Lanska igrana priredba Disneyjevega Aladina je bil finančno najdonosnejši film v karieri Guya Ritchieja, a nihče vam ne bo zameril, če ste popolnoma pozabili, da je tisti medli film režiral on. Zdi se, da bi celo Richie sam rad v pozabo potisnil dejstvo, da si je takoj po največji katastrofi v svojem opusu, mizernem poskusu franšize Kralj Artur (2017), rane lizal pod okriljem mišje hiše. In morda je prav zato zdaj posnel kriminalno dramo Gospodje, ki se zavestno sklicuje na njegov kultni status mojstra cockneyjevskih gangsterijad, kakršni sta bili Morilci, tatovi in dve nabiti šibrovki (1998) ter Pljuni in jo stisni (Snatch, 2000).

Gospodje so, tako je vsaj obljubljal napovednik, točno tista vrsta kinetičnega akcijskega filma, v kakršnem je Ritchie najbolj doma, nič manj obetavni pa niso bili obeti Hugha Granta v vlogi sprijenega paparaca (Grant je poznan po svoji križarski vojni proti tabloidom) in Jeremyja Stronga v vlogi negativca. (Lik nesojenega medijskega mogula Kendalla Roya, ki ga v HBO-jevi seriji Nasledstvo upodablja Strong, je bil verjetno najbolj zanimiva stvar na malih zaslonih v lanskem letu.) Zato je toliko večja škoda, da Ritchie komedijo gradi na plečih lenih, rasističnih stereotipov o Azijcih.

Režiserjeva muza Charlie Hunnam tokrat igra Raymonda, desno roko gangsterja Mickeyja Pearsona (Matthew McConaughey), ki si je imperij zgradil z gojenjem in preprodajo najkakovostnejše marihuane na Otoku. Klasično privlačni Hunnam nima prave žilice za komedijo, zato so vsi njegovi prizori – večinoma dialogi, ki uokvirjajo glavno zgodbo – neizraziti in pusti. McConaughey je medtem zvest svoji ležerni dikciji in južnjaškemu ameriškemu šarmu prodajalca rabljenih avtomobilov.

Prva polovica filma je rekonstrukcija dogodkov, s katero sluzavi tabloidni novinar Fletcher (Hugh Grant) prek Raymonda izsiljuje Pearsona. Sledi vrsta preobratov in razkritij, povezanih z imperijem trave, ki ga Pearson prodaja najboljšemu ponudniku. Konkurenca skuša Mickeyja seveda pretentati in njegovemu poslu zbiti ceno, Raymond pa v njegovem imenu gasi požare in odstranjuje male kriminalne ribe.

A Ritchie se ne ustavi pri svojem klasičnem koktajlu dvojnih iger in preobratov: veliko opravka si da z Mickeyjevima največjima tekmecema lordom Georgeem (Tom Wu) in njegovim pribočnikom Suhookim (Henry Golding). Pri tem uporablja obupne rasne stereotipe, od posmehovanja "smešnim" imenom (si lahko mislite, da Phuc asociira na neko drugo besedo?!) do implikacije, da je Mickey "dober" gangster, Lord George pa tisti, ki z distribucijo opiatov zares škoduje ljudem. Še v kriminalnem podzemlju so torej priseljenci tisti, ki spodkopavajo temelje britanske družbe, medtem ko naši belski protagonisti samo inovativno vodijo posel, ki bo "v desetih letih tako ali tako zakonit".

Pika na i je stereotip "belskega odrešitelja": lik Colina Farrella, boksarskega trenerja, ki s svojim mentorstvom najstnike odvrača od kriminala. Čisto vsi njegovi varovanci so temnopolti mladoletni huligani – česa takega nismo videli že od takrat, odkar je Michelle Pfeiffer v Nevarnih umih pred "gotovo pogubo" rešila cel razred bodočih kriminalcev ...

O ženskih likih je težko napisati kaj poglobljenega, saj je edini ženski lik – Mickeyjevo ženo Rosalind igra Michelle Dockery – večino časa samo princeska, ki jo je treba reševati, ali kraljica, ki jo je treba malikovati (razen seveda v nepotrebnem prizoru poskusa posilstva, ki je v filmu kot del karakterizacije antagonista, ne kot nekaj, kar se je zgodilo njej).

Prav tako je težko razumeti, zakaj tako Hugh Grant kot Jeremy Strong v svoja lika vključita stereotipno, reduktivno kvirovsko karikaturo: homoseksualnost kot tarča posmeha in signaliziranje zahrbtnih namenov, torej. Za ilustracijo kalibra uporabljenega humorja velja omeniti še motiv zoofilije in prizor (dvakratnega) bruhanja v loku.

Charlie Hunnam preprosto ne premore dovolj karizme, da bi njegov šarm odtehtal tipično prenabuhlost in zapletenost Ritchiejevih eskapad. McCounaghey ima tega šarma sicer dovolj, a se je težko znebiti občutka, da je vlogo ustvaril na avtopilotu, kot nekakšno površno parafrazo svojih preteklih uspešnic. Ritchie morda nikoli ni bil popolnoma izviren avtor, a je znal filmske reference in trope v preteklosti vsaj zapakirati na svež, avtentično zabaven način. A z vsako vrnitvijo k istemu vrelcu navdiha njegov nabor testosteronskih potegavščin učinkuje manj sveže in relevantno.

Ocena: 2,5