V Italiji so se ga spominjali že leta 2021 ob 100. obletnici smrti.

Odprtje muzeja v Neaplju, kar se bo predvidoma zgodilo 20. junija, je ob letošnji obletnici napovedal italijanski minister za kulturo Gennaro Sangiuliano. Kot pravi, je Caruso prvi pevec v zgodovini glasbe, "ki je razumel in izkoristil ogromen potencial glasbene industrije".

Poleg tega da je nastopal v večjih opernih hišah po vsem svetu, je ob pojavu gramofona in z njim povezane industrije posnel na stotine posnetkov, s katerimi je njegov glas postal prepoznaven po vsem svetu.

Kustosinja muzeja Laura Valente je povedala, da Caruso ni bil cenjen le v najbolj prestižnih opernih hišah na svetu, "ampak je bil prvi zvezdnik glasbene industrije, ki je prodal milijon plošč, zaradi česar je njegov glas eden najbolj priljubljenih v glasbeni zgodovini".

Posnetki so bili v njegovem času narejeni akustično s petjem v kovinski rog, saj se je električni zapis zvoka z mikrofoni in uporabo studiev začenjal uporabljati šele po njegovi smrti leta 1921.

Enrica Carusa največkrat povezujejo z lirično opero, čeprav je nastopal tako v liričnih kot dramatičnih vlogah italijanskega in francoskega opernega repertoarja. Poleg arij je prepeval tudi ljudske pesmi, prav po njegovi zaslugi je v svetu zaslovela neapeljska pesem O sole mio.

Kot operni pevec in tenorist je debitiral leta 1894
Rodil se je 25. februarja 1873 v Neaplju ter odraščal v številčni in revni družini. Z nastopanjem po ulicah je družini pomagal do preživetja, znanje pa je pridobival v cerkvenem zboru.

Kot operni pevec in tenorist je debitiral leta 1894 v Neaplju z vlogo v operi L'amico Francesco skladatelja Maria Morellija. Zaslovel je leta 1898 v Milanu z vlogo Lorisa v operi Fedora Umberta Giordana. Nato je v kratkem času naštudiral številne glavne tenorske vloge in nastopal v vseh velikih operah. Bil je tesen prijatelj skladateljev Paola Tostija in Giacoma Puccinija, ki sta napisala več del posebej zanj.

Med njegovimi najodmevnejšimi vlogami se omenjata Canio v Leoncavallovi operi Glumači in Radames v Verdijevi Aidi. Pel je v Milanu, Neaplju, Londonu in New Yorku, kjer je bil tudi stalni član Metropolitanske opere.

Caruso je pri samo 48 letih po hudi bolezni umrl 2. avgusta 1921, njegovega pogreba v neapeljski baziliki se je udeležilo več tisoč ljudi. V 25 let trajajoči karieri je prejel številna priznanja in mnoge častne nazive, na znamenitem Pločniku slavnih v Hollywoodu pa ima tudi svojo zvezdo.