Ob tej priložnosti je pri založbi Tuma prvič v slovenskem prevodu - zanj je poskrbela Tina Malič - izšla zbirka Pachecovih zgodb (in krajšega romana) Načelo užitka, o kateri je tekla beseda na četrtkovem literarnem večeru. Pacheco, ki ni le pisatelj, ampak tudi pesnik, prevajalec in akademik, se pri svojih sedemdesetih letih ne more pohvaliti z velikanskim opusom. To je posledica zavestne odločitve: "Moj založnik je hotel Načelo užitka objaviti posebej, preostale zgodbe pa v ločeni knjigi. V to nisem privolil, ker nočem, da izhaja toliko mojih knjig. Če bi imel pri svoji starosti sedemdeset izdanih knjig, kdo bi jih bral? Če me kdo vpraša, katero zbirko Pabla Nerude priporočam, ne vem, ker jih je kakšnih osemdeset. Toliko jih doma sploh nimam kam dati. Jorge Luis Borges in Juan Rulfo sta na primer izdala veliko manj – kar obenem pomeni tudi, da lahko v nekaj dneh branja postaneš poznavalec njunega opusa."

V romanu, ki je "posodil" naslov celotni knjigi, spoznamo Jorgeja, najstnika (in sina pomembnega generala). Neizkušenemu fantu, ki se je prvič zaljubil v morda malce neprimerno dekle, se v enem samem dnevu podre svet, ko ugotovi, da ga je punca varala s "prijateljem", obenem pa opazi še dva profesionalna rokoborca (t. i. "lucha libre" je v mehiki še kako resna stvar), ki sta še prejšnji dan drug drugemu lomila okončine v ringu, zdaj pa se mirno opijata skupaj.

Kdo so resnične "velike ribe" korupcije?
Večina zgodb v zbirki se odvija pred "stalno" kuliso latinskoameriške proze: revolucionarno vrenje in represivni aparat, katerega vajeti imajo v rokah pokvarjeni politiki, vojska in policija. "Situacijo sem popisal tako, kot je bila – pa je v mnogih pogledih danes še veliko hujša. Tisti politiki so bili prav nedolžni v primerjavi s pojavami, ki so jim sledile. Kljub temu pa se mi zdi, da smo privzeli nekakšno mazohistično držo: kot da druge države niso korumpirane! Poglejmo samo ZDA. Kaj je en ubog, majhen, skorumpiran latinskoameriški politik proti njim? Koliko je iztržil gospod Rumsfeld iz poboja v Iraku? Porušijo, razprodajo in znova zgradijo. Že sam podatek, koliko je zaslužilo na primer podjetje, ki proizvaja kečap v hamburgerjih za vojake v Iraku, bi bil številka za znanstveno fantastiko."

Umetniške stvaritve imajo lastno življenje
Pacheco je, ko beseda nanese na ugled, ki ga uživa doma in v tujini, neverjetno skromen. "Sam se nisem nikoli usedel k pisanju z idejo: 'Zdaj bom pa napisal epsko pesem' ali 'Zdaj bom uporabil magični realizem' ... Človek pač napiše, kar mu narekuje navdih. In tako kot ne veš, kaj boš napisal, tako tudi ne moreš vedeti, ali bo doživelo delo uspeh. Kdo ve, kdo se bo lahko identificiral z njim, koga bo nagovorilo. Kdo bi vedel, da se bo knjiga iz leta 1972 še vedno prodajala leta 2009 ali pa da bo prevedena v slovenščino. Seveda bi mi bilo takrat všeč, če bi bil avtor kakšnega takrat uspešnega filma, The French Connection ali pa Papillon, ampak potem danes verjetno ne bi sedel tu. Edini nasvet mladim piscem je torej: Nikoli ne iščite uspeha!' In to bo morda zvenelo kot lažna skromnost, a je čista resnica: pisatelj nima zaslug, tekst sam je tisti, ki obstane ali pa potone."

Dobro varovana skrivnost?
Priletni, a živahni pisatelj je pokazal navdušenje nad zvenom slovenskega prevoda, iz katerega je odlomek prebral igralec Pavle Ravnohrib, češ da je slišati bolje kot izvirnik, in izrazil zanimanje za poglavje slovenske zgodovine, povezane z njegovim narodom (beseda je seveda tekla o habsburškem cesarju Maksimiljanu in njegovi "mehiški avanturi"). Z veseljem pa bi sodeloval v kakšnem skupnem projektu prevodov v španščino. Škoda je le, da je ta "ponudba" dosegla le približno dvajsetglavo množico, ki se je pogovora sploh udeležila.

Ana Jurc