Kaj pa, če je prodaja – in to čisto dobesedna – svoje lastne kože edina rešitev za dostojno ali celo za preživetje? Če je človeški hrbet, spremenjen v dovršeno umetniško delo, vreden več, kot človek, ki mu ta hrbet pripada?

Tunizijska režiserka in scenaristka Kaouther Ben Hania je idejo za Moža, ki je prodal svojo kožo, dobila pred slabim desetletjem ob pogledu na v umetnino spremenjenega tetoviranega moškega v pariškem Louvru, nato pa je pri ustvarjanju svojega drugega celovečernega filma naredila še korak dlje – svet visoke sodobne umetnosti je prepletla z begunsko problematiko.

Mladi, lahkomiselni Sirec Sam Ali se znajde v nemilosti oblasti in mora na vrat na nos pobegniti v Libanon, kjer med životarjenjem sanjari o Evropi in ljubljeni sošolki, ki se je tja poročila. Ko mu ob naključnem srečanju svetovno priznani umetnik Jeffrey ponudi "svobodo" v zameno za to, da njegov hrbet spremeni v živo umetnino, Sam v to faustovsko kupčijo privoli, ne da bi se prav dobro zavedal, kaj zanj sploh pomeni.

Vprašanja, ki jih Ben Hania odpira na zelo domiseln, duhovit in skorajda lahkoten način, so drzna in široko družbeno kritična. Ne le, da ostro prevprašuje pojme svobode, telesne nedotakljivosti in kapitalistične svetovne ureditve, kjer je za dovolj denarja dostopno vse, celo koža na hrbtu kakšnega begunca, se dotakne tudi nesrečnega zakona ujete sirske ženske, tamkajšnje državljanske vojne in seveda aktualne in pereče begunske problematike.

Posebna odlika Ben Haniine režije je, da ji je uspelo ohraniti lahkotnost, barvitost, celo nekakšno igrivost, ki film popelje v sfere družbenokritične alegorije. Mož, ki je prodal svojo kožo je tako kljub resnosti teme, ki jo obravnava, navdihujoča filmska pravljica o svobodi in njeni ceni.

Iz oddaje Gremo v kino.