“Ob neki priložnosti sem merila, koliko časa potrebujem, da pripravim gradivo. Za 16 zadolžnic raznolikega slikovnega gradiva sem potrebovala dve uri in pol. V Slikovni zbirki je postopek priprave gradiva nekoliko daljši, kot velja to za knjige, ki se jih večinoma samo vzame s police,” razloži Urša Kocjan, skrbnica Slikovne zbirke v NUK-u.

Posebnost so prav večji formati, ki zahtevajo pri rokovanju včasih tudi po dva para rok. Takšni so na primer plakati, ki spadajo tudi sicer med večja dela v zbirki. Med manjšimi so fotografije, razglednice in podobice. V zbirki hranijo še koledarje, grafične mape, posamezne grafične liste, ilustracije, risbe, ekslibrise in drugo, povsod pa je poudarek na slovenskih avtorjih in slovenskem ozemlju.

Največji sta zbirki razglednic in plakatov, zelo bogat je tudi fond portretne, dokumentarne in pokrajinske fotografije. Najstarejše gradivo sega v 17. stoletje, najmlajše pa tako rekoč v današnji datum, saj se zbirka nenehno širi – predvsem z obveznimi izvodi, a tudi darovi, nakupi in zamenami, s katerimi redno dopolnjujejo bogate fonde.

Slikovno gradivo ima poleg likovne tudi izjemno dokumentarno vrednost, saj raziskovalcem pove marsikatero zanimivost o času, v katerem je nastalo. Kot ugotavlja Urša Kocjan, odraža še druge poglede: “Ne glede na to, ali gre za plakate, razglednice ali drugo gradivo, gredo te vedno vzporedno z likovnim in grafičnim razvojem. S fotografijo, ki jo hranimo, lahko pokažemo praktično celoten razvoj zgodovine fotografije, od prvih tehnik naprej. Zbirka je torej lahko tudi prikaz razvoja vizualnega ustvarjanja.”

Pri svojem delu v Slikovni zbirki intenzivno sodelujejo z Oddelkom za zaščito in restavriranje. “Tako ob novih pridobitvah kot ob starejšem dragocenem gradivu, da ocenimo, ali je potrebno gradivo restavratorske obdelave ali bo dovolj tipska zaščita ali pa bo potrebna izdelava namensko izdelanih ovojev ali map za trajno hrambo. Tudi pri pripravi in oceni ustreznosti gradiva za razstave vedno sodelujemo z restavratorji,” pove Kocjan, ki nad Slikovno zbirko bedi od leta 2020.

Obiskali smo jo v NUK-u, kjer nam je pokazala, kako hranijo posamezna dela, kaj vse se najde v njihovih zbirkah in kako je ta urejena. Več pa v spodnjem pogovoru.

Posebnost Slikovne zbirke je med drugim v tem, da hrani izjemno raznoliko gradivo, kar seveda s seboj potegne tudi prilagojeno hrambo. Gradivo ni postavljeno, ampak je hranjeno v mapah. Kako velik izziv je pri hranjenju raznolikost v formatu? Če ne drugega, zahteva verjetno različno gradivo posebej izdelan material za hranjenje?
V Slikovni zbirki hranimo gradivo, ki je večinoma na papirju, to so na primer plakati, grafični listi, ilustracije, risbe, ekslibrisi, podobice, in ti se hranijo v posameznih ovojih v mapah. Mape večjih formatov ležijo v predalnikih, mape manjših formatov pa so postavljene na police. Za shranjevanje potrebujemo torej predalnike in police. In toliko kot je različnih formatov gradiva, toliko različnih ovojev oziroma map je potrebnih. V Slikovni zbirki so hranjeni po sedmih različnih formatih, velikostih. Način hranjenja pa je odvisen tudi od tipa gradiva. Zlasti manjše gradivo, kot so podobice, ekslibrisi in fotografije, so posamezne hranjene vsaka v svojem ovoju. Tudi starejše razglednice so hranjene vsaka v svojem prosojnem poliestrskem ovoju, da se jih ob pregledovanju in rokovanju ne dotika po nepotrebnem. Gradivo se večinoma hrani tako, da je že pripravljeno na fizično rokovanje ali pa ga pred uporabo ustrezno zaščitimo oziroma pripravimo, da se gradiva čim manj dotikamo.

Prav s tem namenom so se v preteklosti najprej digitalizirali korpusi, ki so bili najbolj v uporabi in najobčutljivejši. To so predvsem plakati in portreti. Plakati tudi zato, ker je sama manipulacija z njimi problematična – velike mape s plakati je treba vzeti iz predala, želene plakate poiskati in jih ustrezno pripraviti.

Potem pa so tu še najstarejše fotografije, ki so zelo občutljive na svetlobo, na spremembo temperature in vlago. Posebej fotografski portreti so vedno izjemno zaželeno raziskovalno gradivo. Gradivo se je začelo digitalizirati predvsem na podlagi uporabniškega vidika in vidika zaščite. Mislim, da sta zato fizično in digitalno polje nekako dva ločena svetova, ki pa se med seboj povezujeta ravno z uporabniki.

Zbirko razglednic na primer hranimo v posebej namenskih predalnikih. Pokrajinske razglednice so v predalih razdeljene po državah, Slovenija je razdeljena še po pokrajinah, znotraj njih na posamezne kraje, v primeru večjih krajev pa še po 'mestnih' podenotah, na primer na ulice, trge, mostove, cerkve itd. Poseben sklop je namenjen slovenskim krajem v zamejstvu, Jugoslaviji, evropskim državam – na primer Avstriji, Nemčiji, hranimo pa tudi razglednice z Daljnega vzhoda. Po temah pa imamo zbrane tudi božične ali novoletne razglednice, razglednice, vezane na sokolsko tematiko, šport, rastline, živali ipd. razglednice z reprodukcijami znanih umetnikov, kot je na primer res izjemno bogata zbirka razglednic s podobami Maksima Gasparija.

Pri zbirki portretov ima, na primer, vsak portretiranec svojo mapo, vsak portret pa je hranjen še v svojem ovoju, podobno je tudi pri preostalem gradivu, zato je potrebnega kar nekaj časa, da pripravimo gradivo. Ob neki priložnosti sem merila, koliko časa potrebujem, da pripravim gradivo. Za 16 zadolžnic raznolikega slikovnega gradiva, sem potrebovala dve uri in pol. Pri velikih mapah s plakati pa je izjemno dobrodošlo, da to počneta vsaj dva človeka, saj je zaradi velikosti map rokovanje tako lažje in tudi hitrejše. V Slikovni zbirki je postopek priprave gradiva nekoliko daljši, kot velja to za knjige, ki se jih večinoma samo vzame s police.

Sama hramba gradiva je seveda tesno povezana tudi s katalogi, s pomočjo katerih lahko najdemo, pridemo do iskanega gradiva. Danes slikovno gradivo popisujemo v računalniški katalog, listkovni katalogi Slikovne zbirke pa so še vedno izjemno aktualni pri raznih poizvedbah. V abecednem imenskem katalogu lahko iščemo gradivo po avtorju, na primer fotografu, likovnem umetniku in tako naprej, v katalogu pokrajinskih slik, iščemo po krajih in znotraj njih po posameznih segmentih, če vas na primer zanima Zmajski most v Ljubljani, ga lahko poiščemo. Potem je tu še stvarni katalog, kjer se lahko išče po temah, posebnost Slikovne zbirke pa sta katalog portretov, po katerem iščemo po priimku portretirancev, in katalog plakatov.

Na primer portretne fotografije – če imamo na primer portret znane osebe, ga v katalogih lahko najdemo pod priimkom portretiranca in priimkom fotografa, če ga poznamo, hrani pa se pod priimkom portretiranca. V kakšnih drugih institucijah pa lahko hranijo enako fotografijo še pod drugimi poudarki, ki izpostavljajo dokumentarno vrednost, vezano na primer na oblačilno kulturo, arhitekturo itd.

Slikovna zbirka se je vzpostavila takoj po drugi svetovni vojni. V kakšnem kontekstu je bila ustanovljena?
Ustanovljena je bila z uredbo o NUK-u 13. oktobra 1945, ki je predvidevala oddelek, ki bo zbiral in hranil zemljevide, atlase, grafiko in slikovno gradivo. Delo pa je kot grafični in kartografski oddelek začel marca leta 1948. Od takrat naprej je oddelek neprestano prisoten v NUK-u. Danes v okviru Oddelka knjižničnih zbirk deluje kot Slikovna zbirka in kot Kartografska zbirka. Osnovne naloge, dejavnosti zbirke pa ostajajo od same ustanovitve enake, zbiranje gradiva, strokovna obdelava in hranjenje gradiva ter delo z uporabniki, katerim se pridružujejo še druge dejavnosti povezane z gradivom in zbirko. Gradivo pridobivamo na štiri načine – naša posebnost je zagotovo pridobivanje gradiva z obveznim izvodom, drugi načini pa so še nakupi, darovi in zamene. Največ gradiva se pridobi kot obvezni izvod, znotraj katerega pridobimo plakate, koledarje (enolistne in stenske) in razglednice.

Založniki morajo torej predložiti plakate in razglednice, ki jih izdajo. Kako je s tema medijema v zadnjem času? Sta še živa ali pa je ob razvoju novih načinov tovrstnega komuniciranja opaziti upad?
Zares je v zadnjih desetletjih zaznati upad, kar je gotovo posledica pojava novih medijev, drugačnega načina komuniciranja, družbenih omrežij itd. Pri razglednicah se to vsekakor pozna. Sprememba je opazna predvsem pri upadu pošiljanja, zbiranja in hkrati seveda tudi tiskanja oziroma založništva razglednic. Za razglednice lahko rečem, da je danes za njih zares povsem drug čas kot pred nekaj desetletji, medtem ko pri koledarjih opažam še vedno neko konstantnost.

Gradivo pridobivate tudi z darovi. Kako pogosto se ljudje odločijo, da NUK-u podarijo slikovno gradivo in zakaj?
Gradivo pridobivamo tudi kot darove, za katere se odločijo posamezniki. Verjetno so njihovi vzgibi zelo različni, nikoli jih po tem zares ne vprašam. Domnevam, da so za njih pomembni predvsem njihovi osebni stiki z ustanovo, zaposlenimi, gradivom, saj tako posamezniki izvedo, da tovrstno gradivo hranimo in se odločijo, da nam ga zaupajo v hrambo. Večkrat se za takšen dar odločijo nekdanji uporabniki knjižnice, ki imajo na našo ustanovo lepe spomine, pa jim je potem mogoče nekako bližja kot kakšna druga ustanova, ali pa izvedo prek objav o gradivu in se potem spomnijo na nas in povprašajo, ali bi morda hranili tudi kakšno njihovo gradivo.

Kako pogosto prejmete v NUK-u takšen dar?
Za Slikovno zbirko to pomeni na primer en dar na leto, kar je lahko od 50 do na primer 300 posameznih kosov. Nekateri pa podarijo tudi samo po eno fotografijo ali razglednico. Darovi so količinsko lahko torej zelo različni.

Koliko bi rekli, da je med ljudmi zavedanja o vrednosti razglednic kot neke kulturne dediščine, ki jo je koristno darovati instituciji?
Mislim, da je to mišljenje še vedno v zavesti ljudi. Če sem do zdaj govorila predvsem o darovih posameznikov, bi omenila še drug tip darov. V dar nam je ravno razglednice, ki smo jih lahko umestili v zbirko pokrajinskih razglednic, ker jih še nismo imeli, na primer poslala evropska ustanova.

Kako je z nakupi? Katero je tisto gradivo, za katerega ocenite, da ga je vredno kupiti in z njim dopolniti zbirko? Spremljate v ta namen tudi dražbe v tujini?
V povezavi s pridobivanjem gradiva kot nakup spremljamo dražbe, dražbene in druge kataloge, prav tako tudi preostalo ponudbo na trgu. Na tem področju smo zelo dejavni, saj neprestano lovimo manjkajočo staro in starejšo sloveniko, da bi na primer dopolnili določeno serijo, v kateri manjka kakšen grafičen list, pridobili posamezen kos slikovnega gradiva, ki je bil izdan v več enotah in manjka, ali dopolnili in/ali zamenjali izvod gradiva, ki je v zelo slabem stanju in je pomemben, se izjemno izposoja in/ali je edini, ki ga hranimo, raritete in podobno.

NUK se že dolgo spopada s prostorsko stisko, vsako leto prihajajo v knjižnico ogromne količine publikacij. Kako pa je s Slikovno zbirko?
Prostora je vedno premalo. Ne glede na to, da morda produkcija določenega tipa slikovnega gradiva, kot so razglednice, upada. Gradivo še vedno dobivamo prek obveznega izvoda, z darovi, nakupi, zameno in to neprestano prihaja v NUK.

Tehnološki razvoj ni vplival le na samo gradivo, ampak tudi na delovanje knjižnic. Kaj konkretno to pomeni za Slikovno zbirko?
Kar se tiče same hrambe fizičnega gradiva, ni spremembe. Fizično gradivo hranimo od nekdaj, še vedno prihaja in verjamem, da bomo v prihodnosti prav tako imeli v rokah tudi fizično gradivo, ne glede na to, kako se bodo razvijale digitalne tehnologije. Morda bo količina gradiva manjša in se bodo nekatere stvari hranile lahko samo v digitalnem okolju, ampak fizično gradivo vedno bo. Zato pravim, da sta nekako to dva vzporedna svetova. Digitalni svet omogoča, da uporabnikom najprej ponudimo gradivo v digitalni obliki, s čimer zmanjšamo rokovanje s fizičnim gradivom. To je pomembno seveda predvsem za starejše, krhko gradivo, ne nazadnje tudi za novejše plakate. Pomeni pa, da so uporabniki še naprej seznanjeni z gradivom, z najrazličnejšimi tipi gradiva, ki ga hranimo, ne glede na okolje, svetove.

Koliko gradiva je že digitaliziranega?
V okviru Slikovne zbirke so digitalizirani pomembnejši sklopi. V drugi polovici 90. let so bili digitalizirani plakati in portreti. To so zares ogromne zbirke. Na dLib.si je dostopnih večina razglednic do prve svetovne vojne. Digitalizirani so tudi vsi pomembnejši grafični listi, torej vse pomembnejše vedute, prav tako vsebinsko zaokroženi korpusi – na primer del zbirke ekslibrisov, korpusi, pripravljeni ob obletnicah, razstavah ali darovih likovnih umetnikov, razni fotografski ciklusi. Seveda pa je potrebna tudi sprotna digitalizacija. Vedno se seveda najde še kakšen sklop, ki še ni bil digitaliziran.

Posledično je slikovno gradivo dostopno na strani Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si). Ali je vse slikovno gradivo, ki ga hranite, mogoče poiskati tudi v Cobissu? Koga običajno to gradivo zanima – ali gre predvsem za strokovnjake in študente, ki se s tem ukvarjajo zaradi študijskih oz. raziskovalnih stvari ali tudi kar tako? Za kateri tip gradiva je največ zanimanja?
Slikovno gradivo poleg računalniškega kataloga iščemo tudi še po listkovnih katalogih. Veliko je zanimanja za portrete znanih ljudi. Uporabniki jih iščejo zaradi različnih vzrokov. Bodisi da jih zanima sam portretiranec, ker pripravljajo neki zapis o njem, bodisi za razstavo, katalog, biografijo. Raziskovalci so večinoma osredotočeni na fotografe oziroma fotografinje in njihovo fotografsko produkcijo tako portretnih kot tudi drugih fotografij. Zgodi se, da uporabnik med pregledovanjem gradiva na Digitalni knjižnici Slovenije prepozna kakšne portretirance, ki še niso bili identificirani, kar nam je potem v pomoč za dopolnitev podatkov. Skratka, ljudje iz zares najrazličnejših vzrokov raziskujejo slikovno gradivo in v povezavi s tem prejmemo veliko poizvedb. Portrete in razglednice pogosto iščejo za namene priprave razstav ali publikacij. Precej pa se pregledujejo tudi plakati.

Na razstavi, ki jo pripravljate ob 250-letnici NUK-a, bo pozornost namenjena tudi Slikovni zbirki. Kaj je tisto, kar želite pokazati obiskovalcem razstave?
Pokazati želimo predvsem raznolikost gradiva, ki ga hranimo v zbirki, raznolikost nosilcev, na katerih je to dokumentirano, in ne nazadnje raznolikost podob. Imamo namreč vse od portretnih, dokumentarnih, pokrajinskih fotografij do razglednic, od najstarejših lesoreznih idr. grafičnih podob do današnjih plakatov. Pokazati želimo tako bogastvo in raznolikost gradiva v zbirki kot tudi njegovo časovno komponento.

Katero je najstarejše gradivo, ki ga hranite v zbirki?
Najstarejše gradivo je s konca 16. stoletja in 17. stoletja. To so predvsem v različnih grafičnih tehnikah izdelani portreti in grbi. Sledijo topografije, vedute, posamezni grafični listi iz 17. in 18. stoletja. Iz druge polovice 19. stoletja imamo že prve fotografske podobe v najstarejših tehnikah dagerotipije, ferotipije, ambrotipije, pa do prvih fotografij na papirju, prav tako prve plakate. Iz tega časa so tudi prve razglednice, širijo se podobice, novi načini tiskanja, skratka, 19. stoletje in potem tudi prva polovica 20. stoletja sta zelo bogata z razvojem raznolikega slikovnega gradiva.

Medtem ko pri novejšem knjižnem in drugem gradivu neradi vidimo, da je kdo zelo svobodno čečkal po njem, pa so pozneje lahko to zelo dobrodošle stvari. Takšni pripisi nam marsikaj povedo tudi o gradivu, ki ga hranite v Slikovni zbirki – omogočajo datacije, identifikacije itd.
Na vsakem gradivu so pripisi, zapisi, ki so prišli skupaj z gradivom, izjemno dragoceni, tako na fotografijah, podobicah, razglednicah. Tako lahko veliko izvemo. Vsekakor skoraj vedno pride prav, da nam pripis pri kakšni fotografiji pove, kdaj je nastala ali kdo je na portretni fotografiji, če nam portretiranci seveda niso poznani, še posebej v primerih skupinskih fotografij. Tudi na koledarje se kdaj kaj označi. Res pa je, da znajo biti posebej zanimive, povedne in lepe drobne risbice ali pripisi v kakšnih starih knjigah, pri slikovnem gradivu pa sem do zdaj opazila pripise predvsem kot dopolnitvene podatke za morebitno identifikacijo portretiranca, fotografa, dogodka, kraja in podobno, kar – kot rečeno – sploh ni tako zelo nezanemarljivo.