Znano je, da je bil Pablo Picasso prepričan komunist. In znano je, da je slovel po stanovitnosti svojega političnega prepričanja. Vendar tako kot ima vse, kar je o Picassu znanega, vedno tudi vendar ... tako je tudi s Picassovim levičarstvom. Navsezadnje je znana njegova izjava o komunizmu: "Pridružil sem se neki družini in, kot je to z vsemi družinami, je tudi ta polna dreka." V četrtem zvezku Picassove biografije, ki jo pišeta John Richardson in Gijs van Hensberger, bo tako razkrito tudi poglavje o Picassovih 'skrivnih' pogajanjih s Francom. Leta 1956 je namreč Picasso svojo politično držo za nekaj časa potisnil na stran in se večkrat srečal s Francovimi odposlanci, saj si je veliki general zaželel, da bi v Madridu postavili veliko Picassovo retrospektivo.
Projekt je padel v vodo, ker so za pogajanja prehitro izvedeli novinarji, nekaj pa so morda pri tem imeli tudi nekateri ugledni Španci, ki so - tako je v svojem dnevniku pisal Jean Cocteau - izvedeli za skupno 'podjetje' Franca in Picassa in so zadnjega svarili pred 'usodno potezo'. Retrospektiva v frankistični Španiji bi bila namreč za Picassa resnično usodna. Kot je za Guardian povedal Richardson, bi namreč takšna razstava "uničila Picassov status junaka levice; začel bi veljati za izdajalca". Richardson še poudarja, da Picassovega zagovarjanja socializma ne smemo jemati preresno. Picassova stališča so bila namreč "desetkrat bolj skrivnostna, kot si predstavljamo ... prav nič v zvezi z njegovimi stališči ni bilo črno-belo; in zgodovina tega obdobja je zgodovina sivih madežev".
Zanimanje za Španijo in soočenje z Velázquezom
Obstajajo še drugi zelo očitni dokazi, da se je sredi petdesetih let Picasso 'sumljivo' veliko ukvarjal s Španijo. Leta 1957 se je tako lotil serije variacij na temo Velázquezove slike Las Meninas. Vendar pa tukaj nikakor ne gre le za Picassovo novo navezanost na Španijo, še več, na mogočno Španijo, kakršna je bila država Filipa IV. in kakršno je hotel tudi Franco. Pomemben je namreč kontekst Picassovih variacij na Las Meninas. Picasso se je za sliko začel znova zanimati, ko je imel 75 let. V tem času so ga številni kritiki vedno bolj presojali kot velikega starega mojstra, ki je bil sicer še vedno odličen slikar, vendar je tudi izgubil stik s sodobnostjo. Picasso sam pa je vendar verjel, da mora storiti še nekaj. Ko je bil mlajši, se je kljub slavi čutil nekoliko inferiornega ob delih velikih španskih starih mojstrov, star več kot 70 let pa je sklenil, da se lahko primerja tudi s slikarji, kot je Velázquez.
Svojo serijo Las Meninas je Picasso zasnoval kot zelo eksistencialno serijo. V njej je namreč posredno izražal svoje občutenje smrtnosti, ki je bilo tedaj zaradi spomina na očeta, ki je umrl star prav 75 let, še posebej intenzivno. In s posebno skrbjo se je posvetil liku infanta. Zarisoval ga je znova in znova in nekoč je v samo dveh tednih naslikal 15 različic podobe kraljične. Skušal je namreč naslikati popolno podobo nedolžnega otroka. To naj bi bilo nasprotje starca, kakršen je bil on, ki pa je v sebi vendar še imel nekaj nedolžnosti izhodišča življenja.