Gre za nekakšno daljnovzhodno različico ameriškega King Konga. Do danes je velikanski mutirani kuščar nastopil v kar 22 filmih, od katerih so veliko večino posneli na Japonskem.

Najnovejše ameriške različice sta se lotila režiser/scenarist Dneva neodvisnosti Roland Emmerich in producent/scenarist istega filma Dean Devlin. Če sem požrl tako Devlinova Zvezdna vrata, katerim lahko očitam nedosledno izpeljavo odlične zamisli, kot prekomerni patriotizem Dneva neodvisnoti, v katerem sem se vsaj zabaval ob Willu Smithu in Jeffu Goldblumu, pa jima Godzile ne oprostim.

Res je, tudi Jurski park, prvi film nove generacije, pri katerem gotovo nisem bil osamljen v zastajanju diha in široko odprtih oči ob prizorih računalniško ustvarjenih dinozavrov, ki so dobesedno zaživeli na platnu pred nami, ni imel trdne zgodbe. Ampak tega mu ne moremo očitati, saj so posebni učinki ustvarili nepozabno doživetje. Danes pa si tega preprosto ne morejo več privoščiti, kar je pokazal drugi del Jurskega parka - Izgubljeni svet. Še bolj plehka zgodba, ki je vsaj služila drugi potenci posebnih učinkov iz prvega dela.

Emmerich seveda ni Spielberg in si takšne brce v temo ne bi smel privoščiti. Posebni učinki, tako računalniški, kot mehanski so odlični. A kaj ko smo jih vajeni že iz vsakega drugega filma, kjer le zberejo dovolj denarja zanje. Zgodba se ne drži skupaj niti za trenutek, da sposobnosti igralcev prikazati delček pristnih čustev niti ne omenjam. Svetla izjema je francoski igralec Jean Reno (znan po filmih Luca Bessona), ki je očitno ustvarjalcem delal uslugo.

Prizori divjega lova Godzile s helikopterji med nebotičniki Manhattna spominja na bojevanje vesoljskih ladjic iz Emmerichovega filma Moon 44, videz same Godzile pa je zmes med Osmim potnikom in T-Rexom. Plagiat po dolgem in širokem, brez kančka občutka za gledalca v dvorani. Lep primer filma, kjer nam je na koncu vseeno kdo od glavnih likov bo preživel in nam je žal le za poraženo Godzilo.

Uroš Šetina