Michael Haneke, šele drugi režiser v zgodovini, ki je zlato palmo v Cannesu dobil za dva zaporedna filma (za Beli trak leta 2009 in nato letos), se v svojem najnovejšem filmu spopada s pogosto obravnavano, a težko temo starosti in umiranja; Ljubezen je linearna, vseh odvečnih podrobnosti asketsko okleščena elegija, ki režiserjevo stalno temo človeškega trpljenja prenaša na novo raven.

Film nas vseh morebitnih iluzij o srečnem koncu "osvobodi" že na samem začetku: skupina reševalcev vdre v zaklenjeno stanovanje. Z robci na obrazih se prebijejo v spalnico, kjer počiva (očitno ne preveč sveže) truplo v pogrebni obleki, obdano s cvetjem. Režiserju tako preostane le, da s svojim hladnim, distanciranim filmskim glasom poda sosledje dogodkov, ki so pripeljali do tega srhljivega mrtvaškega tableauja.

Georges (Jean-Louis Trintignant) in Anne (Emmanuelle Riva) sta upokojen zakonski par v svojih osemdesetih letih, kakršni bi vsi radi bili, če se že moramo nekoč postarati: videti sta sicer malo betežna, a srečna in dejavna - spremljamo ju na koncert enega izmed Anninih nekdanjih učencev, zdaj koncertnega pianista -, mirna in nežna drug z drugim. "Danes si videti zelo čedna," Georges mimogrede polaska svoji ženi; v tem kratkem stavku so skrita desetletja skupnega sožitja. A srhljiva slutnja, da nekaj ni čisto v redu, se začne napovedovati, še preden jo opazita sama. In res: neko jutro med zajtrkom Anne naenkrat zdrsne v katatonično otopelost, iz katere se zbudi brez kakršnega koli spomina na to, da je bila neodzivna. Morda se celo Georgesu "feclja" in se mu je vse skupaj samo zdelo, razberemo iz njene rahlo razdražene grimase.

Izkaže se, da je bila skrb upravičena: Anne je doživela prvo v nizu kapi, ki ji postopoma paralizirajo celo desno stran telesa, jo oropajo igranja na klavir, privežejo na voziček in povzročajo vse hujše napade demence. Georgesu ne preostane drugega, kot da nemo spremlja počasno erozijo osebe, ki jo ljubi: če se izgublja ženska, ki jo pozna kot svojo ženo, se s tem raztaplja tudi njuna ljubezen? Haneke se bolj kot na samo bolezen osredotoči na Georgesovo (navidezno?) stoičnost in močno voljo, s katerima se spoprime z neizbežnim.

Ker ji je obljubil, da je ne bo nikoli zaprl v dom ali bolnišnico, na Georgesa stres, povezan z nego svoje žene, vse bolj pritiska: njegovi dnevi so le še zaporedje menjavanja plenic, preprečevanja samomora - ko ga neko dopoldne ni doma, se Anne skuša vreči čez okno, a za to nima dovolj moči - in prisilnega hranjenja bolnice, ki je vse bolj podobna nemočnemu dojenčku in lahko samo še neartikulirano toži o svoji bolečini. Anne, ki se počuti oropano dostojanstva, mora bolj proti svoji volji kot ne prenašati občasne obiske svoje izmenično histerične in pokroviteljske hčerke (Isabelle Huppert), ki očeta raztreseno zaslišuje o negi svoje matere. Podobno kot se ne moreta nasloniti na družino, sta zakonca odrezana tudi od okolice; interakcijo z zunanjim svetom postopoma popolnoma prekineta. Njuno udobno opremljeno meščansko stanovanje se iz toplega gnezda knjig, klasične glasbe in umetnosti spreminja v hladen mavzolej, v katerem tujci niso dobrodošli in kjer se tako vsakdanji gibi, kot je vstajanje s stranišča, spreminjajo v mučne koreografije.

Jasno je, da Ljubezen ni film, ki bi nam s solznim slovesom od življenja hotel ustvarjati iluzijo "srečnega" konca in tako upravičil sum, da smrt ne le tematizira, ampak (vsaj rahlo) tudi eksploatira. Vsak izmed nas v Annini usihajoči zavesti verjetno lahko spozna odmev usode kake umrle ljubljene osebe, če že ne slutnje lastne ponižujoče prihodnosti. (Zato bi se seveda dalo argumentirati, da filmu ni treba narediti veliko, da bi izzval čustven odziv, in da se tega tudi zaveda.) Kakor koli že, ogled Ljubezni v nobenem primeru ni prijetna izkušnja - je pa vredna potrebnega napora.

Ocena: 4; piše Ana Jurc