se kljub zgodovinski, že neštetokrat obdelani temi zdi povsem relevantna in aktualna za današnji čas ljudskih vstaj in razgaljanja vseh slepih ulic kapitalizma.
Julij 1789. Francoska revolucija je v zraku s kaosom na pariških ulicah, vse glasnejšim in manj previdnim negodovanjem služinčadi nad kraljevim parom ter nesubtilnimi simboli, kot so mrtve podgane in invazija komarjev.
Le na dvoru v Versaillesu v zlato in diamante odeta kraljica (Diane Kruger) še naprej brezskrbno lista po svojih knjigah z vzorci blaga, si pusti brati "kaj lahkotnega" in hrepeni po lepi aristokratinji Gabrielle de Polignac (čutna Virginie Ledoyen).

Dvor kralja Ludvika XVI. in Marije Antoanete se zdi v filmu tako odrezan od stvarnosti kot tisti sloviti stavek, ki ga pogosto pripisujejo kraljici ("Če nimajo kruha, pa naj jedo potico!"). Učinek zlagane popolnosti je v filmu še izpostavljen s pretanjenimi podrobnostmi, kakršen je lažni gondoljer, ki vesla gor in dol po kanalu pred Versaillesom in koketira z damami, ter lepotičenje in dišavljenje v času, ko se je še kraljica kopala v postani vodi.
A v ta vzporedni svet treščita kot strela iz jasnega novica o zavzetju Bastilje in pamflet z imeni 286 "visokih" osebnosti, ki jih je treba obglaviti za izpeljavo reform. "Visoke" glave se vsaka po svoje spoprijema z neizogibnim propadom - aristokratinja se obesi, starec se zgrudi, "podgane" bežijo s potapljajoče se ladje, kralj pa zgroženo spozna, da "ljudstvo ni lačno le kruha, ampak tudi oblasti".
Kraljičina bralka
V središče dogajanja režiser Benoît Jacquot postavi mlado Sidonie Laborde (za vlogo odlično izbrana Léa Seydoux), kraljičino bralko, ki kot ena redkih podanikov še ohranja brezmejno vdanost do kraljice, celo zagledanost vanjo. Za Sidonie se zdi, da samo čaka na klic kraljice.
Zanjo bi storila vse, ob njej pa celo vidimo malce bolj človeško in ranljivo plat Marije Antoanete, ki v Zbogom, kraljica deluje bolj kot izgubljeni večni otrok, ki se ne zlomi ob obetih izgube položaja in obglavljenja, temveč jo histerija popade ob misli na ločitev od svoje ljubljene Gabrielle.
Film, ki gradi na diametralnih nasprotjih blišča in realnosti, rušenju zunanje podobe in anticipaciji dvorne apokalipse, ni taka vizualna ekstravaganca kot Marie Antoinette (2006) Sofie Coppole niti nima epskih razsežnosti, kakršnih smo vajeni iz zgodovinskih upodobitev francoske revolucije.
Jacquotova interpretacija poslednjih dni dvora Ludvika XVI. je omejena na interier in s tem skorajda klavstrofobična. Končni razpad sistema je zelo očitno nakazan, a gledalcu ni treba videti niti ene odsekane glave, da bi začutil moč revolucije. Na tej točki je film, posnet po istoimenskem romanu Chantal Thomas (2002) najmočnejši, po drugi strani pa bi mu lahko očitali nezadosten razvoj glavnega lika, saj Sidonie do konca nikdar ne spoznamo zares.
Primerjave z arabsko pomladjo, protesti v Evropi in ameriškimi protesti proti "1 odstotku" se ponujajo kar same, poanto o požrešnemu kapitalizmu, ki prav zaradi lastnih naglavnih grehov drvi v propad, pa Zbogom, kraljica ujame skoraj bolj učinkovito od pretencioznega Cronenbergovega Kozmopolisa.
Ocena: -4, ocenjuje: Kaja Sajovic