Povest o Despereauxu je že tretja risanka v zadnjih nekaj letih, ki se večinoma dogaja v svetu podgan in njihovem konfliktu z ljudmi. Najprej nam je britanski studio Aardman v sodelovanju z DreamWorksom postregel z Odplaknjenim gizdalinom (Flushed Away, 2006), ki sledi prigodam udomačenega 'podgančka', ki se znajde med divjimi vrstniki. Potem nam je Pixar zakuhal Ratatouille (2007), pripoved o podgani, katerega gurmanski okus ni v skladu s tradicijo in se zato odloči poiskati srečo v pariški kuhinji. Povest o Despereauxu pa se začne s podgančkom Roscurom (Dustin Hoffman/Sebastijan Cavazza), ki ga iz pravkar prispele ladje premami vonj velikanske juhe, ki jo na gradu pomaga pripraviti kar celotno mesto na čast kraljevi družini ob najpomembnejšem prazniku imenovanem "kraljevi dan juhe". Roscuro po spletu okoliščin pade v juho in se znajde pred kraljico, ki od groze izpusti dušo. Kralj užaloščen prepove juho in iz mesta izžene vse podgane, kar deželo (v klasičnem slogu Trnuljčice) odene v tako hudo žalost, kamor tudi sonce ne posije več.

Nekaj let pozneje se rodi nenavaden mišek Despereaux (Matthew Broderick/Gašper Jarni), s široko odprtimi očmi in ogromnimi uhlji. Le slonček Dumbo, klasičen Disneyjev junaka, je imel večja ušesa. Tudi Despereaux je drugačen od drugih miši, saj se ne boji in je bolj zvedav kot katera koli miška. Ko pa nekoč prebere knjigo (namesto da bi jo pojedel) o vitezu in princesi, se odloči, da bo odslej tudi sam ravnal pogumno in viteško. Kmalu zatem spozna princeso Fino (Emma Watson/Nina Klun) in klobčič se dobro zaplete, preden se odplete. Vmes spoznamo še služabnico, ki sanjari o princeskini kroni, ter Podganji svet v grajski ječi.

Režiserja Sam Fell (Odplaknjen gizdalin) in novopečeni Robert Stevenhagen sta se poučne pravljice lotila suvereno, vendar spregledala zapletenost scenarija, ki dokaj nerodno skače med različnimi liki. Despereaux ima res ključno vlogo, vendar ga mestoma ni na spregled dlje, kot bi pričakovali. Težave sem imel tudi z animacijo, ki deluje nekonsistentno. Despereaux in miške na splošno so čudovito animirane. Oblikovanost likov je morda še najbližja pixarjevemu, medtem ko je pri podganah kar malo preveč groba, človeški liki pa so stilizirani v drugem slogu. Če ne drugega, se risanka lahko pohvali vsaj s svojevrstnim videzom (navdihnjenem pri flamskih slikarjih), kar v poplavi posnemovalcev tudi nekaj šteje.

Ocena: 3, piše: Uroš Šetina.