Vžigalica: Poapokaliptični svet v različici Whitta
Dvojčka Albert in Alan Hughes sta morda še najbolj znana po filmu Iz pekla, od takrat (2001) sta dolgo čakala na nov projekt. Ta je prišel v podobi scenarističnega prvenca Garyja Whitta, ki prinaša še eno izmed mnogih variacij poapokaliptičnega (zahodnega) sveta.

In medias res: Dolgo potovanje proti zahodu
Zgodba je postavljena dobra tri desetletja po veliki katastrofi, ki je povsem spremenila podobo sveta. Danes znana družbena ureditev je razpadla oziroma se je umaknila zakonu močnejšega. Spremljamo popotovanje starejšega moža Elija (Denzel Washington), ki že 30 let potuje proti zahodu, v svojem nahrbtniku pa prenaša zadnjo obstoječo kopijo Svetega pisma. Sredi potovanja prispe v manjše mesto, ki mu vlada Carnegie (Gary Oldman), ta si na vsak način skuša dokopati prav do Svetega pisma. Ko izzve, da si njegov gost lasti omenjeno knjigo, pridemo do zapleta, ki požene kolesje dogajanja.

Ideja 1: Vedno bo obstajalo dobro
Ob opazovanju osamljenega popotnika, ob njegovi zgodbi, ki v vsej svoji razsežnosti postane jasna šele ob koncu filma, sem se nehote spomnil na Dušana Rutarja, ki v svoji knjigi Mož, ki bere filme, o filmu 28 dni pozneje razmišlja: "Vselej bo namreč živel vsaj en človek, ki bo pred virusom imun, kar pomeni, da mu ne bo mogel storiti nič hudega, enako pa bo veljalo tudi za vsakega drugega, z virusom okuženega človeka ... Imuni človek bo zato nosilec nečesa novega, drugačnega, obetavnega. Zastopal bo možnost popolnoma drugačnih oblik vedenja in medsebojnega delovanja, ki preprosto ne bodo podrejene logiki jeze, besa, srda in zla."

Čeprav se zgodbi omenjenih filmov povsem razlikujeta, pa imata v svojem jedru isto (optimisitično) misel - v še tako nezavidljivi situaciji, kjer se človeštvu nasmiha takšen ali drugačen konec (popolno uničenje, razčlovečenje ...), vedno obstaja trdno upanje, ki kljubuje tako kaosu, uničenju ali razčlovečenju. Upanje v Knjigi odrešitvi je Eli in njegovo potovanje. Po tej interpretaciji bi moral biti obstanek in s tem preživetje samodejno zagotovoljeno, a ne morem se znebiti neprijetnega občutka: "Morda ni to samo naša tolažba, da je življenje večno oziroma bi moralo biti?"

Ideja 2: Zloraba ideje
Seveda pa Knjiga odrešitve prinaša še več bolj očitnih idej, ki so vredne razmisleka - ena je prav gotovo Sveto pismo in njegova zloraba. Eli mladi varovanki Solari (Mila Kunis) razloži, da so po veliki katastrofi kmalu uničili vse kopije omenjene knjige, hkrati pa doda še svoje videnje: "Nekateri so prepričani, da je prav zaradi te knjige prišlo do katastrofe". Zgodovina je zaradi filozofije "v imenu Boga" postregla že z marsikatero vojno in pranjem možgan. Ravno zaradi tega si Carnegie tako strastno želi dokopati do kopije (in pri tem nepotrebno Da Vincijevo šifro zažge). Eli je njegov antipod, ki vere in sporočil upanja nikakor ne želi zlorabiti.

Za/proti: nekoliko razvlečen konec
Knjiga odrešitve ima sivo fotografijo, ki izkazuje tako podobo sveta kot stanje ljudi, ki skušajo preživeti v danih razmerah. Denzel Washington svojo vlogo odigra presenetljivo sveže. O Garyju Oldmanu kot zlikovcu tako ali tako ne gre izgubljati besed. Lirična pripoved se v zadnjem delu pričakovano sprevrže v akcijski konec, a ne izgubi svojega tona. Filmu gre morda očitati razvlečen konec, ki zaradi tega nekoliko izgubi na ravni katarze, vsekakor pa ne more omajati optimističnega ozračja in sporočila.

Sorodniki: Pobesneli Maks, westerni ...
Opustošena narava in pomanjkanje surovin močno spominja na Pobesnelega Maksa (tam je imelo visoko vrednost gorivo, tokrat je čislana in iskana voda), organizacija mesta (tako arhitekturno kot hiearhično) pa spominja na westerne, kjer so mestu vladali takšni in drugačni tirani (spomnite se le Gena Hackmana v Hitrih in mrtvih). Ob Elijevem popotovanju vam bo misel šinila še na kakšnega junaka, po moji glavi je denimo švigal Clive Owen iz Otrok človeštva. Marca v naše dvorane prihaja Cesta, v kateri se na apokaliptično avanturo podata Viggo Mortensen in njegov sin Kodi Smit McPhee.

Pod črto: Dovolj materiala za razmislek
Knjiga odrešitve je zelo soliden film, ki navkljub sivi kulisi in nekaterim krvavim prizorom pričara dovolj optimizma in materiala za razmišljanje, kar je v zadnjem času prava redkost.