Pisatelj, dolgoletni župan, tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev in slovenskega centra Pena je lani spomladi pri vodenju ministrstva za kulturo nasledil Julijano Bizjak Mlakar, pri kateri je bil predtem državni sekretar. Kot pravi, ga sprememba dela ni presenetila, priznava pa, da so številni sestanki z različnimi deležniki lahko precej naporni. A kljub temu ostaja zvest svojemu načelu, da vseskozi ohranja pisateljsko kondicijo. Vsak dan, le redki dnevi so izjema, napiše vsaj nekaj vrstic, včasih je to tudi kar na letališču, ko se odpravlja na službeno pot. Kot pravi, je bolj kot kraj pisanja zanj pomembno, da pade v jezik.

Vabljeni k branju intervjuja.

Na začetku januarja ste praznovali okrogli jubilej (70 let), na kulturnem prizorišču ste že 40 let. Lani, ob obletnici osamosvojitve, je bilo znova veliko govora o izjemno pomembni vlogi kulturnikov v tem procesu. Zdaj se pa zdi, da je tovrstnega udejstvovanja kulture veliko manj. Koliko je po vašem danes kultura še politična?
Če čisto konkretno odgovorim na vprašanje, tako kot ste ga postavili, bi rekel pravzaprav, da je vse odvisno tudi od tega, kako razumemo pojem politična in politika. Če ga razumemo v tistem prvotnem pomenu besede, recimo, tako kot se je ta pojem uveljavil z Aristotelom, da je politika ukvarjanje z javnimi zadevami in upravljanje teh javnih zadev, potem bi lahko rekel, da je mogoče kultura celo malo premalo politična v tem smislu. Če pa razumemo politiko, tako kot jo tudi pri nas v Sloveniji običajno razumejo, se pravi kot vsakodnevno polemičnost, razcepljenost države, da ne glede na teme, z izjemo zelo redkih primerov, vedno znova ven udari razdeljenost na naši-vaši, rdeči-črni, pa zamere iz pred 10, 20, 50 in celo stotih let, potem pa hvala Bogu, lahko rečemo, da kultura ni pretirano politična.

To ponazorim lahko tudi s tem, da imamo mi v Sloveniji vendarle enega redkih, sam razumem to kot dobrih kazalnikov, da se slovenska kultura ni razcepila, tako kot se je politika, vsaj ne pretirano. Pri nas ni prišlo do tega, da bi stanovska društva razpadala, tako kot se je to zgodilo na Hrvaškem, v Srbiji, praktično povsod imajo zdaj po 2, 3 pisateljska, pa likovna in druga društva.

Če malo širše pogledam, bi pa rekel naslednje. Prvič: kultura je bila eden, seveda ne edini, ključnih nosilcev, najprej prizadevanje za sploh vzpostavitev in afirmacijo naroda slovenskega in jezika ter potem seveda za osamosvojitev oz. za vzpostavitev slovenske države. Ko tujcem razlagam, da so se ob koncu 80. let nove politične stranke ustanavljale tako rekoč z asistenco društva slovenskih pisateljev, da so pisatelji v sodelovanju s sociologi, pravniki, napisali nekakšen prototip ustave, so zelo presenečeni.

Ampak potem se je pravzaprav zgodilo dvoje. S tem se zdaj, ko je v delu t. i. prenova kulturnega modela, zelo veliko ukvarjamo. Zgodilo se je najprej to, da je celo kultura sama po osamosvojitvi v glavnem rekla in pomislila, saj zdaj nas pa te politične zadeve ne zanimajo več, zdaj se bomo ukvarjali s svojim delom. Pri tem je najbrž kultura tudi malo računala na neke vrste hvaležnost države in si obetala boljše čase, tudi v finančnem pomenu besede. To se seveda ni zgodilo.

Pogoj za demokracijo je, da si sektorji ali družbeni podsistemi – in kultura je eden izmed družbenih podsistemov – drug drugemu priznajo način enakopravnost in da se v javnih vprašanjih vodi dialog, ne pa da se postavlja, tako kot se to dela tudi pri nas, kot da je en sektor družbe ali en družbeni podsistem absolutno dominanten. Nekateri pravijo, da je to gospodarstvo, z drugo besedo kapital, kajti gospodarstvo se danes enači s finančnim sektorjem, ali da je to sicer politika v navezi s kapitalom in da so vsi drugi podsistemi temu podrejeni in da so pomembni samo toliko, kolikor služijo temu. Se pravi po eni strani vsakdanji politiki in seveda koristim kapitala, zato je alfa in omega seveda rast družbenega proizvoda. Zato se je le komaj kdo upal vprašati, ali je res vse tako samo po sebi umevno, ko smo reševali banke, kajti finančni sistem je treba za vsako ceno rešiti, nihče se pa ni ali pa se je zelo malo spraševal o socialnih posledicah vsega tega, kar se je dogajalo.

Če se zdaj vrnem na izhodišče oz. strnem, kultura je nekako pravzaprav bila in celo nekako privolila v to, da jo odrinejo iz tega fokusa in iskanja konsenza na ravni celotne skupnosti.

Drug problem, vsaj meni se zdi, in to je tudi eden od motivov za govor o prenovi kulturnega modela, je pa, da je kultura nekako ostala pri starih vzorcih mišljenja. Če smo prej rekli, da je bila eden izmed nosilcev ali celo ključni nosilec osamosvajanja in osamosvojitve, pa potem, ko se je osamosvojitev zgodila, pri sebi ni naredila tega miselnega preskoka. Kultura tudi večinoma tega ni dojela in ker ni na novo vzpostavila tega razmerja, nekako tega ni zahtevala, je pravzaprav v percepciji politike in drugih delih družbe postala pravzaprav nerelevantna. Začeli so jo dojemati kot nekaj, kar je bilo zelo pomembno v preteklosti, zdaj pa ni več tako, zato se je začelo o njej razmišljati podobno kot v nekaterih izrazito neoliberalnih okoljih: da je to predvsem oblika zabave, da sicer je fino, da obstaja, a da ni tako pomembna.

Nekatere druge pomembne države v Evropi pa so dojele in gradijo na pomembnosti kulture. Pravzaprav kultura ostaja vedno bolj edina, recimo tudi v Evropi, zlasti s tem, ko smo v EU-ju, kjer združujemo varnostno politiko, vedno bolj tudi monetarno politiko in druga področja, edino polje, kjer smo še nekako suvereni. To je pravzaprav tisto polje, kjer se še oblikuje, recimo temu identiteta skupnosti, ki tu živi in ki tudi omogoča in je sama po sebi refleksija, samorefleksija te skupnosti in hkrati je seveda kultura, recimo temu nacionalna kultura, pa ne v tem starem pomenu besede, tudi neka oblika dialoga z drugimi kulturami, nacijami, skupnostmi itd.

Ampak ta razhajanja, ki ste jih zdaj omenili. En vidik je gotovo ta globalizacija kot taka, z vsem tehnološkim in drugim razvojem, predvsem pa neoliberalistični pristop, ki je zelo učinkovito prišel v vse pore stopenj odločanja. Drugi vidik pa je individualna raven. Če je včasih veljalo, da je bilo samoumevno, da bo direktor podjetja določen odstotek denarja namenil za kulturo, za podporo v lokalni skupnosti, pa smo prišli v drugačno obdobje. Nekje se je zgodila velika sprememba, ko se vsi projekti gledajo skozi Excelovo tabelo ter se računajo le finančne koristi morebitnega namenjanja denarja za kulturo. Dejansko smo tu vsi zamočili kot družba, da se je ta vidik kulturne vzgoje izgubil, to zavedanje o vlogi in pomenu kulture.
No, prej smo rekli, da se je to razumevanje o pomembnosti kulture v celotni skupnosti in znotraj celo kulture same nekako znižalo. Globalizacija je seveda proces, kjer gredo interesi, po eni strani smo včasih rekli t. i. velikih sil, tudi držav, po drugi strani pa v resnici multinacionalnega kapitala, v smer ukinitve razlik. Cilj je isti izdelek, po vsem svetu enak okus. Ukiniti hočejo kulturne razlike in kulturne identitete in zato po eni strani odrivajo kulturo v območje zabave, po drugi strani pa se tudi v kulturi uveljavljajo določeni koncepti, ki so v bistvu koncepti moderne industrije. Danes se vsiljuje koncept, da ni več večnih ali trajnih vrednot. Tako kot v industriji delajo hladilnike za tri leta, tako se pričakuje, da bodo tudi uspešnice za leto, dve, potem pa pridejo že druge. Koncept pisatelja, ki bo, tako kot Tolstoj ali Dostojevski, pisal za večnost, je pravzaprav anomalija, zato ker je tudi kultura podvržena modi. Veliko trendov, ki se pojavljajo danes v kulturi, je v bistvu moda.

Koliko pa mislite, da pri tem igra vloga individualizacije kot take? Ker če vzamemo pod drobnogled obdobje 80., 90. let, je bil ključen ta koncept kolektivizacije v smislu: združimo moči, skupaj bomo nekaj naredili, zdaj pa živimo v nekem času, ko prevladuje filozofija "jaz, jaz , jaz". Tudi v kulturi.
Kot pravi Friedman, v življenju je vse prvič tekmovanje, drugič pa izbira. In tudi umetnik si izbere svoj položaj in zato nekateri radi rečejo nekomu, če si je izbral neki način dela ali neko zvrst umetnosti, ki ni konkurenčna, da je to njegov problem. Češ izbral bi si pač tisto, kar se prodaja, in pri tem seveda hoče na neki način celo zavestno širiti to zavest. Velikokrat se sklicujem na Žižkove besede, ki je dejal, da bi bilo treba vse kulturnike zbrati v Cankarjevem domu in jih razstreliti. On je sicer te besede uporabil v nekem pomenu, slovenski kulturi je pripisoval neko regresivnost, zaostalost, potiskanje skupnosti v neke stare mišljenjske vzorce, skratka kulturo kot preživeli koncept. Kar je posredno s tem povedal, je pa, da pravzaprav kultura nekako oblikuje družbo, oblikuje jo kot skupnost. Lahko jo seveda tako, kot je on takrat rekel, regresivno, lahko pa seveda tudi konstruktivno.

Ampak bistveno je seveda to, da kultura kot refleksija, samorefleksija skupnosti omogoča tej skupnosti, da razmisli sama o sebi in tako pravzaprav konstituira skupnost. Ravno ta vloga kulture je pravzaprav v tem svetu, ki naj bi temeljil na individualizmu, na tej tekmi vseh z vsemi, in seveda na teh vsiljenih vzorcih mode in nenehnega menjavanja dobrin, trn v peti, na neki način je nezaželena. Toda človek je družbeno bitje in potrebuje občutek, da je del neke skupnosti, ker mu to daje tudi občutek varnosti, zato v principu potrebuje kulturo. Ker je vse to tako, kot smo rekli, je tudi padel pomen kulturne vzgoje in padel je ta, kot ste prej opisali, občutek družbene odgovornosti po podjetjih, razen redkih izjem.

Pri tem je pomemben še en dejavnik. Vedno več gospodarskih družb v Sloveniji je v tuji lasti in tuji lastniki seveda nimajo tega občutka, da bi morali vlagati v slovensko kulturo, ker bi s tem vlagali tudi v identiteto te skupnosti. Samo nekaj je takih družb, kot sta recimo Krka ali Riko, ki sicer delajo v globalnem svetu, toda veliko vlagajo tudi v lokalno skupnost, vlagajo v kulturo, šport, ker to daje identiteto.

Zdaj ste kulturni minister že približno osem mesecev. Eno zelo floskularno vprašanje: kakšni so občutki?
Glede na to, da sem bil na ministrstvu že prej, seveda nisem bil presenečen nad tem, da je usoda ministra pač v tem, da ima vsak dan veliko različnih obveznosti, veliko sestankov, tako tistih notranjih na ministrstvu kot zunanjih. To je sicer precej naporno. Zakaj sem jaz sploh postal minister oz. se odločil, da bom, bilo mi je namreč zastavljeno to vprašanje? 40 let in še več se ukvarjam s kulturo, tako da sem imel neko predstavo o tem, da je treba na tem področju narediti zelo veliko pomembnih sprememb, kot je to predvideval tudi koalicijski sporazum. O nujnosti sprememb je velikokrat slišati tudi znotraj kulturnih krogov. Te spremembe so potrebne zaradi tega, o čemer sem že prej govoril, kaj se je in kaj se ni zgodilo po osamosvojitvi, pa tudi zaradi posledic finančne krize. Ni dobro, da se je ta kulturni sistem v glavnem spremenil v neke vrste socialni sistem in da je veliko bolj odločilno postalo to, da moramo nekako omogočiti vsej tej množici kulturnikov neko minimalno preživetje, četudi v revščini, in malo pozabiti na merila kakovosti.

Dva pomembna trenutka sta pri tem. Vemo, da se je proračun ministrstva zmanjšal za več kot 25 odstotkov tudi v primerjavi z letoma 2008—2009, po drugi strani pa se število ljudi, ki deluje na področju kulture, zelo povečuje, narašča tudi število javnih zavodov. Zakaj? Eden izmed razlogov je pravzaprav zelo pozitiven, v zadnjem času število brezposelnih malce upada, a na globalni ravni je vendarle zaposlitvenih možnosti vedno manj, na številnih področjih se manjšajo možnosti za ustvarjalno delo, zato je po eni strani neke vrste kompliment za kulturo, da se vedno več mladih, ne glede na veliko socialno negotovost, želi udejstvovati na področju kulture oz. tudi širše gledano, kreativnega sektorja, ker očitno vidijo to kot neko zadnje področje, kjer je mogoče biti kreativen, čeprav tvegajo revščino.

Po drugi strani pa tem gibanjem financiranje države ne sledi, prav tako tudi ne kupna moč prebivalstva, ki bi lahko pomagala pri podpori umetnikov. Kot sem že povedal, se število javnih zavodov nenehno povečuje, to pa pomeni nenehno drobitev sredstev. Potem je tu položaj samozaposlenih. To je postal izrazito socialni inštitut, pa ni mišljen tako. Da si nekdo pridobi pravico do plačila prispevka, je zelo pomemben korektiv. Mi dejansko plačujemo socialne prispevke 2000 ljudem. Ampak v bistvu je bilo seveda zamišljeno kot pomoč, hkrati pa tudi kot priznanje tistim, ki so že nekaj naredili na tem področju. Danes se pa pričakuje, da bo praktično vsak, ko začne delati, takoj dobil pravico do plačila socialnih prispevkov. Seveda res vstopa v negotov položaj in ne ve, kako bo preživel, ampak pa na drugi strani, ker je plačnik tega ministrstvo za kulturo iz proračuna za ministrstvo za kulturo, to predstavlja zelo velik delež sredstev, ki naj bi bila namenjena za programe in projekte. Tako se znajdemo v paradoksalnem položaju, da plačujemo ljudem prispevke, ne moremo jim pa dati denarja za projekte, da bi delali. Recimo letos bo predvidoma teh sredstev za prispevke nekaj čez 8 milijonov evrov, za nevladni sektor pa je skupno namenjenih okoli 28—29 milijonov evrov. Torej več kot četrtino damo za socialne prispevke.

Podatki o črpanju evropskih sredstev na področju za kulturo kažejo, da jih gre več kot polovico za filmske projekte. Kaj so po vašem mnenju glavni razlogi, da tega črpanja ni več, sploh če upoštevamo, da so vedno zasebni partnerji veliko bolj angažirani pri tem. Zakaj se potem tudi v javnem sektorju ne okrepijo tovrstna prizadevanja?
V prejšnji perspektivi je bilo za kulturo namenjenih nekaj več sredstev, a bila so v glavnem usmerjena v naložbene projekte, za obnavljanje kulturne dediščine, za kulturno infrastrukturo. V tej perspektivi bo očitno sredstev manj, usmerjena pa so druge veje, recimo kreativni sektor in lahko tudi za neke oblike socialnih intervencij. Gre za t. i. nove karierne perspektive, potem štipendije, pomoč, da se lahko nekdo začasno zaposli in uspodobi za nov poklic in potem eventualno ali dobi naprej zaposlitev ali pa je vsaj usposobljen za delo. To je delno povezano s tistim, o čemer sva že prej govorila. Da so ta sredstva v nasprotju s prejšnjo perspektivo usmerjena po eni strani v blaženje socialnih težav, ki so posledica teh procesov globalizacije, pa tudi nove industrijske revolucije, ki pravzaprav z avtomatizacijo, digitalizacijo in robotizacijo počasi izrinja ljudi iz tovarn.

Kot ste že sami dejali, je prejšnja perspektiva v bistvu veliko pozornosti namenjala obnovi dediščine. Po enih podatkih imamo pri nas okoli 500 gradov in dvorcev, njihova obnova pa poteka zelo počasi. Ali ste na tem področju naredili kakšen korak naprej, potem ko ste lani prižgali rdečo luč za tovrstne projekte, ker so evalvacije nekaterih projektov pokazale, da niso bile izvedene v skladu z osnovno namembnostjo.
Problemov pri tem je več. Najprej, Slovenija je res izredno bogata, kar zahteva kulturno dediščino, kar je posledica zgodovinskih okoliščin in vseh tokov, ki so se dogajali na tem območju, kjer so številna ljudstva pustila del svoje dediščine. To je en vidik, drug vidik pa je ta, da, znova zaradi zgodovinskih razlogov, mi tega ne vidimo kot bogastvo in ne znamo promovirati te dediščine. Ali vsaj nismo znali. Za stroko je bilo pomembno, da je obnova predvsem zelo pomembna stvar, da je treba obnavljati in varovati dediščino po vseh pravilih, s to banalnostjo, kako bomo to prodajali, se pa ni želela ukvarjati. Velikokrat je paradoks v kulturi, pa ne samo v zvezi s kulturno dediščino, temveč tudi na drugih področjih, da kulturniki še vedno mislijo, da s tem ko so se odločili za kulturo, da mora država poskrbeti zanje. Pri vprašanju kulturne dediščine je pogosto veljala miselnost "Pomembno je, da grad obnovimo, to, da bi se pa notri nekaj koristnega dogajalo, kar bi proizvajalo denar, da bi se obnavljalo, je pa banalna stvar." Zato se je v zadnjem času večkrat dogajalo, da smo obnavljali stavbe, ne da bi sploh vedeli, kaj se bo potem v njih dogajalo. Potem se nam dogajajo taki ekscesi, da nekaj obnovimo in opremimo, kot recimo temu en majhen bife, potem pa pričakujemo, da bo imel nekdo notri restavracijo. Upam, da bo postopno prevladalo spoznanje, da je treba razmišljati projektno.

Eden od takih projektov, za katerega se tudi zdi, da je bil premalo premišljeno narejen, je Ksevt. Januarja je odstopil vršilec dolžnosti, marca naj bi se zdaj ustavili vsi projekti. Kaj nameravate narediti, pričakuje se, da bo država vstopila v projekt?
To je zdaj vladni projekt, ni projekt samega ministrstva za kulturo. Pri tem naj omenim dve stvari. Prva je, da mora do izteka petletne pogodbe do 30. septembra, ki je povezana s tem, da je bil Ksevt kot zgradba financiran z evropskimi sredstvi (poleg državnih), izvajati kulturni program v tem objektu, da mora biti v njem določeno število obiskovalcev in tudi zaposlenih. To je en del zgodbe, drug del je pa, kaj bo potem s samim objektom in s Ksevtom kot javnim zavodom naprej. Dejansko je razmislek, da pristopi k temu tudi država in da z nekim širšim programom omogoči, da bo ta objekt res živel, da bo prinašal, tako kot sva se prej pogovarjala, vsaj pozitiven rezultat, seveda z neko podporo države. Čeprav tega marsikdo ne razume in mi zameri in čeprav mogoče v preteklosti stvari niso bile dobro premišljene, po eni strani mislim, da je to izjemen dosežek, da se je v Sloveniji oblikoval program, kot temu rečemo, kulturalizacije vesolja. Dejstvo pa je, da je to, da se je Ksevt kot objekt lociral v Vitanju, majhni občini, po mojem mnenju do neke mere utopično. Če bi mi bili malo drugačni, da bi se vsi angažirali, med drugim naredili tudi odlično cesto do te lokacije in poskrbeli za ustrezno promocijo, bi mogoče v 5, 10 letih postalo tako znana lokacija, da bi lahko eksistirala tudi na tem področju. Drugače pa misilm, da bi ta isti objekt načeloma potreboval močnejšo lokacijo, tudi v ekonomskem smislu.

Zdaj greva pa na drugo področje, na katerem ste pa tudi doma, saj ste diplomirali iz režije. V času krize se je proračun za film močno zmanjšal, medtem ko so nekateri drugi stebri kulture, kot je gledališče, krizo občutili v veliko manjši meri. Zadnjih nekaj let se stvari znova izboljšujejo, pa vendar ko spremljamo produkcijo malo širše na Balkanu, novi val srbskega in hrvaškega filma sta izjemna, pa vemo, da sta obe državi v zahtevnem gospodarskem položaju, imamo občutek, da bi lahko bilo bolje. Kako ste zadovoljni s filmsko produkcijo in stanjem filma?
Iz mnogih razlogov so izrazita razmerja med sektorji kulture deloma pogojena najbrž s tradicijo. Področja, ki so vezana na jezik, torej gledališče in književnost, so v podzavesti nekako ocenjeni kot najpomembnejša, druge dejavnosti pa so ocenjene nižje, in od tu izvirajo določena nesorazmerja pri financiranju, ki jih je kriza še poglobila. Kot kažejo podatki, je kriza nekaterim dejavnostim odnesla občutno več: tiste dejavnosti, ki so del nevladnega sektorja, so izgubila več sredstev. Če pogledamo gibanje proračuna na državni ravni od leta 2007 naprej, vidimo, da so določeni sektorji, torej uprizoritvene dejavnosti, glasba, tudi kulturna dediščina, praktično ostali na istih odstotkih, druge dejavnosti pa so izrazito padle. Najbolj so se zmanjšale naložbe, dejavnosti, kot sta film in knjiga, pa so izgubljale, nekatere celo za polovico. Ena izmed nalog, ki jih sam vidim, upoštevaje, da neke skokovite rasti proračuna ni mogoče pričakovati, je pa realna postopna rast, je, da bi morali povišanje sredstev nameniti za te dejavnosti, ki so zdaj podhranjene in podcenjene. Opcija, da bi enim segmentom znižali sredstva in jih prelili na druga, ne pride v poštev. Težava je tudi sistem zaposlovanja. Mislim, da je sistem zaposlovanja za zavode na področju umetnosti, tak kot je, kontraproduktiven, zato ker so to ljudje, ki se ukvarjajo z umetnostjo, s kreativnostjo, vsiljen pa jim je položaj javnih uslužbencev. To pomeni, da ni pomembno, če je dober, kajti službo ima zagotovljeno. To zaposlene pahne v položaj, da se na koncu sprijaznijo, da tako pač je, in vztrajajo pri svojih pravicah, ki so pa v bistvu neskladne z naravo tega dela.

Kako pa je z združitvijo Slovenskega filmskega centra in studia Viba film? Je ta projekt zamrl, je ustavljen?
O tem se manj govori, pri teh stvareh poslušam strokovnjake. Vprašanje je, ali je to mogoče in smiselno, če je mogoče, pa je najbrž precej zapleteno.

Jeseni ste predstavili osnutek predloga medijske strategije, ki je bil deležen številnih kritik. V kateri fazi je zdaj, kaj lahko pričakujemo v praksi od te medijske strategije.
Namen te strategije je pravzaprav prvič, da moramo izhajati iz potreb uporabnikov, iz nečesa, kar imenujemo javni interes, osnovna potreba pri tem pa je, da želimo zagotoviti prebivalcem, kar je danes sicer vedno težje, da dobijo konkretne informacije, da dobijo različne informacije, nekaj, čemur bi rekli pluralnost, zato da si lahko ustvarijo tudi lastno mnenje in da so te informacije na koncu kolikor mogoče objektivne. Tu nastopita dve težavi; prva je, da na področju medijev delujejo zelo močne interesne skupine, ki imajo diametralno nasprotne interese, da ima RTV po logiki stvari popolnoma drugačno vlogo oz. interes kot lastniki komercialnih postaj in da postaja ključnega pomena pristnost tega digitalnega okolja, ki generira vrsto platform, ki sicer niso in se ne deklarirajo kot medij, v mnogih primerih pa dejansko delujejo na zelo podoben način. Recimo,če ima nekdo na Twitterju 50.000 sledilcev, je lahko njegov vpliv močnejši od praktično velike večine slovenskih medijev, saj nagovarja več ljudi. Na teh omrežjih se pojavljajo vsebine, ki so zelo podobne medijskim vsebinam, ali pa so tudi ukradene. Danes so resni razmisleki o tem, kako pravzaprav medij opredeliti in kako opredeliti tiste pojave, ki se sicer ne opredelijo kot medij, a v resnici delajo nekaj podobnega, pa ti nimaš pravice popravka, potem je tu vprašanje sovražnega govora. V zadnjem letu je postala zelo aktualna ta postfaktičnost, ko se skozi družabna omrežja plasirajo neke vsebine, ki dejansko mogoče sploh nimajo nobene realne osnove, govori se o dogodkih, ki se mogoče sploh niso zgodili, vzbudijo pa tak odmev, da vplivajo na vedenje velikega dela prebivalstva.

V kakšni fazi pa je zakon o RTV Slovenija?
Zdaj pripravljamo delovni osnutek. Kot sem že prej rekel, že pri strategiji se je pokazalo, da se s tem, ko poskušamo zaščititi neke interese uporabnikov, postavljajo neke omejitve temu neoliberalnemu razumevanju svobode, gospodarske pobude. Ena takih zgodb je, – pa pustimo, ali je to racionalno urejeno ali ne, vprašanje glasbenih kvot. Vprašanje je, ali lahko lobiji pravzaprav vse skupaj tudi preprečijo, kar se je v preteklosti že zgodilo. Mediji naj bi imeli nekaj funkcij, naj bi imeli informativno funkcijo, izobraževalno, kulturno funkcijo, tudi razvedrilno funkcijo. Če neki medij pravzaprav vzame samo še funkcijo razvedrila, je to še pravzaprav medij, ali je to glasbena skrinjica, ki ima pač neko večje območje?

RTV je pri tem med Scilo in Karibdo. Če gledamo z vidika uporabnika, bralci in gledalci nam očitajo, da nas financirajo, pa je zanje premalo njim všečnih vsebin. Kako ta koncepta skozi zakon in dejansko izvajanje pravzaprav uresničiti, ker da bi ostali brez naročnin, si pravzaprav nihče ne predstavlja, da bi pa padli v ta primež komerciale, pa nas obvezuje zakon.
Javna RTV je zavod, ki je najbolj zavezan javnemu interesu. Javni interes je seveda lahko splošen, interes vseh, po drugi strani pa tudi interes nekih relevantnih skupin znotraj. Ključno je to, da mora RTV kar najbolj ustrezati temu, kar sem prej rekel: da mora pokrivati vsa polja pričakovanj, sam vedno pravim, da je RTV tudi največji kulturni javni zavod v Sloveniji, pomemben je tudi za popularizacijo znanosti, odgovoren pa je tudi za razvedrilo, a vprašanje za kakšno razvedrilo. Če si neki drug medij lahko dovoli, da streže najbolj povprečnemu okusu, bi javna RTV morala biti neko merilo kakovostnega razvedrila, ki seveda verjetno zadovolji manjše število poslušalcev/gledalcev, ampak hkrati postavlja neke vrste norme za to na tem področju. Zato se mi zdi zelo pomembno pri zakonu opredeliti več stvari. To, kar govorimo in kar se mi je, moram reči, potrdilo prav v zadnjem času, je, da je treba RTV, kolikor je to mogoče, osvoboditi političnih vplivov in posegov. Drugič, da je treba jasno operedeliti, kaj sodi v doseg javne službe RTV, in to že do neke mere v zakonu; toliko kulturnega programa, toliko izobraževalnega, toliko za otroke, toliko za marginalne skupine (slepi, gluhi, manjšine), zato ker je javna RTV, to je ustavna kategorija zaščita manjšin in neke vrste pozitivna diskriminacija manjšin (vseh; invalidov, ljudi s posebnimi potrebami ...) in zato morajo vsi ti segmenti najti svoj delež in mora biti tudi ustrezen delež sredstev za te programe.

Se pa strinjam s tem, da ima RTV pravico ob tem, kar zagotavlja s prispevkom in programskimi kvotami, pravico delati tudi tržni program, ki pa mora biti zelo jasen. Kaj pravzaprav spada v tržni program in kaj je del tistega, kar je seveda za RTV absolutna prednost, torej javna služba. In tudi tržni program je pomemben iz dveh razlogov, pomemben je, da RTV ohranja popularnost in s tem veže nase gledalce in poslušalce in obiskovalce na svojih spletnih platformah. In hkrati, upajmo, pridobiva tudi neki prihodek, cilj je seveda tudi neki presežek prihodka, ki ga je mogoče potem še dodatno usmeriti v javno službo in izboljševanje kakovosti javne službe.

Ne morem mimo vprašanja o trenutnem stanju Slovenske filharmonije?
Mislim, da je stanje prišlo do točke, ko v tej konstelaciji ni možnosti, da bi to trajalo do takrat, ko naj bi imel direktor mandat, torej do jeseni 2018. Ne govorim o tem, ali ima orkester v vsem prav, ali ima direktor prav, mislim pa, da ko se v nekem kolektivu zgodi to, da se posega po tako drastičnih sredstvih, da je treba takrat ugotoviti, da tako naprej ne gre. In da je treba narediti neko racionalno potezo, tudi kompromisno. Direktorju sem predlagal, da bi bilo najbolje doseči ta kompromis, da se ta sezona izteče do konca, da se vmes naredi razpis za novega direktorja, ki bi mesto nastopil 1. julija. Tako lahko orkester naslednjo sezono noralno začne svoje delo, on pa bi imel pol leta časa, da uredi vse, kar je potrebno. Zagotavljam, da sem njega razumel, da je rekel, da se mu zdi to sprejemljivo in smiselno. Zdaj on trdi drugače, da je razumel, da bo šele do 1. julija razpis. Glede na dogajanje, ni mogoče pričakovati izboljšanja, lahko da se bomo srečevali s ponovnimi stavkami orkestra ... Prvi je seveda direktor, ki mora zagotavljati normalno delovanje in če njemu to ne uspe, je najprej najbrž on tisti, ki je odgovoren.

Kot pisatelju vam je skrb za jezik prirojena. Na področju glasbe so te kvote kljub vsemu nasprotovanju vzpostavile sistem, pri skrbi za jezik nasploh se pa zdi, da ta regulacija ni zadostna. Raba jezika zelo pada; nekateri mediji v varčevanju odpuščajo lektorje, opaziti je tudi številne tržniške oglase, ki so jezikovno nepravilni. Ali na tem področju ministrstvo nima nobenih vzvodov, da bi se tudi tu uvedla neka pravila.
Obstajajo zakonsko predpisane norme, ampak to je najbrž področje, kjer je s predpisi mogoče še najmanj urediti. Zakaj? Prvi dejavnik je sploh odnos do jezika, pri vseh govorcih ali uporabnikih, in tako kot smo mi zrelativizirali celo vrsto vrednot, od ne nazadnje vedenja, recimo, do vsakdanjega, do spoštovanja nekih norm, tudi pravnih, pomembna pa je tudi izobraženost.

Pred tremi leti ste v enem od radijskih intervjujev rekli, da se kljub vsem obveznostim še vedno potrudite in vsak dan napišete vsaj nekaj vrstic. Vam to še vedno uspeva?
Ja, seveda se zgodi, da mi mogoče ne uspe čisto vsak dan, pa vendar. Imam to sposobnost, da lahko pišem ali delam kjer koli, tudi na letalšču, če imam uro časa. Zdi se mi zelo pomembno, da se, če je le mogoče, res vsak dan ali kontinuirano ukvarjam s pisanjem, in sicer z različnimi vrstami. Zakaj? Zato, ker mislim, da je to pravzaprav tako kot šport in da moraš biti v kondiciji. Če pol leta ne bi nič pisal, bi izgubil neko sposobnost. Ne vem, kako je z drugimi pisatelji, ampak pri meni je tako, da bolj kot prostor, čeprav je tudi ta pomemben, potrebujem to, da padem v jezik, in to je najpomembnejše. Če ti pol leta ne pišeš, se ti začenja ta jezik razblinjati, zato je treba ohranjati kondicijo.