z gledališčem. Spomnim se, ko so nas po uspešni premieri Iliade v Cankarjevem domu vsi malo 'nosili po rokah', naslednje jutro pa sem v enem izmed teh naših velikih centrov kupoval toaletni papir. Ta moment prizemljitve se mi je zdel krasen.

Prav ta prizemljenost je verjetno nekaj, kar tudi dela dobrega igralca, da se zaveda tega, da je navaden človek?
Ne vem, ali je to tisto, kar dela ... Te sodbe raje prepuščam drugim. Nerad govorim o tem.

Mislila sem bolj v smislu dostopnosti občinstvu.
To pa absolutno. To pa lahko rečem, da vsi, ki jih jaz blazno cenim kot igralce, so najbolj prizemljeni ljudje.

Skozi kakšno sito precedite informacije, ki se vam zdijo potrebne za gradnjo določenega lika?
Pri meni je hecno to, da nimam določene neke strategije – kar me počasi že začenja malo jeziti. Moja edina strategija je, da imam skozi ves proces ustvarjanja predstave odprta ušesa, oči, da imam odprte vse čute. Ne znam točno povedati, kaj pustim, kaj pa prefiltriram. Pustim, da stvari srkam kot neka spužva. Posrkam, predelam in potem izločim. (Nasmeh.)

Kako se igralci v svojem vsakdanu soočate z mejnimi občutji, s katerimi se srečujete pri svojem delu?
Jernej Šugman je prav o tem govoril v eni izmed pogovornih oddaj, pa tudi na zadnjem skupnem gostovanju v Minsku smo se o tem pogovarjali. Kdaj uživamo igralci?

Ampak včasih je malo mučno to repetitivno ponavljati. Polje nepredvidljivosti, o kateri sva govorila prej, mi pri tem pomaga, ker je vedno sveže novo. In res je hecno, da se ti nekje med predstavo zgodi občutek, ki mu je Jernej Šugman rekel božji občutek. Občutek, ko si res samo v tistem trenutku tu in zdaj, ne misliš na nič drugega, svet se ustavi, čas se ustavi, zrak se zgosti. To so res prijetni občutki. Hlepiš po njih, obenem pa dobro dene tudi ta prizemljenost. Med neko prizemljenostjo in neko božanskostjo – tu mi plovemo.

V pogovoru z Nino Zagoričnik v oddaji Proti etru ste med drugim rekli, da vas je strah norosti. Zdi se mi, da se ljudje v osnovi delimo na dve skupini; na tiste, ki se bojijo telesne bolezni, in tiste, ki se bojijo duševne bolezni.
Ne vem, zakaj sem tako odgovoril. Enkrat se mi je zdelo, da sem že na neki meji tega ... Hkrati me plaši, hkrati pa me vse o tem zanima. Kje je ta meja, kdaj je tisti trenutek, ko poči, da si duševno bolan. Čeprav je to verjetno tako kot Kavelj 22 in sploh ne veš, da imaš psihične težave, ko jih dejansko imaš, verjetno sploh ni tako mučno. Bolj mučen je verjetno sam strah pred tem. Vsaj jaz si tako mislim.

Pri predstavi Dantonova smrt, ki je trenutno na sporedu v MGL-ju, ste iskali nove koncepte, nove načine postavljanja sicer zgodovinske drame. Rezultat je žanrsko raznolika predstava, vizualno zelo razkošna ...
Že na eni izmed prvih vaj je režiser Aleksandar Popovski rekel: "Zdaj bomo skočili na glavo, potem pa bomo videli, kaj se bo zgodilo, kam bomo prišli, in poskusili bomo nekaj narediti." To me je pritegnilo. To se mi zdi drzno. Zdi se mi, da si je treba v gledališču drzniti. Popovski je tudi rekel: "Ali bomo obstali ali pa bomo padli." Meni se zdi, da je to pravi pristop delanja predstav. Če se preveč gibljemo v polju varnosti, so si potem vse predstave hitro zelo podobne.

Glede na to, da je Dantonova smrt zgodovinska drama in da igram Dantona, se je zame ta prostor zelo hitro zožil na neko intimno dramo človeka, ki se bojuje s samim seboj, s svojimi načeli, s svojimi prepričanji in filozofijo. Jaz sem se bolj s tem ukvarjal, seveda smo se ukvarjali tudi z zgodovinskimi dejstvi, zraven smo imeli dramaturginjo Evo Mahkovic, ki nam je priskočila na pomoč z odgovori na vsako vprašanje. Zame pa so bila temeljna vprašanja predvsem o strahu pred smrtjo, o smrti, koliko se angažirati za neke stvari, kakšen sem jaz v odnosu do tega. Čeprav gre za zelo širok razpon tem, se je pri meni vse to hitro zožilo na neko intimo. Moja vprašanja oziroma Dantonova so se mi pri vsem tem zdela zelo ozka. To je bilo moje razmišljanje ob tem.

Na kakšen način torej doživljate Dantona?
Tako kot sem pravkar povedal. Imam ga za človeka, ki ve, da se mu smrt bliža, in ima potem različne faze soočanja s tem: od tega, da komaj čaka, da mu vzamejo življenje, do res iskrenega strahu, ko je tik pred tem.

Nisem pa se toliko ukvarjal z zgodovinsko podlago, idejo revolucije, ampak sem se ukvarjal bolj s človekom kot posameznikom.

Skozi okvir, ki ste ga dali predstavi, ste se dotaknili tudi pompoznosti in izpraznjenosti medijev, mešanice popa in resnega. Oziroma kot so zapisali v Mladini, je ta predstava, ki se giblje na meji med banalnostjo in genialnostjo, ustreznik današnjemu času?
Okvir so bili televizijski šovi, ki jih je zdaj vse polno, ki so zelo eklektični, ki imajo hkrati vse, na eni točki govorijo o beguncih iz Sirije, takoj zatem pa smo že pri gobarskem kotičku. Kar je malo hecno vse skupaj, ampak se mi zdi, da ta svet kar je takšen.

Za gledališče radi rečemo, da mora biti angažirano, ampak do kam sploh seže ta angažiranost? Ali res kaj spremeni?
To pa je tudi eno tako vprašanje ... V gledališče tako in tako hodijo ljudje, ki hočejo biti angažirani, ki iščejo neko spremembo, ki že razmišljajo o sebi, ki iščejo neke odgovore. Bolj prav bi bilo privabiti ljudi, ki ne razmišljajo tako in ne hodijo v gledališče. Ampak to je tako; levičarske oddaje gledajo ljudje, ki jih to zanima, desničarske tisti, ki jih to zanima. Tako da pravzaprav ne pride do preobrata, ki bi se moral zgoditi.

Tudi v Snu kresne noči, ki ga je režiral Jernej Lorenci, ste se ukvarjali s človekom, vendar ste se ga lotili predvsem skozi prizmo ljubezni in prikazali njegovo kompleksno naravo, kjer ne manjka temačnosti.
Čeprav je Sen kresne noči avtorska predstava, je okvir, ki ga je dal Shakespeare, ostal. Tam je gozd metafora za vse tisto, kar je skrito v nas in naši podzavesti, zato so tu ti elementi temačnosti. V bistvu je resnica skrita v tej temačnosti, vsaj jaz to tako doživljam.

Igram Demetrija, ki je najprej gobezdalo, gobezdalo, gobezdalo, šovinist, žaljiv, fašist, rasist, ko pa pride do točke preloma, ko pride v gozd, se zruši. Tam dobi uvid v samega sebe, zato se potem zruši pred Heleno in jo prosi za njeno ljubezen, ker je to v resnici že v njem. Vse drugo je naloženo. Tako sem jaz doživljal ta gozd – kot potovanje po samem sebi.

V Mini teatru je bila to sezono premiera drame Pod snegom Saše Pavček, o kateri ste rekli, da gre za poetično dramo za tri osebe, ki obravnava teme ljubezni, samote, odpuščanja. Pravzaprav gre pri vseh treh omenjenih predstavah za podobne teme, ki pa so obravnavane drugače.
Saj se vsi neprestano ukvarjamo s temi velikimi temami; z našo minljivostjo, smislom in ljubeznijo. To so te večne teme, predelane na milijon načinov, ki pa nas bodo vedno zanimale.

Pod snegom je bil zelo lep projekt. Večinoma so ga krojile ženske, Barbara Zemljič je bila režiserka, igrata še Pia Zemljič in Tamara Avguštin, dramaturginja je bila Eva Mahkovic, sodelovale so še Meta Hočevar, Magdalena Reiter, Ana Savić Gecan, Klasja Zala Kovačič. Zdi se mi, da je bil poleg mene edini moški v ekipi glasbenik Miha Petric.

Pogosto hodite gledat predstave svojih kolegov, spremljate tudi filme. Kaj vas je v zadnjem času navdušilo?
Fantomska nit Paula Thomasa Andersona, njegov celoten opus mi je zelo ljub, tudi vsi trije glavni igralci v omenjenem filmu so mi všeč – Daniel Day-Lewis, Lesley Manville in Vicky Krieps. Trije plakati pred mestom so se mi zdeli odlični, med predstavami pa trenutno spremljam novo gledališko nadaljevanko Praznina spomina, ki jo je mogoče videti na Mali sceni MGL-ja, zadnja predstava, ki sem jo videl, je bila Peter Kušter, manjkajo pa mi še vse te predstave iz Drame; Visoška kronika, Pohujšanje ...

Razumljivo je, da ljudje, ki so tako ali drugače povezani z gledališčem, hodijo gledat čim več predstav, pa me vseeno zanima, ali je v tem nekaj voajerskega?
Jaz grem v teater po neki dogodek, da se nekaj zgodi samo meni. Lahko je to igralska kreacija, lahko gre za zelo majhno stvar, ki me napolni. Najlepše pa je, ko se zgodi ta trenutek. In ne vem niti, kako se zgodi ta trenutek, ko mojo dušo nekaj poboža. Tam sem ena izmed 400 glav, ki gledamo predstavo in jo vsak po svoje doživljamo, kar je najbolj fascinantno. Je neka kolektivnost v tem, hkrati pa vsak sam nekaj doživi. Ti občutki so mi najlepši, zato tudi kot igralec hlepim, da bi jih lahko dal.