Zid še ni stal, prehod med obema deloma mesta je bil še mogoč. A množice se niso usmerjale le na Zahod. Poleg nekaj tisoč Zahodnih Berlinčanov, ki so vsakodnevno hodili na delo v Vzhodni Berlin, so se sredi petdesetih let ob koncu tedna, predvsem pa ob dela prostih nedeljah na Vzhod pognale še stotine 'Zahodnjakov'. Gnala jih je radovednost, želja, videti grajeno čudo. Če je bil režim pod vodstvom Walterja Ulbrichta v zadregi zaradi ekonomskih migrantov in tistih, ki so po prihodu na Zahod odkrito spregovorili o svojem hrepenenju po svobodi in izogibanju nadzoru, pa se je zahodnoberlinski senat, torej izvršna oblast Zahodnega Berlina z županom Ernstom Reuterjem na čelu, v zadregi znašel zaradi … arhitekture.

Karl-Marx-Allee (Stalinallee) vs. Hansaviertel
Ne, da bi zaustavila tokove radovednežev, zahodna stran seveda ni postavila zidu, je pa vseeno veliko vložila v gradbeni material. Stekel je hladnovojni arhitekturno-urbanistični boj. Njegov prvi simbol je med letoma 1951 in 1956 zgrajen arhitekturni program ob aveniji Karl-Marx-Allee, v primeru katerega je šlo za očiten prenos sovjetskega monumentalizma z nekaj regionalnimi specifikami v berlinsko okolje. Tedaj se je ta bulvar sicer imenoval Stalinallee, še prej pa Frankfurtska cesta, saj je bila vpadnica že veliko prej del regionalne poti, vzpostavljene na lokaciji varšavsko-berlinske ledeniške pradoline (nastala je zaradi odvajanja vode ob umikanju ledenika v obdobju nekje med 22.000 in 20.000 leti pr. n. št.) in s ciljem v Frankfurtu ob Odri. Na drugi, torej zahodni strani, pa so arzenal hladnovojnega arhitekturnega dvoboja predstavljali v obče manj znani objekti, izvedeni kot del razstave Interbau 1957 v soseski Hansaviertel.

V kavarni Tiergarten, med potenciranim cenenim kičem in pogledom na Niemeyerja
Da se boste tukaj znašli načrtno, je malo verjetno. Kakor preberem, v okolici živijo predvsem arhitekti in še enkrat arhitekti, pa ljubitelji umetnosti, ljudje, ki delajo v medijih, zdravniki, umetniki, galeristi, založniki, diplomati … Obisk kavarne Tiergarten, kamor se zatečem k ogrevanju prstov na rokah, kot glavne stranke obsežnega asortimana tort v izložbi identificira starejše dame ob igri kart. Katera izmed njih bi se lahko še spominjala časa, ko je podjetnik Konrad Lindhorst, predsedujoči delovnemu krogu Industrija in obrtništvo mesta Berlin (Zahod), preskočil hierarhijo komunikacije in namesto mestnemu senatu kar neposredno v urad zveznega kanclerja (to je bil tedaj Konrad Adenauer) poslal sporočilo, datirano s 17. januarjem 1952: "Vzhodni vladi, ki je še posebej aktivna prav na tem (arhitekturnem, op. P. B.) področju, je treba vzeti iniciativo."

Ena najbolj osovraženih oseb tedaj je bil gotovo arhitekt Hermann Henselmann, ki je po začetku gradnje ob Karl-Marx-Allee v neimpozantnem in rahlo puščobnem modernističnem slogu (primer: Laubenganghäuser, arh. H. Scharoun, L. Herznestein idr., 1949‒1951), zaradi katere je Ulbricht arhitektom očital nesposobnost, prevzel načrtovanje najbolj markantnih enot. No, konkretno od leta 1952 so Zahodnjaki že občudujoče zrli v stolpiče okoli trga Strausberger; okoli tistega trga, ki sicer v dimenzijah velja za nehumanega. Predvsem če se premikate peš, boste bentili nad metri, ki jih morate premagati okoli rondoja ob poskusu prehoda z ene strani na drugo.

Arhitektura zahodnih vrednot
Potrebna je bila protiofenziva. A protiofenziva, ki bi skozi vrhunski arhitekturni program demonstrirala tudi vrednote svobodnega Zahoda. Preden nadaljujem v kavarni s pogledom na knjižnico arhitekta Wernerja Duttmanna ter stanovanjski kolos na konzolah Oscarja Niemeyerja, se vračam nekaj let nazaj, in sicer na lokacijo, ki bi jo po analogiji z Zahodnjaki na arhitekturni ekskurziji na Vzhodu skorajda po pravilu morali oblegati Vzhodnjaki. Če bi seveda tedaj še smeli in mogli potovati na Zahod.

Prikazen levo gor med vožnjo po Heerstrasse
Bilo je nekega majskega dne 2015. S kolesarske ture sem se proti središču mesta vračala od skrajnega Zahoda, in sicer po Heerstrasse, ki se malo pozneje spremeni v Kaiserdamm in vas nato kot Bismarckstrasse mimo Nemške opere pripelje do trga Ernsta Reuterja, od tam pa ni več daleč do parka Tiergarten. Kje natančno sem, nisem vedela, vedela sem, da je smer prava in to mi je zadostovalo. Nato sem iznenada zgoraj levo zagledala … privid … Tako se mi je vsaj zdelo. Na vzpetini je kot masiven živopisen blok stala "kopija" Le Corbusierovega stanovanjskega bloka Unite d’Habitation v Marseillu; v resnici sta bili do berlinskega bloka realizirani že dve različici osnovne ideje.

Prepoved prenizkih stropov – moment, ko lahko slaviš gradbeno inšpekcijo
V berlinski različici je bilo izvorno 527 stanovanj, Le Corbusier pa se je moral ukloniti berlinskim inšpektorjem, ki mu niso dovolili izvesti stanovanj z zgolj 2,26 metra visokimi stropi. Arhitekturni zgodovinar Wolfgang Pehnt je v besedilu Izložba svobode (Schaufenster der Freiheit. Dass Hansaviertel im Kontext des westeuropäischen Nachkriegsstädtebaus) zapisal, da je ta odločitev eden redkih trenutkov, ob katerih občuti simpatije do gradbene inšpekcije.

Tako kot v izvirniku je tudi v tej izvedbi "vertikalnega mesta" Le Corbusier izvedel stanovanja v dveh nadstropjih in predvidel prostore za nakupovalne površine ter površine za skupno preživljanje prostega časa. No, med ogledom bloka, ki je zelo očitno precej mirna (na hribčku v bližini olimpijskega stadiona) stanovanjska stavba, je bilo očitno, da trgovin ali niso nikoli odprli ali so sčasoma zamrle …

V steklu in betonu manifestirati politični program
Čeprav je Corbusierhaus od četrti Hansaviertel oddaljena približno 8 kilometrov, je vendar bila del razstave, s katero je Zahodna Nemčija želela v arhitekturi zgraditi svojo vizijo prihodnosti, v betonu in steklu manifestirati politični program in postaviti "izložbo svobodnega sveta in materialnega statusa". Mimogrede, Sovjetska zveza je prav tako uporabila metaforo izložbenega okna in za izložbeno okno socializma imenovala Nemško demokratično republiko, znotraj nje pa je to vlogo prevzel Berlin. In da bi NDR ta status vzorno ali pa vsaj spodobno branil in ga opravičeval, so Sovjeti proti Berlinu v drugi polovici petdesetih let usmerili finančno pomoč (beri: dodelili so ugodne kredite), kar je tudi spodbudilo optimizem Ulbrichtove klike z ozirom na gospodarski razvoj in okrepilo tudi njeno zunanjepolitično samozavest, usmerjeno v prizadevanja za mednarodnopravno priznanje NDR-ja in vstop v OZN, kar je NDR-ju in ZRN-ju sicer uspelo šele leta 1973. A arhitektura tedaj ni bila obstranskega pomena ... Tudi, ko je šlo za politiko ...

Na drugi strani meje je sicer ZRN kot eden izmed vrhunskih primerov zmagoslavne keynesianske revolucije, v kontekstu katere sta se tako zmerna levica kot konservativna desnica strinjali s politiko, katere vodilna zamisel je bila socialna solidarnost, nadzor tržnega gospodarstva, delitev dohodka (povzeto po: Ivan T. Berend, Gospodarska zgodovina Evrope v 20. stoletju), že tlakoval pot gospodarskemu čudežu, enemu od definansov povojne Zahodne Nemčije in tistemu, na čemer so gradili tudi propagandno politiko v razmerju do vzhodne nemške države oziroma "cone", kot so jo predvsem v zgodnjem obdobju obstoja držav radi imenovali.
Ampak vrnimo se k arhitekturi ...

Učiti se od CIAM-a 1933
Z ozirom na Le Corbusierov kolos bi se lahko celo pošalili, da je stavba, pod katero na eni strani teče široka mestna vpadnica, na drugi pa proga mestne železnice, na neki način vzorec Le Corbusierovega koncepta sončnega mesta (Ville Radieuse), kjer so površine, namenjene motornemu prometu, jasno (tudi nivojsko) ločene od zelenih in peščevih površin.
Ville Radieuse in consko organiziranje mesta sta bila tudi eno izmed izhodišč listine, ki jo je CIAM leta 1933 sprejel na svojem srečanju v Atenah in ki je bila tudi vir idej za organizacijo razstavnega naselja v Hansaviertel. Šlo je za življenje sredi zelenja in hkrati za razmišljanje o vključitvi avtomobilskega prometa.

Tedanjo mentaliteto berlinskih oblasti izvrstno ponazarja naslednji citat iz publikacije berlinskega senata iz leta 1957: "Ko nekega jutra, nič hudega sluteč, želiš stopiti na cesto – noga je koj preč. Nezaupljivo in nemirno oko v svojo uteho ugleda novo, veliko širšo in ravno, veliko daljšo cesto. Ta nekje razpira svoje žrelo, izpljune tunel in golta avtomobile kot zvezdni prah. In pešci? Z nepoboljšljivimi neandertalci se nova cesta ne bo ukvarjala. Kdor pozna svoj cilj, naj se usede v avto, kdor ga nima, je sprehajalec in naj se kar najhitreje pobere v naslednji park."

No, parkovnih površin brezciljnim sprehajalcem v Hansaviertel ni manjkalo, saj četrt leži na severnem robu ogromnega parka Tiergarten, pa tudi samo naselje je bilo veliko bolj zeleno kot poprej. Če je za staro Hansaviertel – ime je predel dobil po družbi iz hanzeatskega mesta Hamburg, ki je v tako imenovanih ustanovitvenih letih (Gründerjahre) Nemškega cesarstva ta predel "razparcelirala" in na njem kljub prepovedi zaradi nestabilnega terena namesto dopustnih dvonadstropnih zgradila štiri- do petnadstropne stavbe – veljalo razmerje med pozidanim in nepozidanim terenom 1:1,5, je novo sosesko zaznamovala zračnost in novo razmerje 1:5,5.

Pustiti za seboj Berlin 19. stoletja, Berlin Mietskasernen
Tako Vzhod kot Zahod Berlina je v novi arhitekturi in urbanizmu iskal odmik od Berlina 19. stoletja, to je od Berlina tako imenovanih Mietskasernen (najemniških kasarn oziroma velikih, predvsem delavskemu razredu namenjenih stavb z najemniškimi stanovanji). In tudi zato, da bi torej demonstrirali svobodo in novo sproščenost na (kapitalističnem) Zahodu, naj bi novo programsko sosesko zaznamovala bolj svobodna razporeditev stavb, nekakšna ležernost v urbanizmu, oziroma, kot je to zapisal Gerhard Jobst, skupaj z Willyjem Kreuerjem avtor urbanističnega načrta v okviru masterplana Otta Otta Bartninga: Jobst: "Svobodni človek ne želi živeti v nečem, kar spominja na vojaški tabor; (ne želi živeti, op. P. B.) v hišah, ki so ena za drugo razvrščene kot delavske barake. (Če ustvarimo naravno situacijo, op. P. B.) stojijo hiše v razmerju ena do druge kot ljudje, ki se med pogovorom obračajo drug k drugemu ali pa se v motrenju postavijo kot kip. Ne v vrsti in po členih, temveč v nekem boljšem, bolj sproščenem redu."

Danes se med pohajkovanjem po Hansaviertlu zdi, da postavitev stavb v resnici ne sledi nobenemu redu, kljub temu so bili prvotni načrtovalci masterplana in urbanistične zasnove kar nekoliko razočarani nad arhitekti. "Tudi v zahodnem svetu (vlada) red," je 12. decembra 1954 arhitekt Hans Stephan pisal Ottu Bartningu. Povabljeni arhitekti ‒ sodelovalo je 53 arhitektov, od tega 19 tujih, od njih nekaj že tedaj megazvezdnikov, nekaj živih legend – so izvedli neke vrste puč proti urbanističnemu načrtu. Podatkov o tem, ali so se medsebojno dogovarjali ali se je preprosto spontano razvila urbanistična zasnova, ki je odstopala od načrtovanega, nimam, v vsakem primeru na koncu Bartning sam ni več mogel prepoznati celotne podobe, saj so nepričakovano "stavbe na lokaciji stale tako, kot smo to poznali iz prejšnjih ureditev in tega nismo marali."

Arhitekturna razstava na prostem
Ampak, kar je vendar bistveno. Hansaviertel je bila arhitekturna razstava. Iz javnega denarja so bila namenjena sredstva za gradnjo stavb kot razstavnih objektov. In dejansko Hansaviertel ni bila prvi primer razstave aktualne, na sodobnega človeka umerjene arhitekture v Nemčiji. Stala je v tradiciji, ki jo je začrtala razstava v Darmstadtu leta 1901, med bolj znanimi pa je bila denimo še izgradnja četrti Weissenhof v Stuttgartu, ki je leta 1927 prikazala "beli modernizem", nizko stanovanjsko gradnjo, v kateri zlahka prepoznamo poteze Bauhausa, Le Corbusierovo čisto arhitekturno misel in nizozemsko stremljenje k preprostosti, univerzalnosti in abstrakciji, kot se je to razvilo v gibanju De Stijl.

Moderna arhitektura na nekdanjem pašniku
Čeprav danes o Interbauu 1957 govorimo predvsem kot o razstavi, je šlo tudi za enega izmed projektov v dolgoletni povojni obnovi Zahodnega Berlina. Na tem zemljišču, ki je bilo še dobrih sto let, do leta 1920 in administrativne vzpostavitve Velikega Berlina (Großberlin) samostojnega mesta, poprej pašnik kmetov iz Schöneberga, kar je jasno razvidno iz stare gradbene substance Schöneberga, katere program ne ustreza anonimnemu predmestju, ampak kar spodobnem mestu, so namreč načrtovali del prepotrebnih stanovanj.

Gradilo naj bi se torej socialno, kar je tedaj pomenilo, da naj bi za gradnjo kubičnega metra bivalnega prostora ne zapravili več kot 65 zahodnonemških mark. Prevedeno v nam bolj znane evre naj bi to pomenilo – če se smem zanesti na aplikacijo o prevajanju vrednosti valut skozi zgodovino – približno 14,7 evra. Na srečo je vrednost marke do velikega poskoka leta 1958 v času razvoja Interbauua, torej nekje med letoma 1953 in 1957, ostajala razmeroma stabilna, tako da lahko vrednost privzamemo kot dokaj točno.

Socialno stanovanje s sedmimi sobami in kaminom
Najemnina za kvadratni meter stanovanja naj bi znašala 1,1 DEM (približno 0,25 evra), v "socialnih stanovanjih višjega razreda" (gehobener sozialer Wohnungsbau) pa do 1,43 (okoli 0,32 evra). Ja, izraz socialna stanovanja višjega razreda je tukaj na mestu. Med povabljenimi arhitekti, ki so pozidali teh 177.000 kvadratnih metrov zazidljive površine, so imeli nekateri zanimive zamisli, ki so vodile do konfliktov in do dolgotrajnega molka oziroma prekinitve v komunikaciji, kot je bilo v primeru Oscarja Niemeyerja, ki je na svoj blok želel namestiti za tropsko podnebje nujne, za Sever Nemčije pa docela nepotrebne betonske senčnike. Zabavna pa je tudi anekdota o tem, kako zelo s težavo so Berlinčani prepričali londonskega arhitekta Francisa Reginalda Stevensa Yorka, da socialna gradnja pač ne pomeni sedemsobnih stanovanj s kaminom … Sarkastično bi lahko pripomnili, Britanci pač ...

Dve nadstropji zagotavljata intimo
Z zamislijo racionalnega socialnega stanovanja se danes zdi težko združljiva sicer za vzdušje v stanovanju in tudi za omogočanje možnosti "umika", torej da tudi v blokovskem stanovanju vsak prebivalec stanovanjske enote lahko sam preživlja čas v svojem delu stanovanja, izredno ugodna ideja tako imenovanega "Maisonnetta", to je stanovanja v dveh nadstropjih. Poleg Le Corbusiera, kar je že bilo omenjeno, sta takšne zasnove uporabila tudi nemški arhitekt Hans Schwippert, avtor ene izmed tako imenovanih najbolj markantnih stolpnic (Punkthochhäuser) in pa francoski arhitekt Pierro Vago, ki je med drugim pred odprtjem razstave-soseske protestiral proti domnevno ceneni rumeni barvi na nekaterih predelih hrbtne fasade njegovega bloka, ki v resnici od zadaj dejansko spominja na najbolj ceneni postmodernizem. Prednje pročelje s širnimi balkoni in izvedeno v brezhibni belini je sicer vzorno.

Socialna stanovanja ali luksuz?
Kot je v izdaji 31. julija 1957 pisal časopis Der Spiegel – avtor tega sicer izredno analitičnega članka ni podpisan, zgolj v zadnjem odstavku zasledimo, da je bila na terenu poročevalka – so Skandinavci tudi predstavili nekaj nepričakovanih rešitev za topos socialne gradnje. Alvar Aalto je za svoj osemnadstropni blok, ki je med vsemi menda najbolj navdušil občinstvo, predvidel velike balkone, o katerih so pisali – tako Der Spiegel – da lahko na njih štiričlanska družina na ležalnikih uživa ob pitju kave. Fritz Jaenicke in Sten Samuelson s prakso v švedskem Malmöju pa sta v stanovanja vgradila talno ogrevanje, ki naj bi bilo vedno naravnano na 3-4 stopinje pod temperaturo, ki jo zagotavljajo radiatorji.

Kratkih stikov v komunikaciji z arhitekti je bilo nemalo. Mnogo jih ni razumelo oziroma jih ni hotelo razumeti, da to ni zgolj razstava, ampak realizacija nujnega stanovanjskega programa. Italijanski arhitekt Luciano Baldessari se je tudi zaradi neupoštevanja sestave tal moral pozneje odpovedati gradnji 24-nadstropnega nebotičnika, ki ga močvirnati teren ne bi prenesel. Prav tako niso zgradili restavracije s tlorisom v obliki zvezde že tedaj zvezdnika Hansa Scharouna, ki je že pred odprtjem razstave zmagal na natečaju za zahodnoberlinsko filharmonijo in ki je bil menda precej težaven sogovornik za investitorje. Walter Gropius, ustanovitelj šole Bauhaus, pa je zatrjeval, da so arhitekte izrabili.

Mesto jutrišnjega dne?
Je nastalo mesto jutrišnjega dne, torej mesto prihodnosti? Ali pa zgolj mesto današnjega večera, kot so se menda šalili številni strokovnjaki? Sodba se zdi težavna, saj je bilo marsikaj tam realiziranega preživetega že v tistem času, ampak vseeno je Hansaviertel izjemen dokument svojega časa in tudi indic postopnega propadanja velikopoteznosti političnega razmišljanja.

Ja, Zahodni Berlin je bil ponosen, da si je "razstavo na prostem" ogledalo 1,3 milijona ljudi, od tega kar 36 odstotkov Vzhodnih Berlinčanov. Obiskovalci se niso zavedali vseh težav, ki so spremljale razstavo, denimo tudi odkupovanja zemljišč od prejšnjih lastnikov. V 14 primerih je bilo treba uporabiti celo sklic na zvezni zakon ZRN o pridobivanju zemljišč, torej zateči se je bilo treba k razlastitvi. To se je med drugim zgodilo tudi v primeru pridobivanja zemljišča poslaništva tedaj seveda ne več obstoječe marionetne države Mandžukuo.

Urbanost kot pojem nastopi kasneje
Interbau naj bi bila razstava možnosti socialne gradnje, ki ni niti dolgočasna niti skopa, hkrati pa ne zagotavlja zgolj minimuma. Danes je to miren predel, ki ga težko označimo kot urbanega, a to niti ni bil namen. O urbanosti se je začelo govoriti pozneje, od šestdesetih let naprej. Ta predel je bil namenjen individualnemu bivanju in ničemur drugemu. Zasnovan je bil kot manifestacija večje vrednosti Zahoda, ampak tudi Hermann Henselmann, arhitekt monumentalnosti vzhodnoberlinske Karl-Marx-Allee, je za svoje geslo prevzel: "Sonce, nebo in drevesa morajo biti naš gradbeni material."

Šlo je za odmik od pokrajine "najemniških kasarn", čeprav so megalomanska naselja sedemdesetih in osemdesetih let znova postala približek tega, in sicer tako v vzhodnem kot v zahodnem Berlinu, saj četrt Märkisches Viertel ni nič manj grozovita od Marzahna ali širjav stanovanjskih blokov v Lichtenbergu.

Da bi živeli ne v mestu, ampak v mestni pokrajini, s storitvami na dosegu in z zelenjem tu in okoli ovinka … Za to je šlo, vsaj deklarativno in z ozirom na poznavanje razvoja Berlina, lokacij staroselcev, usmeritve tokov prišlekov, bi sama – za daljše obdobje bivanja v Berlinu zagotovo Hansaviertel izbrala pred "hip" Neuköllnom ali Friedrichshaimom ali Kreuzbergom ... Čeprav prva izbira ostaja Berlin starega vzdušja v južnem Schönebergu ali Wilmersdorfu. Vendar okusi so različni ...

V vsakem primeru je priporočljivo oditi v Hansaviertel, se razgledat, posedet v parku in v kavarni s kičastimi tortami, ker je to preostanek tistega obdobja, ko je med desno in levo politično opcijo obstajal konsenz, da vsi potrebujemo dobro stanovanje; tudi če v trenutku njegove pridobitve ne počnemo kaj družbi koristnega, vendar je to osnova, da k temu lahko še preidemo.