Flamski slikar Hans Memling je v 80. letih 15. stoletja naslikal triptih Zemeljska nečimrnost in Božje odrešenje. Osrednja tabla triptiha predstavlja ženski akt, ki se nečimrno opazuje v zrcalu, desno krilo je namenjeno upodobitvi pekla in hudiča, levo pa upodablja razpadajoče truplo smrti ob odprtem grobu. Mlado dekle se ne zmeni za neusmiljen zob časa, ki ji bo nekoč za vedno odvzel lepoto, s katero ima toliko opravka. Foto:
Flamski slikar Hans Memling je v 80. letih 15. stoletja naslikal triptih Zemeljska nečimrnost in Božje odrešenje. Osrednja tabla triptiha predstavlja ženski akt, ki se nečimrno opazuje v zrcalu, desno krilo je namenjeno upodobitvi pekla in hudiča, levo pa upodablja razpadajoče truplo smrti ob odprtem grobu. Mlado dekle se ne zmeni za neusmiljen zob časa, ki ji bo nekoč za vedno odvzel lepoto, s katero ima toliko opravka. Foto:
Cezanne
Tihožitje, lobanja in svečnik je naslov slike postimpresionista Paula Cezanna. Foto: EPA
Warhol
Andy Warhol je nekoč rekel: Smrt nas resnično lahko naredi zvezde. Tole njegovo lobanjo spremlja letnica 1976.

Gre za motiviko vanitas, ki se stoletja pojavlja v likovni umetnosti, pregled del, katerih najpogostejša spremljevalka je ravno človeška lobanja, pa predstavljajo v pariškem muzeju Maillol. Razstava, ki nosi naslov C'est La Vie! Vanitias od Caravaggia do Damiena Hirsta in bo na ogled do 28. junija, pravzaprav sega še pred stoletje, v katerem je ustvarjal omenjeni italijanski baročni mojster. Med drugim je na ogled mozaik iz Pompejev iz 1. stoletja, nato pa prek baročnih mojstrov, umetnosti 19. stoletja, nadrealizma in poparta popelje do 'prve ikone 21. stoletja', slavne diamantne lobanje Damiena Hirsta.

Simbole, ki opozarjajo na minljivost vsega tuzemskega in neizogibnost smrti, srečujemo torej že v antičnih delih, pojavljali pa so se tudi v srednjem veku. Lobanje in okostnjaki, znanilci smrti, so bili pogosto del nagrobne plastike, na to, da se splača premišljeno in pravično živeti, pa so take podobe opozarjale tudi na zunanjščinah in notranjščinah cerkva. Verjetno najslavnejša srednjeveška slikarija s to motiviko na Slovenskem je Mrtvaški ples v Hrastovljah, kjer okostnjaki vodijo proti grobu tako berača kot duhovnika in kralja. Smrt torej pride po vsakogar, ne glede na njegov položaj.

Lobanje, mehurčki in kisla limona
Motivika vanitas je bila posebej priljubljena v 16. in 17. stoletju zlasti v severnoevropskih deželah, kjer je v primerjavi z jugom slikarstvo vedno v ospredje dajalo moralistične poudarke. Tam je navsezadnje tihožitje tudi doma in ravno tisto s poudarkom minljivosti je bilo eno bolj priljubljenih. Tihožitje vanitas je lahko vključevalo lobanjo kot simbol neizbežne smrti, gnilo sadje, ki je razpadalo in s tem spomnilo na staranje, mehurčke, simbol krhkosti življenja in nenadnosti smrti, pa tudi dim, ure in glasbila, ki prav tako simbolizirajo krhkost ter kratkotrajnost življenja. Podobno lahko razumemo tudi cvetje, metulje in olupljeno limono, ki je tako kot življenje videti lepo, a kislega okusa.

Motivika vanitas nosi ime po latinski besedi, ki zaznamuje praznino in se s tem navezuje na praznino oziroma nepomembnost tuzemskega življenja in minljivost lepote. Omenili smo že citat iz starozavezne knjige Pridigar, kjer je zapisano 'Vanitas vanitatum omnia vanitas', torej 'nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost'.

Pomni, da boš umrl
Ob vanitas je treba omeniti tudi motiviko memento mori, pomni, da boš umrl. Znova gre torej za opozorilo na smrtnost in kazen, ki čaka tistega, ki ne upošteva pravil vere. Gre za besede, ki naj bi jih suženj šepetal rimskemu generalu ob njegovem zmagoslavnem vstopu v antični Rim in ga tako opozarjal, naj mu slava ne stopi v glavo, saj lahko že jutri sledi njegov padec.

V zadnjih desetletjih se je motiv lobanje neverjetno razširil, saj nas spremlja na vsakem koraku. Podobo, ki je nekoč pri ljudeh zbujala nelagodje, najdemo danes na oblačilih, nakitu, knjigah in albumih, mi pa si jo oglejmo na nekaterih najbolj znanih delih v zgodovini likovne umetnosti.