Ko sem pogledal Matejo Rebolj, sem videl na njenem obrazu vse aragumente za nujnost telesa. Doživljal sem preseganje spola! V tistem trenutku bi najraje zaplesal, a ker to ni bilo predvideno v scenosledu, tega nisem storil! Na obrazu Mateje Rebolj pa sem videl ples. V njenem aktu opredelitve za ples živijo vsi estetski argumenti!
Pravimo ji 'Buli' in je prva dama slovenske plesne scene (čeprav je preskromna in preveč neobičajna, da bi sprejela tovrstne klišejske fraze), njene zgodbe vedno znova govorijo o tem, kako nobena trdnjava ni neosvojljiva.
Vsekakor pa naju veže nekaj neprecenljivih skupnih umetniških trenutkov, ki se lahko rodijo na baletnem odru v spletu glasbe, uglašenega gibanja moškega in ženskega subjekta, naših notranjih občutkov in neslišnega odmeva, ki prihaja iz avditorija. To se je dogajalo v baletih Plesi na teme Magnificata in Matilda v koreografiji Milka Šparembleka ali pa Don Kihotove sanje švedske koreografinje Birgit Cullberg, kjer je bila moja neulovljiva Dulcineja.
Matejin odrski gib postane vedno znova posebno doživetje, ki pa zmeraj deluje znotraj konteksta predstave, jo bogati in prinaša nove užitke ter predvsem kaže na njeno globoko umetniško občutljivost in inteligenco.
Najprej moram priznati svojo ignoranco. Do lanskega poletja namreč nisem znala povsem jasno povezati imena Mateja Rebolj s konkretnim gibalnim telesom. Morebiti sem imela srečo, kajti prvo srečanje z Matejo mi je nekako predstavilo bistvo Mateje Rebolj, to je uspešna povezava kariere v baletu in sodobnem plesu. Nekega poletnega dne, ko sem že izvedela za načrt jesenskega sodelovanja triade Živadinov-Zupančič-Turšič z več kot samo asistenco Mateje Rebolj, Marka Mlačnika in Daria Seravala na newyorškem festivalu novega vizualnega performansa Performa, mi je bil namreč dan ogled posnetka predstave Molitveni stroj Noordung, produkcije Dragana Živadinova v sodelovanju z ljubljanskim Baletom, z gostovanja v Hamburgu.
Rok Vevar, „disciplinirana in formalizirana organizacija nastopov v predstavah Dragana Živadinova“, je bil tam tudi 'postroj' baletk. Odete v nekaj podobnega skafandrom so drobile med gledalci, katerih glave so v znameniti produkciji molele ven iz nekakšnega satovja, v katerega so predelali parter; Mateja Rebolj pa je v ozadju že povsem odločno nakazala odmik od baletne forme.Moderna, že ko je še plesala klasiko
Ta odmik se je pravzaprav nakazal že prej, ko je bila Mateja Rebolj še odločno del baletnega ‘omrežja’. Že leta 1979 je namreč žirija, ki je Mateji Rebolj podelila nagrado zlata ptica, zapisala: “Čeprav je končala baletno šolo, Mateje Rebolj ne moremo smatrati za tipično klasično balerino, ampak je zmeraj znova potrjevala svojo naravnanost v moderen prostor plesa, potrjevala vsestransko prilagodljivost tudi v sodobnejših koreografijah.” Ta prilagodljivost ima verjetno dosti opraviti z odprtostjo pogleda v umetniške discipline, ki segajo onkraj baleta. Ko smo v vetru med letečimi smetmi prodirali proti brooklynski akademiji za glasbo na ogled Kvarteta Heinricha Müllerja v režiji legendarnega Roberta Wilsona in z Isabelle Huppert v glavni vlogi ali ko sem v zadnjih minutah s tekom skozi dež lovila opero Faustovo pogubljenje v režiji Roberta Lepaga v Metropolitanski operi - oboje na pobudo Mateje Rebolj -, sem vedela, da ni zaman.
Od baleta, prek sodobnega plesa, multimedijskih in videoumetnosti do teorije performativnih estetskih diskurozv, konceptov odskih postavitev in koreografskih režimov ... Vsemu temu velja pozornost Mateje Rebolj, kar nenazadnje odraža njen opus, ki se ne konča pri biomehaničnem gibu in nastopih v produkcijah sodobnega plesa. Tako je ‘pakt’ sklenila tudi z videoumetnicama Marino Gržinić Mauhler in Aino Šmid, z Matjažem Bergerjem pa je v spektaklih Galileo Galilei in Interpretacija Sanj preizpraševala ideje historičnih avantgard, znanstvene in humanistične tradicije. Ko pa je v to znanstveno in humanistično tradicijo vstopila z Draganom Živadinovim je vstopila tudi v uresničevanje hrepenenja po obisku vesolja. Hrepenenja, ki postaja resničnost.
Na tej poti se je srečala z mnogo ključnimi imeni slovenske (širše) uprizoritvene in (ožje) plesne umetnosti. Nekaj naj jih dopolni moje besede.
Dragan Živadinov
Kako preživeti med odpadki umetniških dogodkov, ki jih sami dokumentiramo z argumenti naših teles, naših projektilov? Po mojem mnenju z izbranimi merili, izbranega dogodkovnega vzorca.
Z Matejo Rebolj sva se samo enkrat srečala znotraj umetnine. To je bilo v kozmonavtskem središču Jurija Gagrina na prvi ponovitvi predstave Noordung::1995-2045, ki jo ponavljamo vsakih deset let. Scenosled predstave v hidrolaboratoriju Zvezdnega mesta je predvideval dvig modula ”Zvezda” iz vode takoj zatem, ko bo Mateja Rebolj končala poizkusni potop v kozmonavtskem oblačilu Orlan, sam pa naj bi v tem času pripravil ”gledalce-priče” na začetek ”ponovitve”. In tako se je tudi zgodilo.
Z Matejo Rebolj sva stala na robu bazena hidrolaboratorija. Pred nama se je gradila resničnost, ki smo jo načrtovali. Ko sem pogledal Matejo Rebolj, sem videl na njenem obrazu vse aragumente za nujnost telesa. Doživljal sem preseganje spola! V tistem trenutku bi najraje zaplesal, a ker to ni bilo predvideno v scenosledu, tega nisem storil! Na obrazu Mateje Rebolj pa sem videl ples. V njenem aktu opredelitve za ples živijo vsi estetski argumenti!
To je zelo kratko besedilo iz središča dogodkovnega niza. Iz posnetka se vsega tega ne vidi.
Rosana Hribar (plesalka in koreografinja)
Pravimo ji "Buli" in je prva dama slovenske plesne scene (čeprav je preskromna in preveč neobičajna, da bi sprejela tovrstne klišejske fraze), njene zgodbe vedno znova govorijo o tem, kako nobena trdnjava ni neosvojljiva. Je enigma, ki se nikoli povsem ne razkrije, čeprav s svojo srčnostjo in očarljivostjo človeku zlahka zleze pod kožo, da ji popolnoma zaupa. Mateja Rebolj je nežna in trmasta, strastna in ranljiva, vedno elegantna ženska, ki je včasih razigrana kot majhna deklica, ki verjetno nikoli ne bo podlegla ustaljenemu življenjskemu ritmu, saj se v njej skrivata radovednost in želja po novih izkušnjah, metodah, znanju in predajanju - ne samo v gledališču, ampak življenju nasploh.
Vojko Vidmar (baletni plesalec in koreograf)
Ne glede na to, da je plesalka Mateja Rebolj v svojem govoru po prejetju Prešernove nagrade za življenjsko delo govorila skoraj izključno o sodobnem plesu, ostaja dejstvo, da je klasična baletna umetnost tista, ki ji je omogočila, da se je iz njenega telesa skozi leta razvil inštrument, na katerega se da uspešno "igrati" tudi melodije drugih plesnih svetov. In nesporno je tudi dejstvo, da je Matejo Rebolj baletna umetnost napravila izoblikovano in prepoznavno do te mere, da je v določenem trenutku lahko začela prestopati z baletne scene na sodobno in obratno.
Ne sme se spregledati njenih naslovnih in vodilnih vlog v klasičnih baletih, kot so Vesela vdova v istoimenskem baletu, Ariadna v Tezeju in Ariadni, Margareta v Abraxasu, Giselle v Giselle, Beli labod v Labodjem jezeru ... Res je tudi, da je doživljala vrhunce v baletih, ki so nekoliko odstopali od strogo klasičnega sloga, kot so baleti Milka Šparembleka: Pulcinella, Pastoralna simfonija, Pesmi ljubezni in smrti, pa Dom Bernarde Albe koreografa Julia Lopeza, v katerih je prepričala s svojo umetniškostjo ...
Vsekakor pa naju veže nekaj neprecenljivih skupnih umetniških trenutkov, ki se lahko rodijo na baletnem odru v spletu glasbe, uglašenega gibanja moškega in ženskega subjekta, naših notranjih občutkov in neslišnega odmeva, ki prihaja iz avditorija. To se je dogajalo v baletih Plesi na teme Magnificata in Matilda v koreografiji Milka Šparembleka ali pa Don Kihotove sanje švedske koreografinje Birgit Cullberg, kjer je bila moja neulovljiva Dulcineja. Nedvomno so to vrhunci Matejine baletne kariere, ki so presegali in prepričali.
Da pa so vezi z baletno umetnostjo kljub vsemu ostale žive, pa je preteklih nekaj let dokazovala z izjemno kakovostnim opravljanjem nalog asistenta koreografov, z nalogo ohranjanja premierne kakovosti in originalnosti koreografij, ki so jih oblikovali avtorji predstav.
Tanja Zgonc (koreografinja, plesalka in izredna profesorica na AGRFT-ju)
Mateja Rebolj je s svojo celovito odrsko prisotnostjo, z natančnim in premišljenim strukturiranjem gibalnega materiala, dinamike in tempa ter z izjemno gibalno artikulacijo, predvsem pa z mojstrskim povezovanjem klasičnega in sodobnega plesa ter gledališča nasploh ena redkih tako kompleksnih umetnic ne le pri nas, temveč v svetovnem merilu. Njeno razumevanje plesno-gledališkega medija je natančno in široko ter vedno inovativno in polno umetniškega naboja. Natančnost izvedbe in ustvarjalni presežki, ki se pojavljajo v vseh njenih vlogah, jo prikazujejo kot zanimivo in vznemirljivo umetniško osebnost.
Zame vsekakor ni le velika umetnica, temveč predvsem čudovita predana prijateljica, ki vedno vzpodbuja s svojim pozitivnim odprtim pristopom do vsega novega in tudi malo norega. Sodelovati z njo mi je bilo v velik užitek, saj zanjo v umetnosti nikoli ni bilo mej. Ko sem z njo delala po metodologiji butoh v svojih predstavah V pot vpet, Pot in Izza ter postavljala gib v videih Bilokacija, Labirint (M. Gržinič in A. Šmid), me je vedno znova presenetilo, kako močno lahko iz njenega giba odseva globina arhetipov, ki jih nosimo v sebi, obenem pa ji uspe zrelo in prepričljivo ponotranjiti bolečino bivanja.
Matejin odrski gib postane vedno znova posebno doživetje, ki pa zmeraj deluje znotraj konteksta predstave, jo bogati in prinaša nove užitke ter predvsem kaže na njeno globoko umetniško občutljivost in inteligenco.
Ko sem pogledal Matejo Rebolj, sem videl na njenem obrazu vse aragumente za nujnost telesa. Doživljal sem preseganje spola! V tistem trenutku bi najraje zaplesal, a ker to ni bilo predvideno v scenosledu, tega nisem storil! Na obrazu Mateje Rebolj pa sem videl ples. V njenem aktu opredelitve za ples živijo vsi estetski argumenti!
Pravimo ji 'Buli' in je prva dama slovenske plesne scene (čeprav je preskromna in preveč neobičajna, da bi sprejela tovrstne klišejske fraze), njene zgodbe vedno znova govorijo o tem, kako nobena trdnjava ni neosvojljiva.
Vsekakor pa naju veže nekaj neprecenljivih skupnih umetniških trenutkov, ki se lahko rodijo na baletnem odru v spletu glasbe, uglašenega gibanja moškega in ženskega subjekta, naših notranjih občutkov in neslišnega odmeva, ki prihaja iz avditorija. To se je dogajalo v baletih Plesi na teme Magnificata in Matilda v koreografiji Milka Šparembleka ali pa Don Kihotove sanje švedske koreografinje Birgit Cullberg, kjer je bila moja neulovljiva Dulcineja.
Matejin odrski gib postane vedno znova posebno doživetje, ki pa zmeraj deluje znotraj konteksta predstave, jo bogati in prinaša nove užitke ter predvsem kaže na njeno globoko umetniško občutljivost in inteligenco.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje