Eteričnega obraza Natalie Portman ni bilo še nikoli tako mučno gledati kot v vlogi fanatično gnane, perfekcionistične balerine, ki je za največjo vlogo svoje kariere svoje telo pripravljena podvreči mazohističnemu trpinčenju, z variacijo katerega nam je Aronofsky postregel ne le v Rokoborcu (2008), ampak predtem že v Rekviemu za sanje (2000).

Da se bo psihološka drama Črni labod postopoma prelevila v grozljivko, je verjetno jasno že od trenutka, ko prvič vidimo sobo približno dvajsetletne Nine: za šestletnico primeren rožnati muzej plišastih igrač, zgovorna priča represije, ki jo nad dekletom izvaja njena mama (Barbara Hershey), nekdanja balerina, ki se je odpovedala lastni karieri (tako vsaj sama misli), da je lahko vzgajala otroka, in ki hčerko zdaj duši s srhljivo mešanico lastnih neizživetih ambicij, otročjega crkljanja in slabo prikritega ljubosumja. Davek tega so dekletova bulimija, nevrotično praskanje kože in nečloveško gnanje za popolnostjo.

Ko megalomanski, stereotipno francoski (Američani si navsezadnje Francoza najlaže predstavljajo v črnem puliju in z izrazom pohotne ptice roparice na obrazu) umetniški direktor newyorškega baletnega ansambla, Thomas Leroy (Vincent Cassel), sklene, da bo Nini zaupal glavno vlogo v "okleščeni, prvinski" reinterpretaciji Labodjega jezera, je oder za grško tragedijo pripravljen. Pravzaprav bi morala obe glavni vlogi, kot je v navadi, odplesati ista plesalka. Plašna Nina je idealna izbira za nežnega belega laboda, toda ali zmore tudi vlogo zlohotnega, prvinskega črnega laboda?

Medtem ko se Leroy "nesebično" trudi svoji novi varovanki pomagati odkriti njeno potlačeno seksualnost, se začneta zgodba najslavnejšega baleta na svetu in Ninina usoda v morbidnem magičnem realizmu stapljati v eno. Pritisku nenehnih vaj in nezadržno bližajoče se premiere se pridružita še temna slutnja prihodnosti (z "odsluženo" primabalerino Beth (odlično izbrana Winona Ryder), ki jo Leroy odvrže kot polomljeno igračko), in grožnja v obliki nadarjene tekmice Lily (Mila Kunis), ki očitno ne bo zadovoljna z vlogo enega izmed 'navadnih' labodov. Simbolika je jasna: mala uzurpatorka je utelešenje erotično agresivnega, potlačenega dela Ninine osebnosti.

Od tod naprej postane narativni lok zdrsljiv: Se je Ninino telo od nečloveških naporov, da bi iz njega zvlekla temno plat, začelo samo od sebe spreminjati v svojega zlobnega doppelgängerja? Bolj srhljive so njene halucinacije, manj jasno je, kaj je resnica in kaj le manifestacija njene duševne bolezni.

Proti koncu se zdi, da nismo več priča analizi Ninine psihe, ampak samo še čim bolj nazornemu prikazu njenega zdrsa v temo. Mejo senzacionalizma (po mojem mnenju) Aronofsky prestopi le z zadnjim prizorom, ki je sicer čudovita vzporednica oz. odmev zgoraj omenjenega Rokoborca, obenem pa vendarle za las pokvari končni vtis filma.

Aronofskyju je iz tako zlizanega filmskega tropa, kot je lik baletke, ki jo stremljenje k popolnosti posrka v vrtinec samouničenja, uspelo iztisniti halucinatorno, tesnobno nočno moro. Zdi se, da se zaveda klišejskosti motivov trpečega umetnika, makiavelističnega režiserja in posesivne matere, na katere se naslanja, a jih obenem s svojo estetizirano vizijo presega. Celotnega vzdušja ne stopnjuje le glasbena podlaga (motive Čajkovskega je na zanimiv način uporabil Clint Mansell), ampak tudi zvočni učinki: slutnja frfotanja perja v prizorih golote pošilja človeku mravljince po koži, Ninino dihanje, ki ga med plesom lahko slišimo pod glasbo, pa v prizor vnese prepotrebno mero človečnosti.

Črni labod z očitno metaforiko ogledal v skoraj vsakem prizoru, s pomenljivo izbiro barve oblačil in z dialogi, ki so pogosto vse prej kot subtilna ubeseditev rdeče niti filma ("Edina stvar, ki ti stoji na poti, si ti sama"), ves čas lovi ravnotežje na meji z rahlo zbanalizirano kvazifreudovsko psihologijo in pretiranim poudarjanjem dihotomije med svetlim in temnim polom človeške narave. Zanimiv kontrast estetizirani naravi filma je dokumentarističen snemalni pristop, ki ga je Aronofsky prav tako uporabil že v Rokoborcu; rahlo tresoča se kamera protagonistki ves čas diha za ovratnik in tako samo še stopnjuje občutek klavstrofobične utesnjenosti in pričakovanja, da jo bo zdaj zdaj kaj zgrabilo za vrat.

Oskar bo zaslužen
Film pred zdrsom v prenapeto melodramo rešuje predvsem izjemna igra Natalie Portman, igralke, ki smo jo do zdaj prav tako videli predvsem v vlogah "belih labodov", a ji je tukaj uspelo z zelo malo (tehtnega) dialoga podati vse odtenke Ninine cefrajoče se psihe. Nič manj prepričljiv ni fizični del njenega nastopa: drobno, žilavo, postopoma vse bolj zmrcvarjeno telo 29-letnice je zelo nazorna, prizemljujoča protiutež Nininim psihičnim ranam. (Portmanova, ki se je kot otrok tudi sama ukvarjala z baletom, se je na vlogo intenzivno pripravljala eno leto in je večino prizorov odplesala brez pomoči dvojnice).

Črni labod se dotika naših najbolj skritih bojazni - strahu pred staranjem, pred bolečino,
odrinjenostjo, pred izgubo identitete in izgubo razuma. Zdi se, da se je na film, ki gledalca precej bolj kot na intelektualni nagovarja na čustveni, prvinski ravni, najlažje odzvati instinktivno: ogled je mučna, tesnobna, na trenutke neprijetna izkušnja. A vseeno od njega ne moreš odvrniti poglda.

Ocena: 4/5; piše: Ana Jurc