Po besedah pisatelja Rebule je osrednji junak njegovega romana, udbovec, redek primer protagonista v slovenski literaturi, saj se je slovenska beseda tega termina bala. Zgodba se torej vrti okoli člana tajne policije svojega tipa, kakršnega verjetno v resnici ni bilo, a si je Rebula kot umetnik dovolil dati mu človečnost, ki se je bojevala z njegovo funkcijo.

Knjiga o duhovščini in Udbi
Kot še pojasnjuje Rebula, gre za človeka, ki se v službi kot pripadnik slovenskega odseka jugoslovanske tajne policije Udba "ne čuti doma". Ideološko sicer ostaja marksist, a sčasoma, ob stiku z duhovniki, ki jih mora službeno nadzorovati, ugotovi, da mu je bila religija napačno predstavljena. Ta stik mu spodbije temeljni predsodek o religiji, ki ga je imel. Knjiga o duhovščini in Udbi je sicer fikcijska, a temelji na življenjskem gradivu, je prepričan avtor, za katerega roman pomeni zgodbo, ljudi, dialoge in kot tak predstavlja zajetje življenja.

Čas začetkov suženjstva v Ameriki
V založbi so predstavili tudi peto delo Pulitzerjeve nagrajenke, profesorice in urednice Toni Morrison, Milost. V slovenščino ga je prevedel Jože Stabej, ki pravi, da avtorica v romanu odpira problematiko suženjstva ter z njim povezanega rasizma. Zgodba o štirih ženskih likih potegne bralca v 17. stoletje, čas začetkov suženjstva v Ameriki, pripoveduje pa jo 16-letna sužnja Florens, ki jo pri šestih letih mati proda nekemu holandskemu kmetovalcu. Prodaja, ki jo je deklica sprva razumela kot izdajo, se pozneje izkaže za milost človeka, ki jo reši.

Morrisonovo sicer označujejo za avtorico magičnega realizma, pripisujejo ji vizionarsko moč in sposobnost poetičnega upodabljanja stvarnosti. Po Stabejevem mnenju pa je mojstrica zgoščenega nizanja dogodkov, ki se odvijajo v naglem tempu.
Knjižnica, ki jo je zasnovala Akademija delovnih Ljubljančanov
Bogatejša je tudi zbirka Vademecum, ki odslej obsega vodnik po Semeniški knjižnici avtorja Marijana Smolika. Prva baročna knjižnica v Ljubljani letno sprejme okoli 400 obiskovalcev. Na svojih policah hrani knjige, ki so stare tudi več kot 500 let, najmlajše pa nekaj čez sto. Od same ustanovitve knjižnice, ki so jo z deli napolnili člani Akademije operozov, knjig niso izposojali, ampak so bile namenjene le za študij.