Podobno osebno zahvalo v dvorani zavrtijo tudi pred projekcijo Misije: Nemogoče.

Sporočilo je jasno: če bo popkorn spektakel preživel, bo to bolj ali manj po zaslugi salt, lupingov in akslov gospoda Cruisa. Čeprav Misija: Nemogoče – Maščevanje 1 nakazuje potencialen zaključek zgodbe Ethana Hunta (besedica "smrt" v izvirnem naslovu!) ali pa vsaj predajo štafete v mlajše roke, si je težko predstavljati, da bi Cruise lahko kdaj dejansko spustil vajeti iz rok. Njegov življenjski projekt, njegova cela osebnost je postalo to, da je najbolje naoljeno kolesce v blockbusterski mašineriji: v filmu je zelo očitno, v katerem trenutku mora vse drugo zbledeti v ozadje, da Cruise lahko izvede svojo glavno akrobacijo, ki smo jo tako ali tako že videli v vseh napovednikih. Po drugi strani pa bi se na tej točki počutili že oropane, če bi dobili Cruisov film brez tistega njegovega ikoničnega teka: s srepečim pogledom, uprtim naravnost predse, z visoko dvignjenimi koleni in rokami, ki kot sablje režejo zrak pred njim. Teci, Tom, teci.

Za vse, ki smo prejšnji mesec obsedeno spremljali kalvarijo podmornice Titan, se Maščevanje začne s kepo v grlu: na krovu podmornice Sevastopol. V nesreči globoko pod morsko gladino umrejo vsi mornarji na krovu. "Nesreča" je bila v resnici manever osamosvojene – in zlonamerne – umetne inteligence. Večino filma bomo preganjali macguffin (torej rekvizit, ki je katalizator peripetije) v obliki dvodelnega ključa. Nihče zares ne ve, kaj ta ključ odklepa in kaj se zgodi, ko bo našel svojo ključavnico, a privzeto je, da bo lastnik ključa lahko nadziral "Entiteto".

Izbrati umetno inteligenco za osrednjega zlikovca filma ni nov, je pa izredno zeitgeistovski prijem. Na žalost tudi Misija: Nemogoče še ni našla načina, kako UI predstaviti na telegeničen način – še vedno je videti kot benigen ohranjevalnik zaslona. Da bi se v vse skupaj lažje vživeli, ima Entiteta tudi človeškega pribočnika, Gabriela (Esai Morales), zlobca, s katerim ima Ethan Hunt (Tom Cruise) neporavnane račune izpred tridesetih let.

Naš ohranjevalnik zaslona ima sicer zanimivo taktiko zavojevanja sveta: Entiteta manipulira z največjimi svetovnimi bazami podatkov, preusmerja tokove informacij in vdira v najbolje zavarovane virtualne trezorje. In kdor ima v lasti (dez)informacije, lahko zavlada svetu. To pomeni, da se ničemur digitalnemu ne da več zaupati, in vohuni po vsem svetu v svojih bunkerjih podatkovne baze pretipkavajo na papir in tlačijo nazaj v oprijemljive fascikle.

To je odličen kontekst za franšizo, ki raje kot na presežek računalniške animacije prisega na "oldskul" praktične učinke; morda bo Maščevanje 2 vse spopade preselilo v analogno sfero. Iz neznanega razloga namreč Maščevanje 1, kot nakazuje že naslov, svoje zgodbe ne uspe povedati niti v slabih treh urah – po peklenskem stopnjevanju napetosti pred končnim soočenjem peripetija obvisi v zraku, in medias res, od koder bomo predvidoma nadaljevali naslednje poletje.

Maščevanje 1 je tako v resnici ena sama dolga ekspozicija, v kateri se različni akterji podijo za dvema polovicama relikviji podobnega ključa. Ethan združi moči s svojo staro ljubeznijo, hladnokrvno plačanko Ilso (Rebecca Ferguson) in spotoma rekrutira še mojstrsko tatico Grace (Hayley Atwell). Vzporednice med vohunsko vajenko Grace in mladim Ethanom, ki ga vidimo v spominskih prebliskih, so očitne – se pripravljamo za menjavo za volanom franšize? Ženske v teh filmih sicer nikoli niso odrinjene v vlogo nemočnih reševank, je pa res, da jih scenaristi radi ubijejo, da s tem okrepijo Ethanovo motivacijo – in ta klasični, nazadnjaški manever žal uporabi tudi Maščevanje.

Entiteta je impozanten nasprotnik, ker lahko s svojimi neskončno zmogljivimi programi izračuna verjetnost vsakega možnega razpleta dogodkov – na ta način lahko hkrati vidi v prihodnost in jo tudi po svoje prikraja. Edina stvar, s katero se ji je moč upreti, je element svobodne odločitve, nepredvidljivega človeškega kaosa, ki zmeša štrene hladnih računalniških kalkulacij. Naši vohuni bodo morali torej ravnati v nasprotju s tem, kar se od njih pričakuje. Ob tem so jim za petami še trgovka z orožjem Bela vdova (Vanessa Kirby), hladnokrvna morilka Paris (Pom Klementieff, ki posnema agentko kaosa v slogu Harley Quinn) in direktor za obveščevalne dejavnosti (Cary Elwes). Gabriel je premedel, da bi bil osrednji antagonist, tako da računamo na razkritje pravega Čarovnika iz Oza v Maščevanju 2.

Na trenutke se zgodba zdi po nepotrebnem zapletena in obložena z razlagalnim govoričenjem, a osrednja ideja o dezinformacijah, s katerimi lahko UI zavzame svet, učinkovito podčrta dehumaniziranost in izoliranost posameznika v digitaliziranem svetu.

Čeprav režiser in soscenarist Christopher McQuarrie, ki je v Cruisovi službi od Odpadniške nacije (2015) naprej, v svoje filme stlači več zgodbe, kot so je premogle Misije: Nemogoče pred njim, pa si nihče ne dela utvar, da to serijo hodimo gledat zaradi idej. Cruise in McQuarrie ne skrivata dejstva, da si vsakokrat najprej zamislita kaskaderske podvige, ki jih hočeta izvesti, in nato okrog njih spleteta zgodbo; takšne geneze tudi Maščevanje ne more zares skriti.

Akcijski prizori so še vedno najboljši primerki žanra, kar jih boste našli v kinu: enoročna vožnja po Rimu (ki brutalno poškoduje Španske stopnice), skok z gorskega previsa z motorjem in spopad na strehi drvečega vlaka, ki je veliko boljši kot podobna sekvenca v novem Indiani Jonesu. Zdi se, kot da Misija: Nemogoče zavestno jemlje ideje iz drugih akcijskih filmov – vključno z Jamesom Bondom! – in jim nonšalantno pokaže, kako se stvari zares streže.

Maščevanje se dotika diskurza o ogroženem statusu ZDA kot svetovne velesile in o spreminjajočih se razmerjih moči; Ethan Hunt se na tej šahovnici izrisuje kot altruistični superjunak, ki, za razliko od Bonda, tudi ni zgolj podaljšek roke oblasti, ampak nekakšen "prosti agent" v službi splošne blaginje.

Že naslednji teden v kinematografe prihaja double-bill, ki bo, vsaj po navdušenju na družbenih omrežjih sodeč, "zlomil internet": dvojni udarec Barbie (r. Greta Gerwig) in Oppenheimerja (r. Christopher Nolan). Preden nas vase posrkata rožnato vesolje in jedrska goba, je Maščevanje dobra priložnost, da se poklonimo klasičnemu akcionerju, rekalibriranemu za naš tukaj in zdaj.

Ocena: 4-